O odgovornosti novinarjev v karieri predsednice Naše dežele

»Gospa Pivec, kdo je kupil stanovanje, v katerem živite?«

Primož Cirman, novinar portala Necenzurirano, je objavil zanimiv komentar z naslovom »Gospa Pivec, kdo je kupil stanovanje, v katerem živite?«, v katerem ugiba o prihodnjem delovanju predsednice Naše dežele po razkritju nove afere o njenem stanovanju v Vili Šmartinka. Poanta kolumne je preprosta, tiči v opozorilu o teži in pomenu razkritja: kdo so morda skrite osebe, ki investirajo v sporno političarko, obteženo s preteklimi aferami, verjeten satelit Janeza Janše na prihajajočih volitvah? Si lahko Slovenija privošči vladavino politikov sumljivih manir, ne da bi vedeli, kdo stoji za njimi?

Načelna vprašanja so tudi zelo konkretna: kdo je vplačal 144.000 evrov lastnega denarja samo za to, da lahko ona živi v njegovem stanovanju, končno pa tudi, zakaj je stanovanje kupil za skoraj polovično ceno? Po zadnjih razkritjih istega portala je to verjetno Dejan Jurkovič, dolgoletni vodja sektorja za železnice pri direkciji za infrastrukturo, ki spada pod okrilje istoimenskega ministrstva, sodeloval pa je pri ključnih železniških projektih zadnjih let, vrednih več sto milijonov evrov. Jurkovič je doma iz Ormoža in verjetno dobro pozna Aleksandro Pivec, ta bo v Ormožu tudi kandidirala na letošnjih volitvah.

Politična higiena in novinarska vprašanja

Portal Necenzurirano je gotovo eden stebrov domačega novinarstva. Kot velikokrat je tudi tokrat prvi pisal o tej aferi, v številnih drugih je oral ledino. Kar napiše Cirman, je običajno skrajno pomembno in tehtno. Sploh ni dvoma, da gre za enega najbolj kvalitetnih in propulzivnih domačih novinarjev, že po sebi avtokastrirani slovenski medijski prostor pa bi deloval bistveno bolje že v trenutku, ko bi zgolj objavljal razkritja njegovega portala. A se, kar je bizarno po sebi, velikokrat zatakne že na tej začetni stopnji, kar smo lahko spremljali najmanj v primeru razkritij, povezanih z nabavo medicinske opreme v času epidemije! Takrat so drugi mediji ob pisanju portala Necenzurirano preprosto obnemeli in ga ignorirali.

Naložba v politika nikoli ni brezplačna, namiguje Cirman in na koncu sklene svojo kolumno z udarno primerjavo med domačimi in hrvaškimi mediji: »Gospod Sanader, koliko je ura?« so posamezni hrvaški mediji spraševali nekdanjega šefa hrvaške vlade, ko so v javnost začele prihajati informacije o njegovi ljubezni do luksuznih dobrin. Zaradi spoštovanja osnovne politične higiene bi se zato moral vsak medijski nastop Aleksandre Pivec začeti z vprašanjem, kdo je lastnik stanovanja, v katerem živi.

»Gospod Sanader, koliko je ura?«

Apel je torej namenjen novinarjem samim, novinar apelira na novinarje. Ne bi se mogel bolj strinjati z njegovo intenco in izpostaviti ga želim kot redko videno dejanje, ki se sicer ujame z mojimi tisoči neslišanimi apeli zadnjih deset let in več. V ozadju Cirmanove misli je zanesljivo seme pesimizma, strah, ki ga poznamo vsi: domača novinarska scena je inertna, avtokastrirana in pasivna do te mere, da smemo od nje pričakovati samo to, da od nje ne smemo ničesar pričakovati. Skratka, bati se moramo najhujšega, da niso kos nalogi, da političarki ne bodo znali zastaviti omenjenega vprašanja in da pri tem ne bodo dovolj vztrajni. Bati se moramo, da ne zmorejo niti minimuma – in zdi se, da avtor to sluti.

Kakšno demokracijo nam privoščijo novinarji

Dilem njenega bivanja v stanovanju in tudi samega nakupa je v paketu nenavadnih okoliščin sicer več, političarka pa se je zavila v molk in bo enkrat več poskušala s taktiko izmikanja tam, kjer je jasno, da bi morala biti zgled transparentnega delovanja, kot vsak politik. Sploh po tistem, ko je KPK pravnomočno ugotovila kršitve integritete v njenem primeru in se vsi čudimo, kako si sploh drzne riniti nazaj v politično areno.

Če se bo zgodilo najslabše, bo pred nami svež zgled neposredne odgovornosti novinarskega ceha za stanje demokracije v državi. Nič ne pomaga govoričiti o žalitvah, kompromitaciji in toksičnosti politikov, tudi na račun novinarjev, o njihovem pustošenju po demokraciji, zanikanju vladavine prava in korupciji, kjer smo dosegli najnižjo točko v samostojni državi, če sami prispevajo k njihovi nekulturi neodstopanja in samopromociji s tem, da posredno dovoljujejo in tolerirajo njihove afere. Asociacija, kakšna je njihova odgovornost za politično stanje in zakaj nagrade za pse čuvaje ne bodo dovolj, če ti ne lajajo v praksi, je tokrat zelo neposredno navzoča in hitro razvidna.

Kar vedno znova ponavljam: imeli bomo takšno demokracijo, kot nam jo bodo privoščili naši mediji.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na na spletnem blogu IN MEDIA RES**