Zakaj bi se mediji morali odpovedati intervjujem s Pahorjem

Predsednikova stališča glede posegov v medije in podpore Janševemu režimu

Intelektualno povprečno zahteven bralec sobotnega intervjuja v Večeru z najbolj neverodostojnim predsednikom republike v zgodovini naše države, hkrati retorično neskončno izmuzljivim, bo verjetno težko zadrževal jezo in bes vpričo njegovega novega strahovitega sprenevedanja. Novinarja Vanessa Čokl in Luka Mlakar sta se tokrat morala spopasti s že standardno hipokrizijo izmikanja, Pahorjevim prepoznavnim zaščitnim znakom, ki jo je zaradi predvidljive ponovljivosti vedno bolj dolgočasno analizirati.

Najmanj dve vsebinski točki iz intervjuja sta skrajno pomembni, da jih zadržimo v spominu. Na nobeno nismo naleteli prvič. To sta izgovora, s katerima rad postreže v svoji degutantni poziciji »čistih rok«: najprej predsednikov permanentni suspenz mnenja, ko gre za politične pritiske na medije, češ da tega ne more komentirati, in na drugi strani podpora oblasti, skrita za sklicevanje na legitimnost vsake izvoljene vlade, s pomočjo katere je v dveh letih Janševega tretjega mandata vedno našel dobro besedo za tistega, ki je Slovenijo popeljal na pot orbanizacije in avtoritarnosti. Na kratko bom zato komentiral predsednikovi stališči glede posegov v medije in podpore Janševemu režimu.

Mnenje o pritiskih kot pritisk

Bodimo najprej pozorni, kako je zvito izpeljal izmikanje komentarju političnih pritiskov na medije v svojem že prepoznavnem slogu. Novinarja sta ga želela opozoriti na odpoved pogodbi Marcelu Štefančiču v času, ko se je politika s svojo podaljšano roko spravila na njegovo oddajo in RTV hišo:

• »Obeležujemo mednarodni dan svobode medijev. Praktično vse ocene, tudi iz tujine, vsi indeksi govorijo, da smo padli v medijski svobodi. Zdaj so pred RTV Slovenija imeli tiskovno konferenco, Marcel Štefančič je bil tam. Ko je pred meseci v predsedniški palači snemal pogovor z vami in vas izzval, ali boste po koncu mandata vi vodili Studio City, ste mu odvrnili, da je nenadomestljiv. Zdaj pa slišimo, da je ostal brez oddaje.«
  
  
• »V uredniško politiko medijev se seveda ne vmešavam.«
  
  
• »Ampak to je pritisk na ustvarjalce …«
  
  
• »Mar ne bi bilo moje stališče tudi pritisk na ustvarjalce?«

Nenadomestljivi Štefančič je torej v enem samcatem trenutku postal zelo nadomestljiv – po zaslugi predsednika, ki se v novo uredniško politiko tandema Whatmough-Rebernik, v skladu s katero ni nenadomestljivih, pač ne meša. Bolje rečeno, vsi profesionalni kadri so v medijih strogo vzeto očitno nadomestljivi s političnimi.

Predsednikova politika nevmešavanja je potemtakem politika direktnega soglasja in pristanka na surovo podrejanje domačih medijev. Ironija je, da je sam tisti politik, ki taistim množičnim medijem v celoti dolguje svojo novo pojavnost, popularnost in status, ki ga je zgradil skozi komunikacijski populizem v skupno desetih letih svojega drugega mandata. Bil je tisti, ki je pogruntal željo tabloidnega hlastanja klasičnih medijev po kralju instagrama in vseh vrstah koketiranja, uspel je uganiti politainment tendenco medijev, ne da bi se vanje vmešal – ker so mu mediji jedli iz rok, tega niti ni rabil.

Velemojster sprenevedanja

Da bi njegova obsodba političnih pritiskov bila sama politični pritisk, je slab vic, ki ga je sposoben le najbolj perverzen politik in bolj perverzno od tega je samo še, da mu novinarji tega ne znajo ali nočejo očitati – perverznosti namreč. Na novo poizvedbo novinarjev, če situacija na RTV Slovenija ni nadaljevanje tiste na Slovenski tiskovni agenciji, je spet ponovil svojo staro mantro:

»Vedno sem se vzdržal ocene ravnanj medijev in se bom tudi tokrat. Mislim, da sem zelo dosleden pri tem. Ne bežim od tega vprašanja, ampak moj odgovor v 32-letni politični praksi je vedno enak. Tega ne ocenjujem.«

Kako neskončno nemoralen in sprenevedav moraš biti po značaju, da si celo ponosen na svojo vztrajnost in konsistenco, češ ne bom podlegel skušnjavi, da bi obsodil in grajal politične desante na medije in njihovo propagandno instrumentalizacijo! Ali da bi se do svobode medijev sovražnega in demokraciji nevarnega početja opredelil. Ne, to pa ne! Pri čemer so se naša in medijska pričakovanja glede tega že dolgo nazaj minimizirala: seveda bi bila obsodba šele prvi korak, ki bi ga ob tem pričakovali, ne zadnji!

Kakor da vsega hudega ni dovolj, je Pahor v pojasnilu gladko uporabil še čisto preprost argumentacijski trik z »menjavo teme«: namreč ni bil povprašan po komentiranju medijev, ampak seveda po političnih pritiskih nanje. Ker mu odgovor na zadnje prepoznavno predstavlja strahovito težavo, se je manipulativno spomnil na svojo staro priročno maksimo, da politiku njegovega kova ne pritiče soljenje pameti o delu novinarjev. Ne, to res nima nič opraviti z začetno temo!

Janša je imel mandat

Poglejmo si še neko drugo mesto iz intervjuja, nikakor ne edino vredno komentarja. Nanaša se na občasne lavdacije v podporo Janševi vladi, da deluje dobro in da se moramo nanjo navaditi, kajti vse drugo bi bilo v funkciji zanj neustreznega kritiziranja. Novinarja sta ga spomnila na prijazne besede do nje, tudi tokrat pa je uporabil argument »sklicevanja na mandat«:

• »Vaša ocena je bila, da ta vlada za seboj ne pušča pogorišča …«
  
  
• »Ampak to je bila drugačna vlada od prejšnje in je drugače ravnala s kakšnimi stvarmi. Mi se lahko tudi nismo strinjali, ampak imela je mandat. Zame je bilo enako pomembno za demokracijo, kot je bilo za del civilne družbe, ko je kritizirala, da vendarle razumemo, da je vlada dobila mandat in da je sestavni del demokracije, da pride do sprememb oblasti. In ko pride do sprememb oblasti, pride do sprememb politik. To moramo razumeti.«

Pahorjev nov trik v veliki meri kopira logiko »zmote iz demokracije«. Pri njej se preprosto nerelevantno sklicujemo na večino, kajti ljudje imajo vedno prav, kot nam poskušajo dopovedati po vsakih volitvah v demokratičnih državah. Kar želijo s tem reči, je preprosto opozorilo, da je rezultat volitev vselej »ustrezen« in da podeli glasove na pravičen način: nekatere naredi za zmagovalce, druge za poražence. Običajno je »ljudje imajo vedno prav« tolažba za poražence volitev.

Toda v kakšnem smislu naj bi ljudje imeli vedno prav? Seveda ne drži, da bi bila resničnost nekega stališča (recimo politika, ki je bil izbran na volitvah) odvisna kar od števila ljudi, ki zanj glasujejo. Število ljudi, ki verjamejo v X, tega ne naredi za resničnega. Argument iz demokracije je v tem smislu zmota, ki je blizu »argumentu iz ljudstva« (argumentum ad populum), Pahorjevo sklicevanje na mandat pa sledi takšnemu manipulativnemu razmisleku. Povedano preprosto: mandat volivcev še ne pomeni, da smejo oblastniki početi karkoli in da imajo v takem početju prav.

Legitimna je menda vsaka oblast

Strogo vzeto je novinarska poizvedba računala z intervjuvančevo vsebinsko presojo Janševih postopanj. Ne bom omenjal imen in zgodovinskih analogij, toda predstavljajmo si, da je Pahor predsednik v kateri od najbolj totalitarnih držav, kjer je legitimno in na demokratičnih volitvah na oblast prišel nevaren diktator in zloben avtokrat. Po opisanem razumevanju bi potem imel mandat za svoja najbolj krvoločna dejanja, ki so morda končala z zločini proti človeštvu! Po Pahorju pač diktatorji vse počnejo by the book, z mandatom, in tako je pač menda v demokraciji. Orbanizacija in avtoritarnost sta njena dela in če postane iliberalna in krati človekove pravice, se moramo tega navaditi!

Težko si predstavljamo nazornost, s katero bi predsednik, sicer ne prvič, bolj prostodušno priznal soodgovornost za avtoritarno stanje v državi, za brodolom demokracije, ogrožanje človekovih pravic, moralni bankrot politike, obvladovanje državnih podjetij, načrtno sesuvanje pravosodja in medijev. Njegova trditev je tudi univerzalna, kar pomeni, da velja širše od Slovenije in širše od njegove vloge predsednika republike, ki jo opravlja: vsakič, ko bomo kje opazovali kakšen avtoritarni režim, se moramo po njegovem zavedati, da v sistemih z demokratičnimi volitvami oblastniki menda vse počnejo po nareku in volji ljudstva.

In res, taisto ljudstvo je Pahorju zaupalo deset let v dveh mandatih in ga prav s pomočjo medijev ujčkalo na položaju, ves čas ohranjalo v vrhu vseh javnomnenjskih lestvic, kjer se je kot pajac retoričnega blefa zlahka obdržal. Ni mu bilo težko novinarje vedno znova igraje ugnati v kozji rog in se sproti razglašati za političnega kastrata, ki od sebe ne sme spraviti nobenega mnenja, lahko pa z javnostjo neokusno koketira na tisoč načinov in v neskončno štanca svoje instagramske neslanosti. Kajti to seveda sme. Pač imamo, kar si zaslužimo.

Obrat v dojemanju

Toda v desetem in s tem zadnjem letu njegovega drugega mandata, v katerih ni imel mandata, da bi komentiral mandate vlade, prihaja čas za rekapitulacijo spraševanj o fenomenu Pahor. O človeku, ki je ob Janezu Janši najbolj zaznamoval usodo naše politike zadnjih let ali desetletij. Bomo zmogli? Najbrž sem bil edini, ki je celo dekado opozarjal na neznosno vlogo anemičnih medijev pri konstrukciji njegove politične pojavnosti. Kar ne odvezuje soodgovornosti drugih delov družbe, intelektualne in širše javnosti, ki predsednika morda velikokrat ni neposredno podpirala, vsekakor pa ga je premalo problematizirala.

Ironično se je šele v zadnjih dveh letih, torej vse od marca 2020, začel kazati trend večje kritičnosti civilne družbe; nedvomno je sovpadel s širitvijo in obsegom avtoritarnih tendenc oblasti, ko so se dvignila tudi pričakovanja glede Pahorjevega ukrepanja ali vsaj odzivanja, njegovi neokusni flirti in razposajeni populizem pa sta postala še bolj neznosna. Blaga tendenca kritičnega odzivanja, ki nikakor ni posebej zamajalo njegovega prvenstva v javnomnenjskih anketah in torej ni bilo ravno intenzivno, nam tudi pove, da smo negativno recepcijo državljanov upravičeno pogrešali že poprej.

Stališče, ki sem ga ravnokar analiziral, pa nam sporoča, da ga Pahor ne bi spremenil niti v primeru izgradnje bistveno hujšega avtoritarnega režima. Kako že? Vlada je pač dobila mandat…

Apel k ignoriranju predsednika republike

Imajo novinarji in uredniki vso legitimnost, da predsednika republike zaradi njegovih nevzdržnih mnenj, ki so posredno pomagala kopati grob slovenskim medijem, tudi ignorirajo, na primer da z njim do konca mandata sploh več ne opravljajo intervjujev? Po moje imajo. Zlahka bi ga pogrešali, novinarji pa bi ga lahko tudi. Imajo za tako gesto ignorance tudi praktično možnost? Kar ima predsednik sporočiti glede svojih skromnih pristojnosti, na čigar omejitve sam opozarja, lahko stori na tiskovnih konferencah in s tem naloga obveščanja javnosti, ki jo morajo opravljati mediji, ne bo trpela.

V intervjujih in sicer predsednik, to vemo že kar nekaj let, nima ničesar povedati: razen tega, da res ne bo komentiral politične pohabe medijev in pohabe demokracije. Njegovo stalno hlinjenje je muka gledati, poslušati in brati, a tudi nenehno sprenevedanje lahko štejemo za popolno norčevanje iz našega intelekta in zdrave pameti. Razen tega ne želi biti moralna avtoriteta, zelo izrecno, in to tudi na noben način ni. V svoji populistični agendi si je vedno zelo želel, da postane apolitičen, podoben sleherniku, navadnemu državljanu. Torej ni posebne potrebe, da pride na vrsto za intervju prej kot navaden slehernik.

Da Pahorja začnejo slovenski mediji bojkotirati, bi bila njihova pravica že kar nekaj časa in hkrati bi odločitev delovala kot balzam za ranjeno slovensko demokracijo. Bila bi pomembna varovalka pred moralnim bankrotom, h kateremu je bistveno prispeval. Odločitev odgovornih urednikov Dela, Dnevnika, Večera, RTV Slovenija, POP TV, STA in vseh preostalih medijev bi morala biti enostavna. Zelo enostavna: nič intervjujev do jeseni in tudi kasneje ne. Samo sprejeti jo je treba.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**