Meta Vražič

11. 5. 2022  |  Družba

Ni prostora za ženske

Seksizem v športu

ss

Zaposlenih v Slovenskem olimpijskem komiteju predstavlja 37 % žensk, v mednarodnem olimpijskem komiteju pa je od 105 članov le 36 žensk. V strokovnem svetu Republike Slovenije za šport je statistika še slabša – od 17 strokovnjakov, sta le dve ženskega spola.
© Cheryl Holt / Pixabay

Olimpijskih iger je zdavnaj konec, smučarske sezone prav tako. A seksizem v športu ostaja. 

Razlikovanje med spoloma v športu se je začelo že v viktorijanskih časih, saj so bili športi videni kot "moška dejavnost". Kljub občutku, da se igralno polje med moškimi in ženskami – sploh v športu – zadnja leta ravna, pa pogled v zakulisje športa tega ne izraža. Tina Jeromen, športna psihologinja in nekdanja vrhunska plavalka, pravi, da je eden izmed največjih problemov pomanjkanje vrhunskih trenerk. Ženske so po njenih besedah namreč že od nekdaj v ozadju: "Poleg samoumevnega boljšega financiranja moškega športa in večje pozornosti, ki se mu jo posveča, je vrhunsko trenerstvo izključno moška domena." V vrhunskem športu ženskih trenerk ni, nekatere športnice pa so nam zaupale, da tudi če kandidatke so, se zaletijo v stekleni strop.

Kot opaža psihologinja, je financiranje moškega športa občutno boljše. V letu 2019 so zmagovalke svetovnega nogometnega pokala dobile za nagrado 3,2 milijona dolarjev, moški pa 29 milijonov. In to kljub temu, da so dosežki zmagovalne ženske ekipe že zdavnaj presegli dosežke moške ekipe.

"Poleg samoumevnega boljšega financiranja moškega športa in večje pozornosti, ki se mu jo posveča, je vrhunsko trenerstvo izključno moška domena."

Tina Jeromen,
športna psihologinja in nekdanja vrhunska plavalka 

Problematika pa se ne tiče zgolj trenerskih pozicij in financiranja, temveč reprezentacije na sploh. Kljub svoji iniciativi Ženske in šport ter predavanju, ki ga je organiziral Olimpijski komite v Litvi pred petimi leti, se položaj žensk znotraj organizacije ni pretirano izboljšal. Zaposlenih v Slovenskem olimpijskem komiteju predstavlja 37 % žensk, v mednarodnem olimpijskem komiteju pa je od 105 članov le 36 žensk. V strokovnem svetu Republike Slovenije za šport je statistika še slabša – od 17 strokovnjakov, sta le dve ženskega spola.

Na Forbesovem seznamu najbolje plačanih športnikov leta 2021 sta bili na seznamu le dve ženski – tenisačici Serena Williams in Naomi Osaka.

Samoumevnost seksizma

Urša Bogataj (smučarska skakalka in dobitnica zlate medalje na OI 2022) je za informativno oddajo 24ur povedala, da sama v svojem športu sicer ni občutila razlik, tudi druge bivše vrhunske športnice z nami o tem niso želele spregovoriti. Same pravijo, da o tem "nimajo prav dosti za povedati", a to ne pomeni, da ta pojav ne obstaja, saj pri tovrstnih primerih avtocenzura ni nič nenavadnega. "Seksizem pri nas še vedno zelo sprejemamo," poudarja psihologinja Jeromen in dodaja, da so nam "v športu ti pojavi tako samoumevni, da jih sploh ne zaznavamo kot problematične". 

Dr. Eva Vrtačič, docentka na FDV in sodelavka Inštituta za druga vprašanja Danes je nov dan prav, pa opozarja na netransparentnost seksizma v športu: "Ja, vsi opazimo najbolj vulgarne oblike seksizma, kot je grabljenje natakaric za rit in tviti raznih kremenčkovih o tem, kako bi ženske morale rojevati namesto se udejstvovati v športu, malo manj pa smo kot družba dovzetni za prepoznavanje spornosti vsakdanjega diskurza in vseprisotnost spolnih stereotipov v navidez nevtralnem, običajnem govoru, a ravno ta omogoča premikanje mej sprejemljivega."

Eva Vrtačič, angažirana antropologinja

Eva Vrtačič, angažirana antropologinja
© Uroš Abram

Za primer lahko vzamemo skrajnega desničarja in voditelja podkasta Scutum Fidei Alena Komana, ki je kljub priznanju, da za nobeno od njiju še ni slišal, v svoji spletni oddaji ob uspehih slovenskih smučarskih skakalk dejal, da "šport uničuje bistvo ženske". Za 24ur pa mu je pritrdil gimnazijski profesor na eni izmed katoliških šol Ivan Kerže z izjavo, da "je izrojena vsaka oblika zaposlitve ženske izven doma".

Aleš Ernecl, nekdanji vodja spletnega bloga Nacionalna tiskovna agencija (NTA), je na Twitterju zapisal sledeče: "Si predstavljate, da je vojna, mi, moški, pa ženske čakamo na kolodvoru, da se vrnejo? No, tako se jaz počutim glede vsake nacije, ki resno jemlje ženski šport, se iskreno veseli zmagam svojih športnic ali jih celo forsira kot nacionalne ambasadorke, kar v luči trenutne vojne le utrjuje absurdnost njihovih izjav." 

Na ženske tudi večji pritiski 

Razlika pa se pojavlja tudi v podzavesti športnikov, ženske pogosto čutijo večji pritisk, da morajo uspeti, kot moški, pravi psihologinja: "Športniki in športnice ločeno nastopajo, zato tega dobesedno ne občutimo. Znotraj nastopa pogosto tega ne zaznajo, a ko pride do vrhunskega nivoja, so že mladim fantom vrata veliko bolj odprta. Pri fantih je pogosto šport prioriteta, nato šola in služba." To pa lahko povežemo tudi z razlikovanjem izkazovanja čustev, ki se manifestira kot 'ustrezni' odzivi na poraz. "Pri ženskah je pričakovano, da se jokajo, pri moških pa, da se jezijo, a pravzaprav oboji čustva doživljajo enako," je dodala.

"Za primer lahko vzamemo nedaven poraz Mikaele Shiffrin (ameriška alpska smučarka, op.p.), to je bilo grozljivo. Ne vem, če so kamere že kdaj toliko časa snemale nekoga v nekem težkem čustvenem stanju, kot so njo. Če bi bil to moški, se s tem sploh ne bi ukvarjali," še izpostavlja dvojni standard. A morda ravno tu seksizem celo igra v naš prid, saj ženskam to omogoča svobodno izražanje čustev, ki je pri moških videno kot šibkost. Pri svojih športnikih pa psihologinja opaža, da moški čutijo pritisk vedno biti samozavestni. "In zdi se mi pomembno poudariti, da moramo tudi moškim ponuditi prostor za svobodno čustveno izražanje. Tudi oni bi morali imeti možnost biti čustveni."

Nekdanja hokejistka in športna novinarka Barbara Kavčič sicer v zadnjih letih opaža izboljšanje na področju ženskega športa. "Predvsem hokej v zadnjih letih dobiva več podpore, a vseeno se ne moremo primerjati z drugimi nacijami, kjer je ženski hokej veliko bolj uspešen. Pri nas starši še vedno ne želijo svojih hčerk vpisati v šport, kjer prihaja do zabijanja v bando," pojasnjuje, a v isti sapi dodaja, da se tudi pri njenem novinarskem delu posveča veliko manj pozornosti ženskemu športu.

Moški koraki

In ne glede na korake, ki naj bi jih ženski šport sprejemal, in kvote, s katerimi se institucije hvalijo, Eva Vrtačič opozarja, da še zdaleč nismo tam, kjer bi morali biti: "Dokler bo komentator na RTV Slovenija brez sankcij govoril o "moških korakih" atletinje Caster Semenye, dokler bodo športni novinarji v analizi olimpijskih nastopov govorili o "moških" in "dekletih", dokler žensk ne bodo spustili na veliko skakalnico, dokler se bodo razlikovali strukturni in finančni pogoji tekmovalk/cev glede na spol, dokler bodo obstajale razlike v finančnih nagradah itd. itd. se nima smisla hvaliti z nekimi kvotami."

yAFUBD-31RE

eUhf-Jyy1_Y

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.