Iz krize v krizo

Predvolilna vročica narašča. Politične stranke se poskušajo prikazati v čim boljši luči, obenem pa kolikor je le mogoče očrniti svoje nasprotnike. Tipičen primer takšnega obnašanja so nasprotujoče ocene sedanjega ekonomskega stanja države. Vladajoče stranke poudarjajo predvsem relativno ugodno rast BDP in nizko brezposelnost, opozicijske stranke pa predvsem visok porast zadolženosti države, neuspešno premagovanje epidemije, neprimerno kadrovanje, zmanjšanje ugleda države v tujini, neurejeno zdravstvo, zanemarjanje nekaterih dejavnosti, dajanje bonitet podpornikom, porast korupcije in slično. Državljanom se je resnično težko znajti v tej množici nasprotujočih mnenj, kaj je res in kaj ni res, kaj je resnično koristno za državo in kaj škodljivo in komu bolj verjeti. Naša informacijska sredstva obveščanja se večinoma še kar trudijo, da predstavijo različne poglede glede reševanja naših družbenih problemov, skoraj nič ali vsaj premalo pa se trudijo za razčiščevanje nasprotnih stališč in odkrivanje resnice. Tu bi vsekakor morala odigrati pomembnejšo vlogo informacijska sredstva, zlasti pa naša javna televizija, ki je najbolj vplivna in jo državljani sofinanciramo ter zato od nje upravičeno zahtevamo, da posveti glavno pozornost odkrivanju resnice. Pogosto se dogaja, da nam udeleženci  razprav podajajo nasprotujoča stališča, pri katerih je popolnoma evidentno, da je lahko samo eno resnično.

Televizija temu praviloma ne posveča pozornosti in prepušča naši presoji, da se odločimo, komu verjeti. To seveda ni prav. Gledalci imamo pravico izvedeti resnico. Novinarji bi morali, kjerkoli je možno, ugotoviti resnico ter z njo in obsodilnim komentarjem seznaniti gledalce na način, da se zagotovi popravku vsaj dvakrat večja gledanost, kot jo je imela laž. Le na ta način bo možno postopno uveljavljati zaupanja vredno informiranje, ki je predpogoj za kvalitetno odločanje državljanov. Je pa res, da je resnica mnogokrat tudi prikrita in je ni lahko jasno opredeliti. Poseben problem so zlasti nekvalitetna, populistična oz. neuresničljiva stališča in predlogi. K izboljšanju razmer lahko pripomore le strokovno preverjanje resnične kvalitete posameznih stališč in predlogov Tega je premalo. Povsod, kjer se pojavljajo določena družbena nasprotja, bi bilo potrebno pridobiti in s pomočjo sredstev informiranja popularizirati prevladujoča stališča strankarsko neopredeljenih strokovnih institucij in njihovih strokovnjakov. S tem bi državljanom močno olajšali njihovo opredeljevanje. Tudi družbena nasprotja bi se s tem omilila, saj je prav nerazčiščenost takšnih dilem glavni povzročitelj teh nasprotij.

Na začetku izpostavljen problem različne interpretacije ekonomske uspešnosti države v času epidemije je že eden od tipičnih problemov, ki potrebuje strokovno utemeljitev. Potreben bi bil prikaz skupnostnega (integriranega) kazalnika, to je seštevka domačih proizvodnih (dohodkovnih) dobitkov in odbitkov v določenem obdobju. Odstotek povečanja ali zmanjšanja BDP v času epidemije (za sedaj od začetka leta 2020 do začetka leta 2022) je potrebno povečati ali zmanjšati za razliko v stopnji zunanje zadolženosti države ter zmanjšati za vrednost prodanega našega premoženja tujcem, vse izraženo v odstotku na BDP v tem času. Pomembno je, da pri izračunu upoštevamo vse bistvene postavke, ki opredeljujejo celostno podobo - torej tudi to, koliko smo domačega premoženja v določenem obdobju zapravili (odprodali) in koliko ga nismo ustvarili za sebe, ampak za tujce (kreditodajalce). Pri ugotavljanju zunanje zadolženosti tudi ni pomembno le stanje zadolženosti državnih institucij, ampak tudi spremembe v zadolženosti bank, podjetij in prebivalstva v tujini ter spremembe v stanju deviznih rezerv v tujini. Strokovne institucije, ki razpolagajo z vsemi potrebnimi podatki, so nam vsekakor sposobne prikazati dokaj realno celostno podobo ekonomske uspešnosti premagovanja epidemije in to tudi državljani upravičeno pričakujemo. Za oceno uspešnosti so koristne tudi primerjave z drugimi državami. Zavedati pa se moramo, da nam takšen skupnostni kazalnik omogoči samo objektivnejšo oceno dejanske ekonomske uspešnosti posameznega obdobja, ne pa nujno uspešnosti ali neuspešnosti vlade v obdobju epidemije. Uspešnost je namreč pogojena s številnimi okoliščinami.

Ugotoviti je potrebno, katere okoliščine ali ukrepi in v kakšni meri so vplivali na doseženo uspešnost. Najprej je potrebno oceniti strukturo in občutljivost gospodarstva na epidemiološke razmere, ki nekatere dejavnosti bolj prizadenejo kot druge ter oceniti ali smo pri tem imeli srečo ali nesrečo. Istočasno pa je potrebno oceniti tudi prilagoditveno sposobnost našega gospodarstva na spreminjajoče se zunanje okoliščine, kar je mogoče celo najpomembnejši faktor za zmanjševanje posledic nepričakovanih dogodkov. Nato je potrebno ugotoviti vpliv časovnega odmika (tako imenovani time lag) od začetka uveljavljanja ukrepov do otipljive zaznave učinkov posameznih ukrepov. V začetku mandata posamezne vlade namreč še močno prevladuje vpliv ukrepov predhodne vlade, ki pa se postopno zmanjšuje. Hitrost zaznave učinkov novih ukrepov je odvisna od ažurnosti in radikalnosti njihovega uveljavljanja. Če bi sodili le po tem kriteriju, bi lahko zaključili, da si mora vlada zasluge za uspešno premagovanje prvega vala epidemije deliti s predhodno vlado, v polni meri pa sprejeti odgovornost za nadaljnje faze epidemije. Ugotavljanje, kako so na ekonomske posledice epidemijo vplivali dana gospodarska struktura, njegova prilagoditvena sposobnost in stanje gospodarstva pred epidemijo, je seveda težko in samo do določene mere strokovno nesporno.

Zato je najvažnejše, da analiziramo in ugotavljamo, kateri izvedeni ukrepi države (parlamenta, vlade, ministrstev) so dejansko pripomogli k izboljšanju ali poslabšanju epidemioloških razmer. So to kvalitetni predpisi, kateri so tisti, ki so resnično pripomogli k hitremu in učinkovitemu premagovanju epidemije, kateri pa so se izkazali za amaterske, prepozne, neučinkovite ali celo škodljive. So te razmere posledica obsežnih menjav kadrov, ker so novi kadri takoj začeli povsod uveljavljati učinkovite družbene in ekonomske ukrepe, ali pa so prav te menjave razlog slabše učinkovitosti. Predvsem pa je potrebno ugotoviti, kje in kako so projekti in dejavnosti, financirane predvsem s tujimi krediti ter sredstvi evropske skupnosti, uveljavili dolgoročno družbeno koristne naložbe, v kakšni meri pa so bila ta sredstva uporabljena le za tekoče krpanje težav in financiranje projektov, ki prinašajo koristi predvsem izbrancem. Strokovne institucije in sredstva obveščanja nam morajo dati verodostojen odgovor na takšna in podobna vprašanja. Skrajno družbeno neodgovorno je, da recimo nimamo strokovne analize o vzrokih, zakaj je bila v prvi fazi epidemije smrtnost v naših domovih za ostarele tako radikalno višja kot v sosednjih državah, zakaj so bile naše nabave zaščitnih sredstev najmanj enkrat dražje kot v sosednji Hrvaški, zakaj smo se znašli v svetovnem vrhu glede okuženosti in smrtnosti na prebivalca po sorazmerno uspešnem začetnem premagovanju epidemije ipd. Tolerantnost do teh vprašanj ni dopustna, kajti to pomeni, da sploh ne bomo odkrili razlogov za našo izjemno slabo učinkovitost na nekaterih področjih. To nam otežuje izboljševanje družbenih ukrepov. Tako na nek način sprejemamo in normaliziramo tudi bodoča družbeno škodljiva ravnanja.