Marcela ni več

Realno je pričakovati, da se bo janševizacija RTV Slovenija nadaljevala še vsaj prihodnjega pol leta in najbrž še dlje

Sporočila »generalnega vodstva RTV Slovenija«, takšen je srhljivo neoseben podpis, ob katerem lahko slutimo, da je ob Andreju Grahu Whatmoughu v pogonu še njegova neimenovana ekipa, je že po sebi nujno analizirati. Kratki komunikeji, sploh zato, ker vodstvo običajno ne želi stopiti pred kamere, vedno znova funkcionirajo kot političnopropagandni izdelek, kar v nekem nujno nežlahtnem pomenu tudi so. Objavljeni so na spletnem naslovu »Sporočila za javnost«, ki ga ni enostavno najti, zadnje pa nas spodbudno bodri, da se oddaja Studio City vrača na male ekrane! Smo prebrali pravilno? Mar nismo ravnokar izvedeli nasprotno in slišali Marcela Štefančiča, ki je zelo jasno dejal: »Studia City ne bo več, mene ni več, mene so odstavili«?

Vrteli nam bodo stare oddaje

Tudi zadnje sporočilo, objavljeno pod naslovom »Studio City v maju znova na programu Televizije Slovenija«, je dober zgled propagandne manipulacije. Zakaj? Generalno vodstvo, na očitni misiji politične indoktrinacije javnega servisa po orbanovskem zgledu, nam veselo naznanja novico, da bo oddaja znova na programu Televizije Slovenija, s čimer nas želi pomiriti. Že tega, da je izginila za nekaj tednov, nam niso zadovoljivo pojasnili.

Določili so tudi, da se bo vrnitev zgodila 9. maja, kajti »v mesecu aprilu so oddaje zaradi številnih predvolilnih soočenj odpadle, izpad pa bomo skladno z odločitvijo Programskega sveta RTV Slovenija nadomestili v poletnih mesecih«. Vendar informacije, ki smo jih slišali včeraj iz ust kultnega voditelja, govorijo drugače: »Studio City se na dan zmage ne bo vrnil oziroma retrospektivna oddaja bo. Vse ponedeljke do 30. maja bodo vrteli stare posnetke Studia City, ki jih ne bodo delali ljudje, ki so delali Studio City, ampak ljudje, ki jih je pripeljalo na televizijo novo vodstvo.«

Politično nastavljeno generalno vodstvo potemtakem z nami grdo manipulira: če bodo vrteli stare posnetke, nam ni nam povedalo celotne resnice, ampak zgolj zelo parcialno. Kajti da se oddaja vrača, tokrat pomeni le, da se vračajo ponovitve starih. Pri čemer ne bo sodelovala dosedanja ekipa.

Prihaja nova voditeljica

Rahlo presenetljivo naklonjeno sicer v sporočilu ponavljajo, da se oddaja »ponaša z več desetletno tradicijo«, da so v njej delovali številni izjemni novinarji in drugi ustvarjalci, omenja zavedanje o pomenu »blagovne znamke Studio City«. Potem počasi, skozi blag namig, uvede informacijo, da bo po odločitvi vodstva oddaja »v maju doživela nekaj vizualnih in programskih sprememb, med drugim tudi pri vodenju oddaje«.

No, res bi lahko bilo drugače in bi politično vodstvo oddajo, ki je zaradi kritičnosti vedno bila trn v peti, preprosto ukinilo. Zakaj tega ne stori? Morda jo želi kapitalizirati, zavedajoč se, da je vedno imela dobro gledanost. Morda se boji revolta ob ukinitvi. Javnosti sicer signalizira, da bodo dali prednost drugim zaposlenim »odličnim novinarjem in voditeljem«, ki bodo s svojimi idejami in svežim pristopom prispevali k »novi podobi oddaje«.

Povedano drugače: perfidno nam sporočajo, da bo Studio City, ki se vrača, v bistvu nek drug Studio City, z novim voditeljem in bržkone tudi novinarji. Dodatek, da bodo »gledalke in gledalce spomnili tudi na bogat arhiv in zgodovino, ki spremljata oddajo Studio City«, pa prejkone pritrjuje temu, kar je nakazal Štefančič – ker še niso kompletirali alternativne ekipe, ker imajo novo voditeljico, menda Vido Petrovčič, bodo do nadaljnjega vrteli stare posnetke, kakopak pod pretvezo, da se je potrebno spomniti starih herojskih časov iz njene zgodovine.

Koga naslavlja Štefančič?

Ključna za razumevanje ideološke operacije je razlaga, s katero so pojasnili potrebo po spremembah in uvaja poudarka o žaljivosti in grožnjah voditelja: »Vodstvo Informativnega programa Televizije Slovenija so k posodobitvi oddaje spodbudile tudi nedavne javne izjave nekdanjega voditelja oddaje, ki jih ocenjujejo kot žaljive do zaposlenih na RTV Slovenija, del javno izrečenega pa bi lahko razumeli tudi kot grožnjo zoper posamezne zaposlene. Na RTV Slovenija smo zavezani javnosti v najširšem pomenu, prav tako pa kot javni medij in izredno pomembna institucija za demokratično družbo spodbujamo spoštljiv in argumentiran dialog, kjer ni prostora za grožnje.«

Če odmislimo modno mimikrijo skrivanja za spoštljivost in argumentiranost, ki učinkovito maskira politično delovanje, takoj opazimo odsotnost vzročne povezave med voditeljevimi izjavami, ki sem jih že analiziral, in potrebo po posodobitvi. Iz tega, da je prvi izrekel nekaj resnic, ki vodstvu ne ugajajo, bi še nikakor ne sledilo, da je potrebno oddajo posodobiti, kvečjemu le, v najbolj grobi obliki reakcije, da si želi menjave voditelja.

Štefančičevo odmevno stališče, da je »njih malo« in apel, da se zaposleni organizirajo, s čimer je želel povedati, da je večina kolektiva novinarjev predana novinarstvu, politično dirigirano vodstvo pa s peščico novinarskih in uredniških eksekutorjev obvladuje celoten sistem, je naslovilo problem pasivnosti v lastnih novinarskih vrstah. Upam, da je bil to tudi apel proti tistim, ki mislijo, da se politizacija hiše ne dogaja in morda tudi vsem sodelavcem v Kulturno-umetniškem programu, Športnem in Razvedrilnem programu, saj je očitno, da zdaj bitko za avtonomijo hiše bijejo predvsem v Informativnem in breme ni porazdeljeno. »Zakaj potem živimo in se obnašamo kot jebena manjšina?« je bil Marcelov vzklik vsem inertnim in pasivnim dušam v hiši, ki se, roko na srce, niso posebej izpostavile niti v času političnega prevzema hiše v Janševem mandatu 2004-2008.

Spet igranje na karto žrtve

Komu in na kak način naj bi grozil kultni voditelj oddaje? Več kot razumljivo je zgolj klical k uporu profesionalne »večine« proti spolitizirani »manjšini«, proti politizaciji hiše in bodril indolentne sodelavce. Groženj ni bilo, vodstvo je uporabilo prazen manever igranja na karto žrtve, victim playing, tako značilne za Trstenjakovo.

Karta žrtve ima tokrat tudi funkcijo preusmerjanja pozornosti, da ne bi kdo pomislil, kdo so dejanske žrtve takšnega postopanja. Že ves političnega prevzema se sicer sprašujemo, s kakšnim motivom sploh deluje vodstvo s svojimi pribočniki. Možnosti sta zgolj dve, A in B.

Po možnosti A je cilj političnega prevzema javne radiotelevizije v njeni destrukciji. Vse, kar se dogaja, je bolj ali manj načrtovano namenjeno uničenju skozi padec gledanosti, poslušanosti, branosti, ker so politični botri presodili, da je to trdnjava, ki je ne morejo osvojiti. Več razdora, več kaosa in manjšo gledanost bodo dosegli v čim krajšem času, bolj bodo zadovoljni in prej bodo na cilju.

Po možnosti B si Janez Janša s svojimi podaniki prizadeva ustvariti še eno medijsko-propagandno trobilo. Pri tem so se prešteli novinarji in uredniki, hitro ugotovili, da jih je premalo in da večina novinarskega kolektiva ne bo pristala na španovijo, zato se je načrt podrl v eksekutivi. Ko je bilo jasno, da obstoječega informativnega programa z desetimi novinarskimi lakaji ne bo mogoče osvojiti, so si zamislili alternativnega in skozi Programsko-produkcijski načrt začeli graditi novega na drugem kanalu, organizirati avdicije za mlade novinarje, ob tem pa poskušajo uničiti tistega na prvem.

Žaba v kotlu

Ves ta čas pa se je žaba, imenovana RTV hiša, v kotlu predolgo kuhala in Studio City počasi postaja simbolna odločilna točka obstanka. Več kot opazno po državnozborskih volitvah novinarji bolj pogumno zrejo naprej in stavijo na nov Zakon o RTV Slovenija, ki ga je pripravila skupina nevladnikov in strokovnjakov ob podpori Roberta Goloba. Ali kot je povedala voditeljica na Televiziji Slovenija Ksenija Horvat: novinarji na RTVS prvič do zdaj resno vedo, kaj hočejo. Hočejo nov zakon o RTVS in novo vodstvo.

Če upoštevamo vse zakonske možnosti v smeri obstrukcije novega zakona, ki jih bo prvak SDS gotovo uporabil, pa je realno pričakovati, da se bo janševizacija javnega servisa nadaljevala še vsaj prihodnjega pol leta in najbrž še dlje.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**