Obuditev sindikatov v ZDA?

Zgodba je zanimiva. Volitve o ustanovitvi sindikata je organiziral Chris Smalls, bivši delavec v Amazonu, ki je bil odpuščen, ker je organiziral protestni shod zaradi slabih zdravstvenih praks v podjetju na začetku pandemije. V Amazonu so ga označili za »neumnega in neartikuliranega« ter celo upali, da bo postal obraz delavskega gibanja.

To so tudi dobili. Smalls je po odpustitvi svoj čas posvetil organiziranju v skladišču, kjer je bil zaposlen, in sicer neodvisno od večjih, nacionalnih sindikalnih organizacij. Mnogi ga niso vzeli resno, kar je bil morda tudi del recepta za uspeh, saj je imelo tako gibanje bolj neposreden stik z delavci podjetja.

V Amazonu seveda počnejo vse, da bi preprečili organiziranje delavcev. Lani so porabili 4,3 milijona USD za svetovalce proti sindikatom, kar se je pokazalo tudi v agresivni propagandni kampanji na Staten Islandu. Pred kratkim je prišlo na dan, da nameravajo v aplikaciji, preko katere bodo komunicirali delavci v podjetju, prepovedati besede, kot so »sindikat«, »povišanje plače«, »stranišča« in podobno (poročajo v The Intercept). Zdi se, da so izpustili vmesni korak in se začeli zgledovati pri Orwellu. O dejanskih delavskih pogojih v Amazonu ni treba izgubljati besed – a le zakaj bi bilo treba prepovedati besedo »stranišča«?

Pomenljivi so bili odzivi politikov. Tudi ta zmaga za levico ni bila brez malega škandala okoli najvidnejše progresivne predstavnice Kongresa, Alexandrie Ocasio-Cortez. Ta je namreč Smallsu obljubila udeležbo v kampanji, ki jo je nato v zadnjem trenutku odpovedala, na Twitterju pa podporo izrekla le po zmagi, ko je bilo že vsega konec. Ampak dobro, podporo je vsaj izrekla. V kongresu je to uspelo še manjšini (večinoma mlajših) demokratov, a nobenemu izmed republikancev, kar ni slab odraz ameriške politike: republikanska stranka izvaja neusmiljen boj proti delavcem, demokrati so sicer manj antagonistični, a so še vedno stranka kapitala, novi progresivni del stranke pa ni ravno pojem sposobnosti. Za slednje lahko upamo, da bodo v prihodnje bolj aktivni.

Zato se resne teorije sprememb več ne omejujejo le na parlamentarno dejavnost, ampak poudarjajo pomembnost drugih oblik organiziranja. Kot vemo, so bili v ZDA napadi na sindikate od začetka neoliberalizma še bolj brutalni kot drugod, kar je pomenilo strm padec deleža sindikaliziranih delavcev od 80. let naprej. V času covida se zdi, da se ta trend spreminja. V teku pandemije namreč nismo priča le znatno povečanemu številu odpovedi, ampak tudi (in bolj pomembno) ustanovitvi novih sindikatov, npr. v Starbucksu, in zmag v že uveljavljenih sindikatih, npr. v podjetju John Deere.

Ti poskusi so še vedno precej omejeni in zaradi makro trendov, kot so fleksibilizacija delovne sile, avtomatizacija itd., se ne moremo vrniti v 50. in 60. leta prejšnjega stoletja. Ampak sindikati lahko kljub temu igrajo pomembno vlogo tudi v kapitalizmu 21. stoletja, zlasti če se bo uresničila retorika o povečanju domače proizvodnje po šokih pandemije in ukrajinske vojne. Združenje delavcev različnih prepričanj v skupnem cilju predstavlja tudi (morda edino) potencialno pot iz ideološko-kulturnih bojev, ki so od Trumpa naprej postali posebej neusmiljeni.

Zmage, kot je Smallsova, imajo lahko domino učinek. Smo torej priča začetku sindikalnega gibanja v drugi največji ameriški korporaciji, kjer je zaposlenih več kot milijon delavcev? Naslednje pomembne volitve v še enem Amazonovem skladišču so že 25. aprila …