Janša si Goloba že ogleduje kot predsednika vlade

Je to prvo Janševo indirektno priznanje, da bo na aprilskih volitvah izgubil?

V svoji odmevni objavi se je glavni konkurent Janezu Janši na volitvah pohvalil, da ne bo imel profila na tviterju. Po njegovem bo to najboljši način, da se izogne skušnjavi hitrih prstov. Ker če ne bo tvital, bo lažje dosegel vzvišeni cilj. Še več, skrajno emfatično je samorestrikcijo poimenoval za velik korak za Slovenijo, toda majhen za demokracijo.

Izjava je čudaška in na podkastu sem jo že kritiziral: državljanom želi signalizirati, da je Golob storil nekaj vrlega, da se je samoomejil in svojih političnih ali drugih nasprotnikov ne bo kar žalil in zmerjal, kot to najbolj prepoznavno počne Janez Janša. Takšen je bil njegov osnovni namen, pokazati namreč, da je od njega boljši in da se bo kontroliral skozi odpoved uporabe tviterja, s tem pa prispeval, kot temu danes vsi pravijo, k dvigu prepotrebne politične kulture. Kakopak je s tem nasprotniku podelil prednost v uporabi pomembnega orožja.

Zakaj se Golob moti

Razlogi, zakaj bi morali Golobovo stališče zavračati, so naslednji: tviter se kot socialno orodje s tem absolutno anatemizira. Njegove rabe so različne, dobre in slabe, odvisne so od uporabnika. S tem, ko se mu odpoveduje, se odreka tudi možnosti obsežne komunikacije z državljani, ki je prepotrebna za dobro delovanje politika in njegove stranke. Sploh tedaj, ko bi šlo za vladajočo stranko.

Dalje: na lestvici samokontrolnih dejanj bi bolj cenili tistega, ki bi vsakič znova pred uporabo zadržal svoje prste in premislil, kaj bo napisal. S tem, ko se odpoveduje uporabi tviterju, nam politik sporoča, da bi skušnjava bila prevelika in se ne bi znal zadržati, zaradi česar lahko njegov značaj in temperament cenimo manj ali sploh ne. Vsa politična konkurenca pa v takih trenutkih počne prav to: premišlja, preden kaj reče ali zapiše. Ergo: potem je od nje celo slabši.

Končno pa velja tudi naslednje: bo Golobova tviterska abstinenca res pripeljala do izboljšanja duhovnega stanja v Sloveniji in celo več demokracije v njej? Strogo vzeto tudi ne more držati, kajti s tem se je politik odpovedal velikemu delu svoje dejavnosti na socialnih omrežjih, ko bi lahko stampedo sovraštva, ki poganja Janševo psihopolitiko, učinkovito ustavljal na istem terenu. Kakšen pomemben prispevek k demokraciji taka gesta torej ne bo, prav nasprotno, in tudi ne k manj toksičnemu stanju v državi. Sploh ne zato, ker je s tem svojemu tekmecu prepustil teritorij psihopropagande na socialnih omrežjih, ki ga temeljito obvladuje, ta pa končno tvori enega temeljnih gradnikov političnih (re)prezentacij.

Končno pa Golob posredno narobe predpostavlja, sicer skupaj z vsemi medijskimi in komentatorskimi elitami pri nas vred, da imamo v domači politiki težavo, ki je političnokulturna. Ne le, da je ta pojem sicer bistveno širši, takšen pogled nevarno reducira fenomen toksičnosti na komunikacijo in predpostavlja, da ga bomo odpravili s pravili lepega obnašanja. Res je čisto nekaj drugega: toksičnost je tukaj le ena od posledic psihopropagandnega delovanja, zatiranje simptomov pa ne odpravlja vzroka bolezni, v tem primeru pa je niti diagnosticira ne s pravim imenom.

Janšev neroden tvit

Več kot evidentno se je prvak SDS prepoznal nagovorjenega v Golobovi napovedi po samorestrikciji in ga vzvišeno poskusil podučiti – seveda na tviterju. Najprej skozi diskreditacijo njemu neljubih javnomnenjskih ustanov, potem pa z namigom, da je očitno nevešč računalništva, končno potemtakem tudi nepismen: »V virtualnem svetu Mediane in Ninamedie je to možno, v realnem vladnem in evropskem pa ne. Vsi predsedniki vlad in držav #EU imajo Twitter račun. Biti brez na tem mestu je danes isto kot nekoč biti nepismen. Sicer pa tudi vzornik Janković pravi, da ne uporablja računalnika.«

Ampak pri tem mu je malce zdrsnilo in res je imel prehitre prste. Če odmislimo doziranost toksičnosti, ki je tokrat res nekaj manjša, a še vedno visoka, je premierju uspelo Goloba primerjati z drugimi predsedniki vlad v Evropski uniji. Sporočilo je enoznačno: ti uporabljajo tviter, tako pač v razvitem političnem svetu je, Golob pa ga ne bo. Torej je avtor zaobljube daleč od razvitega sveta.

Na nek način ima Janša faktično prav. Ampak cena za izpeljano trditev je tokrat karseda visoka, s tem je moral svojega konkurenta posredno razglasiti za novega predsednika vlade.

Je to prvo Janševo indirektno priznanje, da bo na aprilskih volitvah izgubil?

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**