Pravica do splava kot ženska izbira

Resnična zgodba o ženski, ki želi zaradi zdravstvenih razlogov narediti splav, a ji to prepovedo, saj je na prvem mestu rojstvo otroka, ne njeno življenje

V mednarodnem tekmovalnem programu 72. Berlinala je tudi ameriški film Call Jane Phyllis Nagy, ki govori o gibanju žensk konec 60-ih let, ki so organizirale nelegalne splave. Kot je na novinarski konferenci povedala režiserka, je film posnela z nekakšno lahkotnostjo, kar ni običajno za obravnavano temo. V prvi vrsti jo je zanimala solidarnost med ženskami.

Film, ki je nastal po resnični zgodbi, je postavljen v leto 1968. Osrednji lik je Joy, ki zgledno igra vlogo pravnikove žene, matere in gospodinje. Ko želi zaradi zdravstvenih razlogov narediti splav, ji to prepovedo, saj je na prvem mestu rojstvo otroka, ne njeno življenje.

Tako pride v stik z gibanjem Jane, ki organizira nelegalne splave. Glavni vlogi v filmu imata Elizabeth Banks in Sigourney Weaver.

Phyllis Nagy je pri scenariju takoj padlo v oči, da vsebuje tudi trenutke, ko se tempo sprosti, gledalec pa lahko predahne. "Izziv mi je bilo narediti film, ki ga z lahkoto gledamo, čeprav je večplasten. Hotela sem, da se občinstvo lahko tudi nasmeji," je povedala režiserka.

"Mislim, da v ZDA le malo žensk pozna to gibanje, kar je sramota in veliko pove o našem izobraževalnem sistemu. Resnični kolektiv so v glavnem sestavljale študentke, aktivistke, ki so pomagale pri organiziranju splavov, te pa so izvajali pravi, a tudi nepravi zdravniki. Nazadnje so se ženske tudi same naučile izvajati posege. Tako so lahko pomagale tudi tistim, ki si tega sicer nikakor ne bi mogle privoščiti. Predvsem temnopoltim in revnim." 

Phyllis Nagy,
režiserka

Ko je začela s projektom, ni kaj dosti vedela o kolektivu Jane. "Mislim, da v ZDA le malo žensk pozna to gibanje, kar je sramota in veliko pove o našem izobraževalnem sistemu. Resnični kolektiv so v glavnem sestavljale študentke, aktivistke, ki so pomagale pri organiziranju splavov, te pa so izvajali pravi, a tudi nepravi zdravniki. Nazadnje so se ženske tudi same naučile izvajati posege. Tako so lahko pomagale tudi tistim, ki si tega sicer nikakor ne bi mogle privoščiti. Predvsem temnopoltim in revnim," je ozadje resnične zgodbe opisala režiserka.

Dotaknila se je tudi aktualnih razmer. Pravice žensk se od takrat sploh niso razvijale, še huje, trenutno stanje kaže zdrse v preteklost. Režiserka meni, da s filmom ne bo spremenila sveta, vsekakor pa želi nagovoriti ljudi, ki ne delijo njenega mnenja o splavu kot ženski izbiri.

"Morda lahko dosežemo vsaj to, da se bodo ljudje za hip ustavili in rekli, v redu, ne nadiraš me, ne pridigaš mi, temveč te stvari pokažeš drugače. In prav to mi je omogočil scenarij za Call Jane. Zdel se mi je privlačen, ker je šlo za film o ženskah, ki delujejo kot skupnost, in sicer na način, ko jim ni bilo treba prevpraševati tega, kar so počele," je povedala režiserka. Po njenih besedah so te ženske nekaj dosegle, občutile so veselje in zadovoljstvo, ne da so prikazane, kako ves čas trpijo.

Phyllis je predstavitev svojega filma končala z mislijo, da nam preteklost omogoča komentiranje sedanjosti. Film Call Jane se sicer dogaja v poznih 60-ih letih minulega stoletja, toda lahko bi se tudi v kakšnem drugem obdobju "in to je tisto, kar vzbuja strah".

wyJVKPtYuaU

Nt57r0iurfs

PREBERITE TUDI:

• Nadlegujete me