Janševa vlada še naprej ignorira izbrisane

Zakaj Pahorjevo opravičilo ni zadostno

26. februarja 1992 je država Slovenija zagrešila množičen politični in humanitarni zločin proti 25.671 zakonitim prebivalcem države, toda to povsem nezakonito dejanje je bilo razkrito šele sedem let pozneje, februarja 1999, z odločbo Ustavnega sodišča Slovenije. Zdaj se je, ker mineva 30 let, izbrisanim javno opravičil predsednik republike Borut Pahor in potočil krokodilje solze, pri čemer nihče ni našel časa, da bi problematiziral tudi njegovo pasivno vlogo v preteklosti ob tem. Predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Irfan Beširović je ob dogodku opozoril, da v državi še vedno živijo izbrisani brez urejenega statusa.

Tanko (SDS): »Ni šlo za izbris, ampak za prenos iz ene evidence v drugo«

Izbris tolikšnega števila ljudi iz registra stalnega prebivalstva, nekakšen administrativni genocid, ki ga je poganjala ksenofobna logika, je pri vladajoči stranki in kar sedanji vladi v celoti naletel na zgovoren zid molka. Ignoranco in prezir najslabše vrste, tudi medijsko spregledan. Nikakršnega opravičila s strani SDS ali kogarkoli na vladi, česar slovenski novinarji očitno ne znajo ali nočejo opaziti. Razlog je dokaj enostaven, zato velja ob 30. obletnici opozoriti na še nekaj drugega, ob administrativnem genocidu tudi na političnega, ker so ves ta čas, vključno z današnjim trenutkom, izbrisani prebivalci veljali in obveljali za tistega Drugega, na čigar hrbtih je potrebno zganjati sovraštvo, nestrpnost in ksenofobijo, s tem pa hujskaško mobilizirati množice svojih podpornikov. Del dogajanja, ki ga Pahor ni omenjal ali poskušal obsoditi, s čimer je zanikal pomemben del usode izbrisanih, ki so ob administrativnem zločinu morali vsa ta leta trpeti še šikaniranje in sovraštvo, s čimer so bili dvojne žrtve.

Povedano drugače: ko sta te dni Aleš Hojs in Branko Grims iz vrst SDS opogumila in z retviti nakazala svoje nezadovoljstvo ob Pahorjevem opravičilu, sta uporabila v preteklih desetletjih zimzelen retorični trik, češ da izbrisa ni bilo, saj so se izbrisani »samoizbrisali«, kar pomeni zgolj, da so si krivi sami. S tem sta nas spomnila na grozljivo dejstvo dolgoživosti psihopolitike sovraštva, ki načrtovano išče in najdeva svoje premične tarče, v katere usmeri svoj gnev: izbrisane, LGBTQ skupnost, samske ženske ali ženske nasploh, begunce in migrante, romsko skupnost, »leve fašiste«, fiktivne komuniste in tako dalje. Zanjo in za pogubno kvarjenje duhovnega ozračja v državi se nam zaenkrat še nihče ni opravičil.

O argumentacijskih in retoričnih strategijah izključevanja izbrisanih sem govoril na nekem drugem mestu, tokrat naj zgolj spomnim, kako so bili izbrisani prebivalci dolga leta stigmatizirani skozi serijo pridevnikov z negativnimi konotacijami, kot »oportunisti«, »špekulanti«, »prebrisani«, »samoizbrisani«, »tako imenovani izbrisani«, »agresorji«, »okupatorji«, »jugooficirji«, ipd. V stranki SDS so v preteklosti zavzeli zelo perfidno držo, načeloma so bili za reševanje problema, vendar skozi dvom: če so bile komurkoli v procesih osamosvojitve Slovenije res storjene krivice, so ves čas ponavljali, jih je treba popraviti, »nikakor pa ne smejo imeti koristi tisti, ki so kalkulirali glede osamosvojitve«. Trik je hitro razpoznaven, kajti v drugem koraku so kakopak lahko vsakogar obtožili, da je bil kalkulant. Jože Tanko (SDS) je takrat recimo izjavil: »Ni šlo za izbris, ampak za prenos iz ene evidence v drugo. V to evidenco so se prenesli tisti, ki benevolentne ponudbe Slovenije po državljanstvu prostovoljno niso sprejeli in so želeli ohraniti povezavo z bivšo državo.«

Pahorjevo opravičilo velja šteti za predvsem samovšečno dejanje

Pomemben del zanikanja in tako rekoč potlačitve problema je tvorila psihološka akcija nekakšne »organizirane nedolžnosti« Slovencev v obdobju, ko je retorika zavračanja izbrisanih iskala zelo umazane načine legitimacije »samoizbrisa« – izraz, ki so ga zaničevalno populistično radi uporabljali. Ena bolj zanimivih retoričnih gest je bila skrita za očitek o »nezaupanju v osamosvojitev«, kjer se je pregledovalo, ali so izbrisani dejansko verjeli v samostojno Slovenijo ali ne. Kot na kakšnem inkvizicijskem postopku proti čarovnicam so zato kontrolirali »prepričanja« izbrisanih in jih obtoževali, da niso bili dovolj verni, da niso verjeli v novonastalo situacijo in v to, »da bo Slovenija resnično postala samostojna.«

Pahorjevo dejanje opravičila sicer lahko benevolentno razumemo kot gesto, s katero so izbrisani deležni moralnega zadoščenja. Ampak induktivnih dokazov, da je predsednik pri tem imel v mislih predvsem samopromocijo skozi sebi lastno filozofijo »spravnih« in »pomiritvenih« dejanj, najbrž ni potrebno posebej navajati. Ne gre le za to, da bi opravičilu morala slediti dejanja, ki jih ni, iskreno kesanje in obžalovanje, ki ga je želel na skrajno abstraktni ravni doseči predsednik republike, bi moralo vsebovati tudi grajo in kritiko aktualne vlade, ki se je opravičilu v sebi lastni ksenofobni drži izognila, hkrati pa tudi najmanj omembo, da so bili izbrisani žrtve sistematično širjenega političnega sovraštva. Saj res, pričakovati polno iskrenost in konkretnost v ravnanju predsednika republike ni nekaj, kar bi nenaivno gojili kot svoje občutke. Zato velja njegovo opravičilo šteti za še eno nepopolno, v sebi nezadostno in predvsem samovšečno dejanje.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**