Pamflet: Od kod superšampioni?

Spoštovani g. Nežmah, že od začetka agresije s strani Ruske Federacije na Ukrajino pišete tudi o manj znanih plateh celotne situacije. V Mladini št. 17 pišete o domnevnem medijskem navijaštvu časopisa The Guardian, saj naj bi poročal o vojaških izgubah v Ukrajini s povzemanjem izjav britanskega obrambnega ministrstva, nič pa o vojaških izgubah ukrajinske strani.

Ker redno spremljam časopis The Guardian, lahko iz prve roke trdim, da v svojih spletnih izdajah časopis redno povzema izjave o vojaških izgubah tako s strani ukrajinske vlade kot tudi britanskega in ameriškega obrambnega ministrstva. Povzema pa tudi vse izjave ruskega obrambnega ministrstva ter ruske državne tiskovne agencije. Obe strani predstavljata številke, ki kažejo njim v prid. Stvar bralca je, da se odloči, komu bo verjel. The Guardian lahko brez kakšnega žvižgača globoko v vseh obrambnih ministrstvih samo povzema in predstavi vse strani, kar tudi počne. Zato je govorjenje o navijaštvu popoln strel v prazno.

Nadaljujete z zgražanjem nad pavšalnimi ocenami o vojnih zločinih in navedete neodvisno komisijo Rdečega Križa, ki je leta 1943 raziskovala pomor poljskih častnikov v Katinskem gozdu. Če bi bolje spremljali izjave, bi lahko zaznali vse običajne previdnostne klavzule pri izjavah tujih državnikov. Neko težo trditvam o vojnih zločinih sicer daje preiskava Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v Haagu, ki poteka že od leta 2014 in nakazuje neprimerno hujše kršitve na strani proruskih upornikov. Poleg tega je tudi Ukrajina zahtevala preiskavo s strani ICC za zločine obeh strani, kar verjamem bo za vas dovolj neodvisna institucija. Pri tem bi opozoril na razliko v odzivu obeh držav na opozorila o domnevnih vojnih zločinih, ki naj bi jih izvedli vojaki obeh držav. Ukrajina je takoj napovedala interno preiskavo v ukrajinski vojski in potrdila, da je to nesprejemljivo. Ruska federacija pa je obtožbe o vojnih zločinih zavrnila kot lažne novice in obsodila ukrajinsko stran potvarjanja zločinov z namenom očrniti rusko vojsko. Ne glede na rezultat ukrajinske preiskave, nekdo vsaj prizna, da je to nesprejemljivo, medtem ko druga vehementno zavrača vsako možnost in v višku cinizma osumljeno enoto celo poviša v gardno!

V eni prejšnjih kolumn ste tudi pisali o krivični enostranski vpeljavi sankcij proti Ruski federaciji in kako je nesprejemljivo, da so države zamrznile premoženje Ruske federacije in nekaterih posameznikov. Se strinjam, to tepta pravico do premoženja. Po drugi strani pa agresija Ruske federacije na Ukrajino krši osnovne pravne temelje mednarodne ureditve in Ruska federacija ne kaže nikakršne namere, da bi spoštovala zahtevo Meddržavnega sodišča ZN (ICJ), da preneha agresijo, dokler sodišče ne pretehta argumentov obeh strani. Pri tem je Ukrajina zahtevala 6 tednov za pripravo memoranduma, Ruska federacija pa 18 mesecev za odgovor. Očitno se jim nikamor ne mudi. Ruska federacija torej zahteva pravico zase, ni pa pripravljena dati pravice drugim.

Razumem vašo željo, da si ogledate zadeve tudi iz drugih plati ter nekako zagotoviti uravnoteženost. A pri tem velja ohraniti zdrav razum. Podeliti zagovornikom trditve 1+1=3 enak obseg pozornosti kot zagovornikom trditve 1+1=2 je milo rečeno nenavadno. Enako kot je navajanje nasprotnih argumentov potrebno premisliti. Tako argument o ogroženosti Ruske federacije s strani Ukrajine izpade smešen. Država s 3x več prebivalstva, 7x višjim BDP in z več kot 5000 jedrskimi konicami nekako ne more biti ogrožena od države brez jedrskega orožja. Glede ostrega obrata v nacionalizem v Ukrajini pa ni treba iti prav daleč po podobne primere. Po mojem osebnem mnenju je sosednja Hrvaška zaradi srbske agresije postala mnogo bolj nacionalistična, kot bi bila brez te grozljive izkušnje. A z obratom v nacionalizem ne smemo opravičiti srbske agresije, saj je potrebno ločiti vzrok in posledico. Ravno tako kot se je srbski narod z obratom k nacionalizmu poskušal upreti turški nadvladi. In tako bi lahko šli naprej do prazgodovine.

Zagotovo so imeli tudi nemški nacistični voditelji neke racionalno zveneče argumente za vso agresijo in zločine. Prav tako kot so jih zagotovo imeli tudi maščevalni komunistični zmagovalci za povojne poboje. A po premisleku se tem argumentom izogibamo, saj je teža argumentov neprimerljiva s težo zločinov, relativiziranje pa lahko vodi v opravičevanje neopravičljivega.

Morate razumeti, da obsojanje agresije Ruske federacije do Ukrajine ne pomeni avtomatično odobravanje agresij drugih držav, npr. ZDA do Iraka. Nasprotno, upam, da bo sedaj bolj jasno, da imajo vse te agresije skupni imenovalec, imperialne in neokolonialne ambicije z zlorabljanjem premoči. Mogoče bomo po teh izkušnjah zmožni bolj kritičnega pogleda na vse dogajanje pri nas in v svetu. Ampak nisem optimist.