O goli želji po oblasti

V filmskih trilogijah Petra Jacksona Gospodar prstanov in Hobit so Hobiti – resda mimogrede, pa vendar – predstavljeni kot ljudstvo brez politične oblasti. To je razvidno iz Gandalfovih obiskov. Gandalf je filmski čarovnik. Kamor pride, vselej najprej pozdravi vladarja in si z njim izmenja vljudnosti. Toda na Šajerskem, deželi Hobitov, tega ne naredi, ker vladarja ni. Tukaj obišče prijatelje. Hobiti torej ne poznajo kraljev in oblasti. Rečeno je zgolj, da imajo radi stvari, ki živijo in rasejo, da ljubijo tobak, hrano, pijačo, petje, ples. Skratka, slavijo preprosto življenje.

Takšno življenje jih dela odporne na oblast. To potrjuje odnos posameznih Hobitov do čarobnega prstana, ki je seveda simbol oblasti. Čarobni prstan v Gospodarju prstanov do pike natančno ustreza Gigesovemu prstanu iz Herodotovih Zgodb in Platonove Države, kjer srečamo pastirja Gigesa, ki najde prstan, zaradi katerega lahko postane neviden. Platon nam pove, da je nevidnost Gigesu omogočila početi stvari, ne da bi bil zanje kaznovan. In kaj naredi Giges od vseh možnih izbir v vesolju? Ubije kralja in si prisvoji oblast. V navzočnosti čarobnega prstana se podobna sla po oblasti poloti tudi večine likov v Jacksonovih filmih. Le najmodrejši med njimi so se ji sposobni upreti in še ti ne zlahka. Hobiti so edini (in še ti ne vsi), ki lahko čarobni prstan, potem ko so ga že imeli v rokah, predajo komu drugemu.

V svetu ljudi je drugače. Med drogami, ki krožijo tod, je najbolj nevarna ravno oblast. Ljudi ni treba siliti z oblastjo, vselej je dovolj takih, ki se javijo sami, da bi domnevno vodili druge. Nekateri med temi si še prizadevajo za vladavino prava, kar opravičuje njihovo željo po vodenju, vse več pa je takih, ki o vladavini prava govorijo zgolj zato, ker bi bilo čudno, če ne bi. Kako prepoznati tiste, ki jim v igri oblasti ne gre za vladavino prava, temveč za oblast samo? Odgovor najdemo pri že omenjenem Platonu. V njegovi knjigi Država je govora o pravičnosti. Med liki nastopa Trazimah, ki je sofist, kar pomeni, da želi zmagati v razpravi. Tako najprej reče, da je pravičnost to, kar koristi močnejšemu. Trditev je relativistična. V demokraciji, kjer je močno ljudstvo, pravičnost koristi ljudstvu. V tiraniji, kjer je močan tiran, pravičnost koristi njemu. Kaj je pravično, je torej odvisno od konteksta. Tega stališča ni težko ovreči, kar se v Državi tudi zgodi. Toda, kot rečeno, Trazimah hoče zmagati, zato poda novo trditev: pravičnost je naivnost; pravični so zgolj tisti, ki so šibki. Močni po tej logiki ne rabijo ravnati pravično ali moralno. In tega tudi ne delajo, če vedo, tako kot Giges, da za svojo nepravičnost ne bodo kaznovani. Skratka, Platon sofista Trazimaha predstavi kot nekoga, ki mu ni mar za stvar, o kateri razpravljajo; zmagati hoče, nadvladati, imeti oblast. Tej želji posveti vse. Zdaj trdi eno, zdaj drugo. Pri tem mu ni mar niti, da si utegneta prva in druga trditev nasprotovati. Človeka, ki želi oblast in zgolj oblast, oblast za vsako ceno, torej Platon predstavi kot nekoga, ki v relativno kratkem časovnem obdobju trdi zelo različne, celo nasprotne strani; kot nekoga, ki je, ko gre za vsebino, nedosleden – ker ga ta pravzaprav ne zanima, ker je ne jemlje zares.

Opremljeni s temi spoznanji preidimo k vprašanju, ali lahko tudi v slovenskem političnem prostoru najdemo takšne, ki jim gre predvsem za oblast. V kolikor obstajajo, to pomeni, da oblasti ne razumejo kot nečesa težavnega, nečesa, kar oblastnikom nalaga dolžnosti, zaradi česar se je oblasti še najpametneje izogniti, prav tako pa oblasti nimajo za sredstvo uresničevanja skupnih ciljev ali spodbujanja vladavine prava, temveč jo uporabljajo zgolj kot orodje za dosego trenutnih, subjektivnih, ponavadi materialističnih interesov in želja, ki se – prav zato, ker so le subjektivni – spreminjajo iz dneva v dan.

Odgovor na naše vprašanje bomo poiskali v protislovnih izjavah, ki jih je izrekel aktualni predsednik vlade Republike Slovenije (PV SLO) ob dveh medsebojno ne tako oddaljenih priložnostih. Oglejmo si izjavi.

Prvo je PV SLO izrekel poleti 2020 v času predsedovanja Slovenije EU na blejskem strateškem forumu. Izjava je bila izrečena v razpravi med predsedniki, ki jo je vodil britanski novinar Nik Gowing. Ko je voditelj razprave vprašal: »Kaj pa dejstvo, da lahko javnost reče, ni nam všeč, kako deluje vlada?« je PV SLO dejal tole: »Katera javnost pa? Volivci povedo svoje, izvoljeni smo, odgovorni smo svojim volivcem.« In ko je Gowinga zanimalo, kaj to pomeni za slovensko predsedovanje EU, je PV SLO odgovoril: »Že od časov grške demokracije vemo, da so edina javnost, ki šteje, volivci, ne pa nevladniki ali še kdo. Prava demokracija in EU sta v nevarnosti.« Izjava dovolj jasno priča, da je po mnenju tega, ki jo izreka, prava demokracija povezana s politično večino oziroma z voljo večine. Vprašanje, ali ima večina prav, se ne pojavlja. Zaradi tega je demokracija ogrožena le takrat, kadar bi kakšna institucija (omenjeni so nevladniki) želela uveljavljati svoja stališča. Vprašanje, da lahko večina ali tudi delovanje v imenu večine ogroža demokracijo, se ne zastavlja. Preglasovanje manjšine (ali omalovaževanje in oteževanje pogojev delovanja nevladnih organizacij, ki so pretežno v manjšini) ne predstavlja težave.

Drugo izjavo je PV SLO zapisal v sedaj že pozabljenem pismu voditeljem EU: »Danes številni mediji in nekatere politične skupine v Evropskem parlamentu odprto grozijo, kako bodo s pomočjo instrumenta »vladavine prava« preko večinskega glasovanja disciplinirali posamezne države članice EU. »Vladavina prava« po definiciji pomeni, da v primeru spora odloča neodvisno sodišče. In ne politična večina v katerikoli drugi instituciji. Če politični organ svoje odločitve poimenuje za »vladavino prava«, je s tem narejen prvi korak stran od realnosti.« Izjava dovolj jasno priča, da je po mnenju tega, ki jo izreka, demokracija povezana z zavedanjem, da je lahko politična večina ali volja večine problem. Zato zastavlja vprašanje, ali ima večina nujno prav. Demokracija je lahko ogrožena, kadar večina brez razprave preglasuje kakšno institucijo (omenjeno je neodvisno sodišče), ki bi želela uveljavljati svoja stališča. Treba je torej zastaviti vprašanje (sprožiti razpravo) o tem, ali lahko delovanje v imenu večine ogroža demokracijo. Preglasovanje manjšine (njeno omalovaževanje in oteževanje pogojev njenega delovanja) je velika težava.

Enkrat je torej beseda ali volja politične večine nadvse pomembna – kršitev te volje predstavlja grožnjo demokraciji – drugič pa je volja politične večine predstavljena kot nevarnost za vladavino prava in potemtakem za demokracijo. Soočamo se s protislovjem. A kako ga razumeti?

Tako, kot smo povedali zgoraj, s pomočjo Platonove predstavitve Trazimaha kot nekoga, ki mu je malo mar za stvar, o kateri razpravljajo. Tudi PV SLO trdi zdaj eno, zdaj drugo. Pri tem ga ne skrbi, da si prva in druga trditev nasprotujeta. Prvo izreče, ko jo rabi in drugo izreče, ko jo rabi. Rabi pa ju v politični razpravi, rabi ju, ker želi v tej razpravi zmagati.

Najbrž ni treba dodati, da se v svetu, kjer začne prevladovati želja po goli oblasti, demokraciji in vladavini zakona slabo piše. O tem smo se lahko prepričali nedavno, ko je bil na RTV Slovenija nemški dokumentarni film Varuhi demokracije. Tema filma je odnos politične moči, ki se sklicuje na večino, do nevladnikov. Primeri iz Indije, Poljske, Rusije pričajo, da lahko močni posamezniki z različnimi oblastniškimi prijemi osvojijo večino, nato pa v njenem imenu uspešno preprečijo delo nevladnih aktivistov, ki dejansko delajo za interese te večine.

Film Varuhi demokracije nas tako opominja na staro politično vprašanje, ki so ga zlasti zanimivo naslovili v času razsvetljenstva. Rousseau, denimo, ostro zanika pravico večine do samovoljnega ravnanja. Tega seveda ne zanika zaradi želje po zmagi in tudi ob kakšni drugi priložnosti ne trdi nečesa drugega, nemara nasprotnega. O tem priča njegov pojem obče volje. Danes bi lahko njegovo občo voljo razumeli kot javni interes: ko denimo rečemo, da javna RTV služi javnemu interesu. Tem besedam nato – vsaj na forumih – sledijo prepiri, za čigav interes gre: moj, vaš?

Kdo ima večino? Toda za Rousseauja obča volja ni isto kot volja večine. Obča volja se ne meni za štetje glasov ali za uravnoteženost. Občo voljo ali javni interes opredeljuje – čeprav ohlapno – razsvetljenost človeškega duha. Je torej nekaj objektivnega. Kdor se ukvarja s politiko, se mora v imenu javnega interesa vprašati, v kolikšni meri je njihov cilj uresničevanje razsvetljenega političnega programa oziroma v kolikšni meri se je pripravljen podrediti delu v imenu tega programa oziroma v kolikšni meri mu ne gre zgolj za lastno korist ali za golo oblast. Iz Rousseauja med drugim sledi, da je lahko le takšen, razsvetljen duh svoboden – ker se, dodajmo, želi oblasti nad drugimi v resnici izogniti in si skupaj z drugimi vladati sam.

To nas privede k zadnji točki tega razmisleka – vprašanju vladavine prava. Videli smo, da tudi pri nas obstaja frakcija ljudi, ki oblast (in s tem tudi pravna orodja) uporablja kot orodje za dosego trenutnih, subjektivnih, materialističnih interesov in želja, ki se – prav zato, ker so le subjektivni – spreminjajo iz dneva v dan. Gola želja po oblasti namreč iz zakona izloči njegovo trajnost. Iz filozofije prava je znana razprava o bančnem roparju, ki ukaže uslužbencu, naj mu izroči denar. Ta ukaz nima trajne narave, kakor jo ima zakon, ker je nekaj trenutnega, naključnega. Ne poseduje torej ene izmed ključnih lastnosti zakona in obče volje, to je njune trajne veljavnosti. Gola želja po oblasti torej vrne odnose v družbi v stanje, kjer pravila in dogovori ne trajajo oziroma trajajo le toliko časa, kolikor se prekrivajo z osvajanjem in ohranjanjem oblasti, ki naredi vse drugo, vse zares pomembno za nepomembno. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.