Janša in Tonin bi prepovedala opozicijski stranki

Pobuda za prepoved strank SD in Levica v režiji Vilija Kovačiča in Luke Perša, državljanov v službi Janeza Janše

Pobuda za prepoved strank SD in Levica v režiji Vilija Kovačiča in Luke Perša, državljanov v službi Janeza Janše, je ena najbolj vročih političnih topik zadnjih dni. Bržkone noben dogodek zadnjih dveh let ne dokazuje bolj avtoritarne tendence sedanje vlade od poskusa prepovedi dveh opozicijskih strank tik pred prihajajočimi državnozborskimi volitvami v supervolilnem letu.

Šefa strank SDS in NSi nenehno namigujeta, da bi morali stranki Socialnih demokratov in Levice omejiti ali po možnosti odstraniti s političnega prizorišča, kar že samo po sebi otipljivo ilustrira, kako si avtoritarci predstavljajo strankarsko demokracijo in obračun s svojimi političnimi nasprotniki. Takšen, ki so ga v zavetju varno prepustili v izvedbo svojim civilnodružbenim satelitom, kar je podoben mehanizem skrivanja, kot je možno grožnje s smrtjo in metki v pisemskih pošiljkah zaupati prijateljski stranki skrajno sumljivega slovesa in jih za propagandne potrebe inscenirati, da bi v javnosti izpadel kot žrtev.

Nasledniki zločincev

Pred dnevi so nekateri mediji poročali, da je pobuda naletela na zeleno luč in da bo Ustavno sodišče absolutno prednostno obravnavalo delovanje obeh strank, pa tudi pobudo o protiustavnosti programa Levice, ker naj bi ta nacionalizirala podjetja in kmetijska zemljišča v velikosti veleposesti. Obema strankama se, in v tem je ultimativna ironija, če pomislimo na profil akterjev, očita zagovarjanje totalitarnega političnega sistema, SD pa naj bi bila tudi naslednica »zločinske zveze komunistov«, ki se za nameček od svojih predhodnikov nikoli ni distancirala.

Profesor ustavnega prava Jurij Toplak je v oddaji 24UR Zvečer voditelju Urošu Slaku vehementno zatrdil, da si bodo dogodki na sodišču sledili izjemno hitro in da lahko javno (!) obravnavo pričakujemo že pred volitvami. Scenarij, ki se zdi imeniten, saj v kali zasadi dvom in pomaga zatreti politične oponente, ki so ob Robertu Golobu trenutno tudi najnevarnejši na parketu. Ali sta programa opozicijskih strank Levica in SD res protiustavna, naj bi obravnavali »absolutno prednostno«, piše na spletni strani Ustavnega sodišča. Karkoli že to pomeni, nam ničesar ne pove o možni končni odločitvi sodnikov, hkrati pa še nekaj hujšega: da navzlic tej oznaki sploh še ni sprejeta odločitev o obravnavi, na kar opozarja odvetnica stranke SD Nataša Pirc Musar.

Če to drži, so vse napovedi skrajno manipulativne in preuranjene, preostane nam zgolj analiza namena, ki ga promovirajo izvajalci in predvsem stranki SDS in NSi. Nedavno se je Matej Tonin v intervjuju za N1 skrajno komično izvijal ob očitkih ob njem sedečega Luke Mesca, da želijo njegovo stranko kar prepovedati; šef krščanskih demokratov ni mogel zanikati, da podpira Kovačičevo pobudo, saj zanjo nenehno navija, hkrati pa je neposrečeno odkimaval, da bi on želel prepovedati stranko. Ne, on bi zgolj bil zelo vesel, če bi Ustavno sodišče podprlo njegovo željo!

K temu velja dodati še srečno ujemanje ideje o prepovedi stranke s siceršnjo agendo Nove Slovenije, ki si je za svojo propagandno kampanjo izbrala prav taktiko napadov in strašenja pred Levico, s katero zelo načrtovano streže že nekaj časa in sebe nerodno predstavlja kot ščit pred novim zdrsom v socializem, pri čimer ji ni težko uporabljati prozorno praznih ustrahovanj, da bomo spet morali po banane in kavbojke čez mejo, če se vrnemo v socializem. Seveda so oni jamstvo, da nas bodo junaško pred možno reprizo starih časov rešili…

Teza o nelegalnih volitvah

Toninovo zadrego izvijanja in retoričnega manipuliranja lahko nekako celo razumemo: ni najbolj prijetno biti na zloglasnem seznamu tistih, ki si oblast predstavljajo skozi omejevanje političnih svoboščin, zatiranje opozicije, političnih strank in interesnih skupin, centralizacijo in skozi omejitve zakonodaje. V avtoritarnih sistemih se vse najbolj zalomi pri izvedbi konkurenčnih in neposrednih volitev, pri katerih pravo naravo hegemona tudi najhitreje spoznamo – zaradi odkritih poskusov manipulacije in omejevanja konkurence. Novinar Primož Cirman trdi celo, da je gesta s prepovedjo delovanja strank namenjena manipulaciji z volitvami, če Janša ne bo zmagal: kajti vedno bo lahko dokazoval, da so volitve nelegalne in da je krivo Ustavno sodišče, ki ni preprečilo zmage »izbrancev«.

Intenco vladajočih SDS in NSi najlažje razumemo, če besedo prepustimo provladnemu Siolu in propagandnemu Petru Jančiču: »Doslej se stranki od zločinskega režima in stranke, ki je tudi pravna predhodnica ene od njiju, nista jasno distancirali. V parlamentu sta tudi večkrat zavrnili potrditev evropske deklaracije, ki zavrača vse tri totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem. Zdaj bosta imeli stranki po mnenju več pravnih strokovnjakov možnost, da se jasno opredelita do preteklosti, kar je pomembno pred volitvami aprila letos. Stranke, ki niso sposobne obsoditi fašizma, nacizma in komunizma, so sporne.«

Ob tem še avtor tendenciozno navaja, da bi naše sodišče s tem lahko preprečilo situacijo leta 1957 v Nemčiji, ko so prepovedali Komunistično stranko po volitvah in je stranka posledično izgubila že osvojene sedeže. Povedano drugače: nekomu se zelo mudi, da bi sodišče kaj storilo še pred volitvami.

To smo že videli

Mokre sanje Janše in Tonina imajo vsaj v enem delu, ko operirajo z idejo prepovedi, precej podobnosti s temačno preteklostjo, spomnijo nas na znamenito »Gleichschaltung« in naciste, ki so si izborili status edine stranke kar z dekretom, sprejetim 14. julija 1933, s katerim so NSDAP razglasili za edino zveličavno in tudi legalno stranko. Taka ilustrativna gesta pri vzpostavljanju totalitarnega nadzora in koordinacije v tedanji nemški družbi ima še eno podobnost, Hitlerjeva zahteva po prepovedi in pregonu se je primarno nanašala na komunistično partijo.

Iniciatorja tokratne pobude se sklicujeta predvsem na romunski primer, ko je okrožno sodišče v Bukarešti maja 2014 zavrnilo zahtevo za registracijo nove romunske komunistične stranke, sodbo pa je oktobra 2014 potrdilo tamkajšnje pritožbeno sodišče. Ugotovili so, da program in statut predlagane nove romunske komunistične stranke vsebujeta določbe, ki so v nasprotju z državnim zakonom o političnih strankah in da obstaja realna nevarnost spodkopavanja demokratičnih vrednot. Aprila 2015 je bil primer predan v presojo Evropskemu sodišču za človekove pravice, konec lanskega leta pa je to pritrdilo sodišču v Bukarešti, kar je spodbudilo predlagatelja in kroge, ki stojijo za njima, da se lotijo SD in Levice.

Primera Romunije in Slovenije ne bi mogla biti bolj različna, kar sicer manipulatorjev ne moti. V romunskem je šlo za registracijo stranke v zelo posebnih okvirih restriktivne antikomunistične zakonodaje, v slovenskem seveda ne. Vsaka stranka mora izpolnjevati zakonske pogoje za delovanje in obe slovenski sta jih. Če bi želeli doseči prepoved politične stranke, bi v skladu z evropsko zakonodajo ta morala delovati v nasprotju z demokratičnimi principi, njen program bi moral biti protiustaven in obenem bi morale obstajati stvarne možnosti, da pride do njegove uresničitve. Pri stranki Levica pa se za nameček večina očitkov navezuje na posamične javne izjave enega izmed poslancev in ne na strankarski program. Janši in Toninu gre na roko, da bo sodnik poročevalec v zadevi, vsaj po nekaterih informacijah, razvpiti Klemen Jaklič, lojalen stranki SDS, ki ga je tudi predlagala na položaj in nikoli ni skrival svoje politične barve, s čimer mu ni bilo težko poteptati svojih prestižnih strokovnih nazivov.

Značaj, ki prihaja do izraza

Z ironijo začinjen refleks, v skladu s katerim avtoritarci preganjajo domnevne spogledljivce s totalitarizmom s praktičnim ciljem kompromitacije obeh strank in njunim onemogočanjem v perspektivi prepovedi, moramo šteti za enkraten dogodek v zgodovini slovenske države. Slutili smo ga lahko že po poskusih notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je lansko leto terjal preiskavo »elementov protiustavnega delovanja« Levice, kar so kasneje odkrito spodbujali v poslanskih skupinah SDS in NSi. Če k temu dodamo še poskus koalicije in njenih podpornikov, da sprejme škodljive spremembe kazenskega zakonika, s katerimi so želeli doseči amnestijo za najhujše oblike gospodarskega in bančnega kriminala, je avtokratska mentalna slika oblastnikov, sploh tik pred volitvami, ko bi morali narediti najboljši vtis, skoraj popolna.

Zakaj torej z vsakim dnevom bolj postavljajo na ogled svojo avtentično podobo? Zakaj je raje ne skrivajo, če je grda – in o tem ne more biti prevelikega dvoma? Razlog je lahko samo en in preprost v razumevanju: ker so presodili, da je postalo vroče na prizorišču, ker se njihov vek vladanja izteka in zato nima posebnega smisla skrivati svoje pravi nravi, saj so v igri prevelike koristi, končno pa tudi opojna oblast, od katere se avtoritarec seveda ne zna posloviti. Če vse to drži, potem se bomo v naslednjih tednih še nagledali njihovega pravega značaja.

**Komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**