Meja EU, meja med mirom in vojno

Ukrajinci bežijo na Poljsko

Ženske z otroki, starejši in tujci bežijo, medtem ko gredo v nasprotno smer večinoma moški. Po ruski agresiji na Ukrajino vsak dan poljsko-ukrajinsko mejo prečka več deset tisoč ljudi. Ocenjujejo, da bo beguncev kar 5 milijonov.

"Zadnjih 15 kilometrov pred mejo smo prehodili peš, zmanjkalo nam je bencina, nato smo čakali 15 ur v vrsti, a vseeno manj kot drugi, saj imajo otroci prednost," pravi Olena, 60-letnica, ki je pobegnila iz Kijeva, skupaj z dvema vnukoma, psom in mačko. Srečamo jih na nekoč praznem območju pred poljsko-ukrajinskim mejnim prehodom v Medyki, ki se je nenadoma spremenilo v ogromno parkirišče. "Čakamo hčerko in njenega moža, ki prihajata iz Nemčije, da nas pobereta," pojasnjuje. 

Iz stavbe mejnega terminala postopoma prihajajo novi ljudje. Mnogi med njimi jokajo in poskušajo najti svoje ljubljene, ki jih čakajo. "Sama kontrola poteka brez težav, ljudi pa je toliko, da smo na vstop čakali 40 ur," slišimo od begunk. (V času, ko pišem ta članek, je čas čakanja narasel na 80 ur, op.p.) Prostovoljci in gasilci jim ponujajo hrano in čaj ter polnjenje telefonov. Spontano organizirani ljudje, ki so prišli iz različnih delov Poljske, ponujajo prevoz in nastanitev. Supermarket ob prehodu se je spremenil v čakalnico, čeprav je še vedno odprt za kupce. V vasi je lokalna oblast odprla namestitveni center.

"Sama kontrola poteka brez težav, ljudi pa je toliko, da smo na vstop čakali 40 ur."

Na poljsko-ukrajinski meji je 14 mejnih prehodov. Po podatkih poljskega ministrstva za notranje zadeve in upravo je v prvih štirih dneh vojne na Poljsko pobegnilo več kot 220.000 ljudi. Združeni narodi (ZN) ocenjujejo, da bi lahko iz Ukrajine pobegnilo do pet milijonov ljudi.

Družine prihajajo po svojce in prijatelje

Železniška postaja v Przemyślu, slikovitem mestu s 60.000 prebivalci, 20 km od Medyke, je polna ljudi. Vsakih nekaj ur prihajajo vlaki iz Ukrajine, v vsakem je od tri do štiri tisoč ljudi. "Ljudje so pakirani v vagone kot sardele v pločevinki," pravi mlada ženska, ki je prišla iz Kijeva. "V Ukrajini je gneča na železniških postajah, ni vozovnic, na tisoče ljudi beži."

"V Ukrajini je gneča na železniških postajah, ni vozovnic, na tisoče ljudi beži."

Pot z vlakom od Kijeva do Przemyśla je trajala en dan, običajno traja devet ur. "Večkrat smo se ustavili, izven oken smo slišali streljanje, tik pred mejo pa je vojaška policija nekaj moških obrnila nazaj, ker ne smejo zapustiti države," poroča neka gospa.

Pred postajo čakajo ljudje z improviziranimi tablami iz kartona z imeni različnih mest na Poljskem – ponujajo brezplačen prevoz. "Nisem mogel sedeti doma in gledati televizije," pravi Marek, ki je prišel iz Krakova s kombijem.

A vendarle, večina beguncev ima že organiziran prevoz vnaprej. "Zdaj prihajajo ljudje, ki imajo družine in prijatelje na Poljskem ali v drugih državah EU," pravi Maksym Nakonieczny iz Zveze Ukrajincev na Poljskem. Ta manjšinska organizacija je skupaj z drugimi poljskimi nevladnimi organizacijami odprla informacijsko točko v avli železniške postaje in skuša koordinirati pomoč beguncem. Tam ponujajo hrano, mesta za počitek, informacije o prevozih in zdravniško pomoč. "V naslednjih skupinah beguncev bo več ljudi, na katere ne bo čakal nihče," napoveduje Maksym.

Brez vizuma in celo brez potnega lista

"Streljajo stanovanjske bloke, ljudje umirajo, nihče ni pričakoval, da se bo kaj takega zgodilo," z zlomljenim glasom pravi Akin, Nigerijec, ki je študiral v Harkovu in je prvi dan vojne zapustil mesto. Na železniški postaji v Przemyślu skupaj iščemo poljsko SIM-kartico, eno od mobilnih omrežij jih namreč deli brezplačno. Fant poskuša vzpostaviti stik s svojim bratrancem, ki je še vedno v Kijevu.

"Ali imate poljski vizum?" vprašam Akina. "Ne, dovolj je bil potni list in nihče nima težav."

"Streljajo stanovanjske bloke, ljudje umirajo, nihče ni pričakoval, da se bo kaj takega zgodilo."

Na postaji srečamo tudi ljudi iz Maroka, Afganistana, Sirije – vsi potrjujejo, da so bili na Poljsko sprejeti brez vizumov, nekaj otrok pa tudi brez potnih listov. "Enkrat so nas skušali izgnati iz vrste, pa tudi mi bežimo pred vojno," slišim. 

Nekatera veleposlaništva so na mejo poslala svoje predstavnike. "Pobiram državljane Bangladeša, 150 jih je že prispelo iz Ukrajine, še 40 jih prihaja," pravi odposlanec veleposlaništva, ki čaka z napisom "Bangladesh" na prehodu.

Kako naprej?

Gasilska služba begunce odpelje z mejnega prehoda v Medyki do Przemyśla z avtobusi. Veliko parkirišče pred enim izmed supermarketov je postalo prestopna točka. Tudi tu se zbirajo ljudje, ki čakajo, da bodo begunce brezplačno odpeljali v druga mesta na Poljskem in v Evropi.

Aktivisti iz Nemčije so organizirali avtobus. "Tukaj smo že od jutra in do zdaj smo zbrali 20 ljudi," pravi Lisa iz berlinske organizacije Soli-Bus. Svoje avtobuse pošiljajo tudi različne ustanove, podjetja in Katoliška cerkev, ki v svojih zgradbah ponuja tudi namestitev in hrano.

Veliko ljudi iz Ukrajine beži s svojimi živalmi. "Ne predstavljam si, da bi šla brez nje," slišimo od ene od begunk, ki je prišla s svojim psom. Živali ne potrebujejo potnih listov ali drugih dokumentov, da bi prišle na Poljsko. Organizacije za zaščito živali in veterinarji jih na meji brezplačno čipirajo. Nekateri, ki gredo dlje, jih morajo zapustiti v zavetiščih na Poljskem ali pri prostovoljcih. Od prostovoljcev slišimo, da je za živali pot zelo težka in potencialno usodna. Prihajajo v težkih stanjih, zaradi neprimernega transporta in dolgega čakanja pred mejo.

"Takoj, ko bo možno, se hočem vrniti."

Poljske železnice so se odločile, da bodo vlaki v državi brezplačni za prebivalce Ukrajine. K tej akciji so se pridružili še drugi prevozniki. V mnogih poljskih mestih so se odprli namestitveni centri in točke pomoči, nihče ne ve do kdaj jih bomo potrebovali. "Takoj, ko bo možno, se hočem vrniti," pove večina begunk.

V nasprotni smeri

Medtem ko se ljudje, ki so prišli iz Ukrajine, počasi premikajo skozi kontrolo potnih listov na železniški ploščadi v Przemyślu, se tam zbirajo tudi tisti, ki gredo v drugo smer. "Kupili smo neprebojne jopiče, ker jih primanjkuje in greva," pravi Alex, ki se je odločil, da se z bratrancem vrne z Danske, kjer oba delata. Moška se vračata v Dnipro, njuno rodno mesto na vzhodu države. "Branili bomo svoje družine, svoja mesta, nismo nacionalisti," povesta s solznimi očmi. Z njima, kot tudi z ostalo večino beguncev se pogovarjamo rusko.

Med povratniki so tudi ženske. "Bili smo na dopustu v Turčiji in so najin povratni let premestili v Varšavo," pojasnjuje Iryna, približno 50-letna gospa iz Žitomira. Njen mož ne želi govoriti. "Zakaj gremo nazaj?" je presenečen, ko ga vprašam. "Tam so naši otroci, se vam zdi, da bi jih lahko zapustili?"

"Branili bomo svoje družine, svoja mesta, nismo nacionalisti."

Ko zapuščamo Przemyśl nas prehiti konvoj tovornjakov podjetja krakovskega vodovoda. Spremlja jih policija. Gredo v Lviv z 51 tonami različne pomoči, predvsem zdravili in drugimi zdravstvenimi in higienskimi pripomočki, ki so jih zbrali prebivalci Krakova. Konvoj vodi kar sam direktor vodovoda, z njim pa so prostovoljno odšli še nekateri drugi zaposleni.

Medtem so v Medyki tudi ljudje, ki se vračajo v Ukrajino. Moški objemajo svoje sorodnike, ki so jih do tam pripeljali. Po poti prevzemajo pakete hrane, ki so jih pripravili prostovoljci, da jih na drugi strani predajo tistim, ki dolge ure čakajo na vstop na Poljsko. "Svet nam bo pomagal in vojna se bo hitro končala," se sliši iz ust nekoga, ki se poslavlja od sorodnikov.