»Mi lahko, vi ne smete«

Rasizem v Demokraciji: odgovorni se komično prikazujejo kot žrtve

Moja ovadba zoper kolumnista Demokracije Aleksandra Škorca in odgovornega urednika omenjenega političnega glasila Jožeta Biščaka zaradi spodbujanja rasizma je v znak maščevanja pripeljala do naslovnice, na kateri sem upodobljen skupaj s še nekaterimi drugimi pošiljatelji ovadb, ki so sledile moji.

Sporočilo nerodne fotomontaže je propagandistično komično: odgovornemu uredniku Biščaku pisci ovadb natikamo vrv okoli vratu, ljubljanski župan mu je pod njega celo pridržal nož – nazornost, s katero naj se dovolj jasno sluti, kdo je ultimativna žrtev, s katero moramo trpeti, in kdo rabelj, ki ga moramo sovražiti. Čas je torej, da spomnimo, kako se ovadba že od decembra 2020 (!) valja v nekem predalu, trenutne napade na tožilko, ki vodi postopek, pa tudi na vse ovaditelje, ki bodo po vsem sodeč vabljeni na obravnavo kot priče, pa verjetno čakajo meseci politično motiviranega blatenja v strankarskih medijih.

Promocija rasizma je tudi tokrat pričakovano demagoško skrita pod pravico do svobode izražanja, na katero se tudi sicer radikalna desnica zelo rada sklicuje. Mizerna in povsem zgrešena predpostavka, da je dovoljeno biti rasist, ker nam to jamči naša svoboda govora, pri nas najdeva še en grotesken obrat, saj se nanjo protagonisti izrazito sklicujejo le do trenutka, ko imajo v mislih svojo – če so sami deležni neljubih in morda zgolj neprijaznih besed, takoj pomislijo na njeno omejevanje.

O primeru kolumne v Demokraciji sem napisal tri prispevke. V prvem opozarjam na začetno rasistično obarvano besedilo avtorja Aleksandra Škorca, v drugem javno objavljam svojo kazensko ovadbo zoper Škorca in Biščaka zaradi spodbujanja sovraštva in rasizma, kar je kaznivo po 297. členu Kazenskega zakonika, v tretjem pa dokazujem, zakaj takrat že javno nakazana obrambna taktika, da je omenjena kolumna po žanru satirična in zato zaščitena pred pregonom, ne bo zadostna podlaga za bežanje pred kazensko odgovornostjo za očitno rasistično intonirano pisanje.

Kako iztrebiti rase, ki niso bele

O omenjenem primeru torej ni mogoče povedati veliko novega. Razen tega, da je v sredini letošnjega marca pred ljubljanskim okrajnim sodiščem napovedan začetek sodnega postopka, ki ga bo, beremo v Demokraciji, vodila okrožna državna tožilka Alenka Jesenko. Ta menda »pri svojem delu uporablja dvojne vatle«, ovadbo je namerno sprožila tik pred volitvami in Biščaku očita, da je kot odgovorni urednik omogočil objavo žaljivega besedila v Demokraciji. Prispevek v njeni zadnji številki na dolgo in široko pričakovano razlaga, kako politično motivirani so menda napadi na revijo, kako gre za agitpropovske akcije posameznikov, ki ogrožajo plemenito novinarsko delo, da so pod pritiskom temeljne človekove svoboščine in podobno.

Zaradi kolumne oziroma glose avtorja Aleksandra Škorca z naslovom »Presežki 5«, ki je bila v Demokraciji objavljena 3. decembra 2020, tožilka odgovornemu uredniku očita »uporabo žalitev na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, da je javno širil ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ter odobraval genocid«. Naj spomnim na vsebino: tednik je objavil tekst, ki dokazuje, da je Bog na strani bele rase, da je Jezus nujno belopolt in ker je neskončno pravičen, bo posledično Bog, očitno pravcati ksenofob, dobro poskrbel, da bodo migranti iz nepojasnjenih razlogov zboleli in umrli, kajti on pozna tak mikroorganizem, ki bo poskrbel za iztrebljenje. Le kdo, če ne on! Tak božji virus je po mnenju avtorja selektiven, zato bo pobralo le določene ljudi določene rase, eliminacija bo uspešna, podobna izruvanju plevela, izkoreninjenju plesni in obravnavi naravnih škodljivcev. Kajti Bog že ve, kateri ljudje so škodljivi.

Ključ je v beli rasi, ki jo ima Bog pač raje, zato bo virus to »najnaprednejšo raso« obvaroval pred uničenjem – ker je pač dobrotljiv. Je torej Bog rasist, se sprašuje avtor, ki je s tem breme odgovornosti prevalil nanj, a ga takoj zatem tudi branil: nikakor, kajti tudi človek pač iztreblja. In če Bog že ne more biti rasist, zakaj bi bil človek? To je v njegovi naravi, rad iztreblja živalske in rastlinske vrste – in res kar uspešno. Kajti ne gre za rasizem, se brani avtor, gre le za očiščenje v obliki milijonov smrti, prav takšna pa je tudi nedolžna odstranitev plevela…

Sklicevanje na satiro

Trenutno agendo navajanja žanra satire v obrambo pred očitki o rasizmu sem že ovrgel v daljšem zapisu. Naj spomnim: v zapisu »Presežki 5« za obstoj satire niso bili izpolnjeni pogoji, ker smešenje ne izkazuje nikakršnega pričakovanega poslanstva ali definiranega namena, ker na primer ni grajalo oblasti, posamezne ideologije ali bilo kritično do socialne in politične stvarnosti. Nasprotno, besedilo želi le promovirati neko idejo, v tem primeru rasistično in v njem ne najdemo nobene satirične intonacije. Je morda v bazi sodb Evropskega sodišča za človekove pravice mogoče najti primer, ki bi v podobnih primerih avtorja satire dodatno zaščitil? V praksi tega sodišča so sodbe, iz katerih je razvidno, da se pri satiričnem izražanju sovražnih in antisemitskih stališč ne moremo sklicevati na svobodo izražanja – to pomeni, da sam satirični slog ali žanr ne odvezuje od tega, da bi se takšna stališča ne preganjala. Zlahka si predstavljamo, da omenjeno velja tudi za supremacizem in rasizem, po katerih zelo izrazito diši zapis v Demokraciji. Ob tem velja spomniti, da je Biščak tudi sicer zanikovalec uradnih podatkov, povezanih s holokavstom.

Mi lahko, vi ne

Vmes, ko v strankarskem glasilu svoje rasistične zapise ovijajo v celofan svobode izražanja, spremljamo serijo prijav, ki jih vlaga generalni direktor policije Anton Olaj, izbranec trenutne oblasti, proti nič hudega slutečim državljanom in tudi anonimnim tviterašem, med drugim tudi proti bivšemu poslancu Pavletu Gantarju, ki je prejel odločbo o kršitvi javnega reda in miru zaradi svojega benignega stavka, kjer sploh ne omenja direktorja. Resnični dvojni vatli torej: po eni strani energična promocija rasizma in sovražnega govora brez sleherne meje, na drugi neupravičena in v ničemer utemeljena občutljivost na zapisane besede, kar nas vrača v temačni čas verbalnega delikta. V uvedbi tovrstnih dvojnih kriterijev se najlažje razbira avtoritarna mentalna struktura, ki ji sledijo akterji in bi jo lahko zgostili v en miselni vzorec: »Mi lahko, vi ne smete.«

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**