Tirani potrebujejo sužnje

O odgovornosti tistih, ki se danes predstavljajo kot žrtve

Vida Petrovčič pred davnimi leti

Vida Petrovčič pred davnimi leti
© Borut Krajnc

Generalno vodstvo RTV Slovenije, kot se samo imenuje, je pred dnevi »obsodilo napade in pritiske na novinarko Vido Petrovčičevo« in se tej sočasno tudi odpovedalo(!?) kot novi voditeljici legendarnega Studio City. Za kakšne napade in pritiske gre, vodstvo javnosti ni obvestilo.

Tako ostaja razumljiv dvom, da gre bolj verjetno za igranje na »karto žrtve« in ne za resne grožnje, ki jih vodstvo samo zanika s tem, ko se je odpovedalo kazenski prijavi ali ukrepanju. Bržčas pa je nesojena kandidatka sama sprevidela, da ne more stopiti v zanjo nekajkrat prevelike čevlje legendarnega voditelja Studia City Marcela Štefančiča, jr. Šlo je seveda za »nagrado« Petrovčičevi od po merilih demokratičnega sveta skrajno desne stranke in avtoritarnega vodje za njeno blizu tri desetletja dolgo zvestobo. Ob tem spomnimo, da je Janez Janša kmalu po uvedbi demokracije nedvoumno napovedal vojno neodvisnim medijem.

Zloraba pisemske tajnosti

Naj zadnjo trditev razložim. Vida Petrovčič je v oddaji Utrip 26. marca 1994, tj. pred 28.(!) leti, objavila in v »družbi« s takratnim obrambnim ministrom Janezom Janšo komentirala moji zasebni pismi(!) akademskima kolegoma v Nemčiji in ZDA, s čimer je grobo kršila 37. člen ustave, ki jamči tajnost poštnih in drugih osebnih sporočil. Poleg te kršitve gre najmanj za neprofesionalno in neetično delovanje novinarke in politika, ki bi mu težko našli podoben primer v demokratični Evropi.

Po oddaji so domači telefon dobesedno zasuli očitno »orkestrirani« anonimni klici, ki so grozili in sramotili mene ter tudi druge člane družine. Petrovčičeva ni nikoli odgovorila na javno postavljeni vprašanji Slovenskega sociološkega društva, ki se je solidariziralo z mojim primerom, kako je prišla do mojih osebnih pisem in s kakšno pravico jih je brez dovoljenja pisca objavila in skupaj z obrambnim ministrom komentirala.

Kmalu za tem je temeljno javno tožilstvo v Ljubljani zahtevalo od Varnostnega organa Ministrstva za obrambo (VOMO), da opravi z mano razgovor z namenom, da zbere potrebna obvestila o mojih naslednjih kaznivih dejanjih: izdaja uradne skrivnosti, napeljevanje h kaznivemu dejanju in dejanju vohunstva (pri zadnjem se je sklicevalo celo na 128. člen KZ SFRJ (!)). Na povabilo te vojaške instance se seveda kot civilist nisem odzval. Zanimivo je, da Janša v demokraciji uporablja iste metode in prakso iz prejšnjega sistema, s katerimi so ljudi spravili na Goli otok ali jih obravnavali na dachavskem in drugih podobnih procesih po koncu druge svetovne vojne.

Ustrahovanje kritikov

Za politično motivirane insinuacije in obtožbe o tem, da dela podpisani za tujo državo, imam na srečo »trdo kožo«». V času, ko je mednarodno Russllovo razsodišče preiskovalo vojne zločine ZDA v Vietnamu, so njegove člane pogosto obmetavali z obtožbami, da delajo za sovjetsko državo; ko smo obsodili sovjetsko agresijo na Češkoslovaško leta 1968 in dobrih deset let pozneje v Afganistanu, pa so se člani razsodišča znašli med zagovorniki ameriškega imperializma (avtor besedila Rudi Rizman je bil generalni sekretar Russllovega razsodišča (Russell Tribunal), pojasnilo uredništva).

Leta 1981 je vojaški vrh JLA od Predsedstva SFRJ zahteval, da prepove knjigo Novi prispevki za biografijo Josipa Broza Tita ter kazensko preganja njenega avtorja Vladimirja Dedijerja in mene v vlogi njegovega glavnega sodelavca. Svojo zahtevo je utemeljeval s podatkom vojaške tajne službe, da sva z Dedijerjem sodelovala na najmanj dveh konferencah Fondacije Lelia Bassa na temo »Pravica narodov do samoodločbe«.

Zanje je bilo sporno predvsem to, da je Basso kot priznani mednarodni pravnik sodeloval kot zastopnik ene izmed arabskih naftnih držav v nekem mednarodnem sporu. Za vojsko je bil to očiten dokaz, da je za projektom kritik Tita v knjigi denar tuje reakcionarne države, ki »smrdi po nafti«. Na okrogli mizi o knjigi z namenom diskreditacije avtorja in njegovih sodelavcev, ki jo je kmalu zatem na zahtevo vojske organiziral časopis Borba v Zagrebu, je neki vojaški zgodovinar resno razpravljal o tej izmišljeni obtožbi. Na razpravo sva bila sicer oba z avtorjem povabljena, vendar sva udeležbo na njej zavrnila.

Če se vrnem k pismoma, ti seveda nista vsebovali nobenega od omenjenih inkriminiranih dejanj ali uradnih skrivnosti, ki bi jih kvečjemu razkrivala sama Petrovčičeva z njihovo objavo na javnem mediju. V vlogi sociologa in politologa sem v njih odgovarjal na vprašanja obeh akademskih naslovnikov o problemih (ne)demokratične tranzicije v Sloveniji in v tej zvezi omenil avtoritarna in koruptivna nagnjenja, posebej nerazčiščeno trgovino z orožjem, s katero je bil in ostaja obremenjen takratni obrambni minister. Ko sem pisal obe pismi, mi ni prišlo na misel, da bi me zaradi vsebine lahko kdo (ob) tožil, še najmanj za »vohunstvo«. Namen tožnika je bil seveda v prvi vrsti ta, da zastraši avtorja zasebnih pisem in da »preventivno«» zagrozi tudi drugim državljankam in državljanom v civilni družbi, kaj jih čaka, če mislijo resno z demokracijo.

Zanimivo je, kako je na koncu državno tožilstvo odločilo o moji prijavi o kaznivem dejanju kršenja ustavno zagotovljene pisemske tajnosti ter sočasni Janševi lažni prijavi o mojem »vohunstvu« in »izdaje uradne skrivnosti«. Tako da je državna tožilka, ki je pozneje na listi Janševe stranke kandidirala za predsednico republike, »salomonsko«, se pravi »uravnoteženo in nepristransko«, zavrnila resnično in tudi lažno prijavo!

Propaganda pred dejstvi in argumenti

Avgusta leta 1994 mi je solidarnost v zvezi s tem primerom v pismu izrazil predsednik ZDA Bill Clinton, pozneje pa se je odzval tudi State Department, ki je v letnem poročilu o stanju človekovih pravic v svetu v letu 1994 zapisal, »da je televizijska postaja, ki jo nadzira oblast, objavila dele zasebne korespondence univerzitetnega profesorja, v katerih je ta kritičen do enega izmed ministrov v vladi«. Prav tako se je s pismom obrnil na predsednika vlade dr. Janeza Drnovška in zahteval pojasnilo 14 uglednih mednarodnih akademikov.

Po dobrega četrt stoletja je Janez Janša vložil drugo tožbo zaradi mojega omenjanja v Odmevih, da Orbánov krog v nasprotju s slovenskimi zakoni finančno podpira njegovo stranko. O tem se je tudi že pred mojim nastopom v medijih veliko pisalo in razpravljalo v parlamentarnih odborih. Prvostopenjsko sodišče je z zavrnilno sodbo priznalo mojo demokratično pravico do izražanja mnenja, vseeno pa se je Janez Janša kot običajno pritožil na višje sodišče, ki se o tem do tega trenutka, ko to pišem, še ni izreklo.

V tem primeru se je v bran Janezu Janši oglasil drugi novinar RTV, in sicer Jože Možina, ki, tako kot Petrovčičeva, ne skriva svoje naklonjenosti politiku, njegovi stranki in njuni avtoritarni vladavini. Janeza Janšo je moral namreč z vsemi sredstvi zavarovati pred javnim nadzorom neodvisnih medijev, ki pomenijo zadnji branik demokracije pred avtoritarno samovoljo.

Namesto vloge novinarja v javni službi in objektivnega zgodovinarja je Možina, kot že tolikokrat prej v drugih primerih, tudi tokrat odigral vlogo (strankinega) propagandista, tj. nekoga, ki ne ločuje dejstev in argumentov od (lažne) propagande. Se pravi, da je v pobalinski maniri, ki uporablja »udbovske metode«, kakor jih je pogosto sam opisoval, Janševega kritika v tvitu označil za »domnevnega sodelavca Udbe«.

Če bi bil Možina v resnici profesionalni novinar v javni službi, bi izrabil možnost, da bi lahko sam raziskal problem, o katerem sem govoril na povabilo Odmevov, in argumentirano zavrnil mojo trditev. Vendar ga to ni zanimalo in je namesto tega izbral metodo zasramovanja in diskreditiranja kritika ter priklanjanja voditelju in stranki, ki imata resne probleme z demokracijo. Tako pač razume svoj novinarski poklic. Nič drugače ni z njegovimi zgodovin(ar)skimi kompetencami; Igor Omerza je v knjigi o Edvardu Kocbeku objavil dokument o tem, da je Janševega kritika daljši čas spremljala Udba, Možina pa to dejstvo spremeni v lažno trditev, da gre za »domnevnega sodelavca Udbe«.

Perfektni recept za spodkopavanje demokracije Na srečo večina novinarjev na RTV Slovenija pošteno in profesionalno opravlja svoj poklic ter se zaveda nepogrešljivega pomena te ustanove za obstoj demokratične družbe. Žal pa je majhni »koloni«, kot bi se povedno izrazil kak »generalisim«, ob zunanji podpori aktualnega predsednika vlade in z njegovim »spodbujanjem sovražnega vzdušja do medijev«, kot je ugotovila mednarodna organizacija Novinarji brez meja, »uspelo« znižati medijsko svobodo v Sloveniji za dobrih 18(!) mest.

Prav tako je aktualnemu predsedniku vlade ob aktivni asistenci predsednika republike, ki se je zavzel za to, da se Slovenija pridruži »mednarodnemu trendu po močnih politikih«, po oceni ameriške nevladne organizacije Freedom House »uspelo« v dveh letih zabeležiti največji upad demokracije v Sloveniji med državami v tranziciji. Kako pogubno za demokracijo se je končala podpora našega premiera omenjenemu mednarodnemu trendu »izvoljenih močnih politikov«, ki jim je uspelo ugrabiti svoje države, prepričljivo dokazujejo Orbán, Erdogan, Putin, Trump, Duterte, Modi, Bolsonaro, Vučić in drugi.

V slovenski politični zgodovini bosta zato zadnji dve leti vladavine »močnega politika« zagotovo zabeleženi kot »leti sramote«, ki sta ji pomagala poleg drugih držati vrečo tudi zgoraj omenjena novinar in novinarka.

Oba katastrofalno in mednarodno prepoznana zdrsa, medijski in avtoritarni, pomenita eksistencialni test za demokracijo v Sloveniji, ki so ju kot taka prepoznali tudi državljanke in državljani na aprilskih volitvah. Te bi lahko bile po Orbánovem scenariju tudi zadnje. Če bi se seveda volivci odločili drugače in prezrli sporočilo filipinskega pisatelja in polimata Joséja Rizala (1861–1896), da v »družbah, kjer ni sužnjev, ne poznajo tiranov«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.