Nika Kovač: Pobeg

Med branjem prispevka “Pobeg” Nike Kovač se je v meni nekaj dogajalo. Nastajajoči nemir me je spodbudil, da ga skušam pretopiti v besede ter tako osmisliti začuteno zadovoljstvo, da »je še komu potegnilo«. Podobno kot Nika pišem te besede na tipkovnici, ki jo je treba posebej prositi za vključitev šumnikov in ki namesto črke z skuša ponuditi y. Angleška ni le moja tipkovnica, angleško – četudi z, meni ljubše škotsko zategnjenimi e-ji in r-ji – je tudi moje okolje, jezik, v katerem večinoma komuniciram, in vse bolj pogosto se zalotim, da so v angleščini tvorjene tudi moje misli.

Vse od prve začasne selitve v tujino, ko sem na Nizozemskem opravljala prakso za poklic farmacevta, se ukvarjam s tem, kako odgovoriti na vprašanje, ki ga najpogosteje slišim ob rednih obiskih domov: »Ali je v tujini boljše kot pri nas?«. Vprašanje je bilo sprva velikokrat naslovljeno z napadalnim tonom, sledeč odklonitvi zagovarjanja svojih vegetarijanskih prehranjevalnih navad, vse večkrat pa je zadnje čase ton raziskovalen ter sogovornik željan vedeti, ali ni tujina nemara tudi zanjo/zanj.

Na prioritetni lestvici človekovih potreb se potreba po pripadanju po mnenju strokovnjakov nahaja visoko, včasih celo takoj za najosnovnejšimi potrebami po hrani ter varnem zavetju. Življenja, kot sem ga bila vajena v Sloveniji, ko sem med tednom na prijateljih redno preizkušala bolj-ali-manj inovativne kulinarične dobrote, vsak vikend pa preživela v družbi najbljižjih, je na Škotskem nedosegljivo za priseljenko. Živim v državi, v kateri nestrpnosti do tujcev ne doživljam posebno močno ali pogosto; oddaljenost od domačinov je preprosta posledica tega, da imajo čas rezerviran za druženje z družinskimi člani ter prijatelji, s katerimi delijo pretekle izkušnje, vrednote in način življenja.

Vendar je pripadnost raznovrsten pojem mnogokaterih barv. Četudi sem imela v Sloveniji širok nabor prijateljev, mi je srce pohitelo vsakič, ko sem okorno zlezla iz marvrične omare. »Ali me bo sprejel takšno, kot sem? Ima zadržke do istospolno usmerjenih, ki jih v času najinega druženja nisem opazila?«. Ob sprehajanju po ljubljanskih ulicah sem ljubezen svojega življenja redko upala prijeti za roko, če pa sem jo, so moji možgani v ozadju ves čas preračunavali verjetnost, da se bo mimoidoči obregnil ob naju. V službi se nisem čutila varno izražati svoje usmerjenosti – ne zaradi predsodka do delodajalca, temveč zaradi dveh bolečih izkušenj. V prvi sem opazovala, kako sodelavci »sprejemajo« člana ekipe, ki tudi ni bil tako neumen, da bi se izpostavljal kot gej, vendar »so to vsi vedeli«, v drugi doživela klevetanje sodelavca – trenutno vodja – ki je zame nekako ugotovil, »kaj sem«.

Ob misli, da sama spadam med bežeče možgane, me je sram. Hvaležna sem državi, da mi je omogočila »neviđeno«: brezplačno izobrazbo, ki je obenem izjemno kvalitetna. Ob pogovoru s Škoti oboji doumemo, da sem relativno bolj razgledana in podkovana v veščinah, za katere sem bila šolana kot sogovorci. Naj karikiram s podatkom, da angleško slovnico pišem pravilneje kot veliko domačinov – v šolskih klopeh se torej Slovenci celo drugi jezik naučimo bolj, kot nekateri Škoti lastnega. Vendar so moja nabrana znanja po koncu šolanja izgubila blesk, ko sem se postavila v vrsto službo-iščečih, veze pa so pridobile na pomenu. Službe v Sloveniji sem doživela kot »vzemi, kar pride naproti in bodi hvaležen, da imaš vsaj to«. Nisem videla veliko možnosti za rast ali napredovanje; v letu in pol delovne dobe sem podpisala ravno toliko ali več začasnih pogodb, kot je prstov na roki.

Tudi ob prihodu na Škotsko me na letališču ni čakal rdeč tepih z napisom »dobrodošla, tukaj imaš službo!«. Še več, službe kliničnega farmacevta – moje sanjske - mi nekaj časa nihče ni upal dati. Zadržani do »vprašljive izobrazbe vzhodno evropskih držav« (aha, nihče drug kot mi ne ve za obstoj »srednje-evropskega« geografskega prostora) so moje prijave na službo potiskali v šop »ne, hvala«. Ponos sem morala dati na čakanje, se prijaviti na vsako službo, ki je bila vsaj na daleč podobna željeni, in hitro se je vse spremenilo. Že po nekaj mesecih so se odprla vrata do stopničk, od katerih je vsaka vodila višje in trenutno opravljam poklic, do katerega v Sloveniji nikoli ne bi uspela priti – po eni strani zaradi tega, ker področje klinične farmacije ni razvito do te mere, po drugi pa bi bila takšna delovna mesta zame izredno težko dosegljiva.

Največji šok je bil, da v tujini nisem imela niti ene pogodbe za določen delovni čas. Vse so »za zmeraj«, »za lahko si upaš vzeti kredit za stanovanje«, »za-dokler se ne naveličaš in ko se, ti bomo vsi privoščili skok naprej in te podkrepili z lepimi priporočili«.

V tujini imajo ljudje drugačne vrednote, drugače čustvujejo in razmišljajo, se na drugačen način družijo in zabavajo. Kot tujec to drugačnost opazuješ nezavedno kritično, obenem pa je (tokrat zavedno) kritiziran način, na katerega živiš sam. V vasi, v kateri živim, me vsi poznajo, saj sem anomalija z vrtom, polnim visokih gred, polnih zelenjave. Ker ne nakupujem v tisti švedski trgovini ter vsaki dve leti ne prenovim domovanja, odpade trideset procentov tem za kramljanje o nepomembnih stvareh s sodelavci. Da ne govorim o srhljivosti, ki sogovorce spreleti, ko na najljubše vprašanje Škotov (kaj si počel prejšnji vikend) odgovorim z »nabiranjem jurčkov in drugih gob«. Težko se zadržijo, da ne kličejo urgence, naj pripravi protistrupe za tako nevarno početje. Veliko ljudem tukaj je v naravi izjemno nelagodno – ne razumejo je, ne zaupajo v varnost nabrane maline, temveč jo raje kupijo v trgovini, kjer je »preverjeno«.

Čeprav se stvari spreminjajo (v obeh državah, v nasprotne smeri), Slovenci še vedno živijo veliko bolj povezani z naravo kot Škoti. Slovenci so zaenkrat tudi še veliko manj odvisni od ultra-kapitalizma ter manj nebogljeni, kot je potrebno kaj izdelati sam, skuhati, postoriti po hiši, vzgojiti kakšno rastlino. Ob vse bolj vidnih dokazih o škodljivosti sedečega življenja in onesnaženosti mestnega zraka se zavedam, kako močno se moram na otoku truditi, da izpolnim potrebe svojega telesa in uma po naravi, čistem zraku, hranilni hrani.

Škotom ni zameriti – o naši mali državici vejo bolj malo (a več kot Angleži in Američani), veliko tega kar mislijo, da vejo, pa ni res. Moja pripravljenost, da na telefonu ali službenem računalniku pokažem, kako lepo je pri nas in odpredavam hvalnico vsemu mogočemu s Slovenijo povezanem, je sogovorce vedno navdušila in marsikdo si je našo deželico v koledarček hitro shranil kot naslednjo počitniško destinacijo. Z izvolitvijo trenutnega predsednika vlade sem v predstavitve dodala nekaj obrambno usmerjenih komentarjev v stilu »saj ni bil zares izvoljen«, od pandemije naprej pa se tovrstnih pogovorov ne udeležujem več rada – nelagodno mi je ob objektivno dokazljivem dejstvu, da smo med pandemijo »popušili« in Slovenije prvič ne morem več zagovarjati ter umeščati v namišljeno centralno Evropo. Številke nas čisto jasno razvrstijo tja, kjer sem vedno znova zagovarjala, da nismo. Ob vsakem obisku doma v zadnjem času me je šokiralo agresivno stanje družbe, vsak na svojem polu in predvsem napadalno pripravljen, da te v prvem stavku obvesti o svojem statusu cepljen-necepljen ter o svojem mnenju o tistih z drugačnim statusom - četudi si se pogovora udeležil le kot stranka pri okencu na banki.

Torej, ali je v tujini res boljše kot pri nas? Odgovor na to vprašanje ne obstaja. S Slovenijo imam kompleksen odnos, v kateri sem ji hvaležna za vse, kar mi je dala, obenem pa dobro vem, da mi ne nudi vsega, kar potrebujem. Navkljub temu si želim priti nekoč nazaj, bom tudi upala? Prispevek Nike Kovač izjemno dobro ponazarja razdvojenost, hrepenenje ter zaskrbljenost tistih, ki smo pobegnili.