Janša podprl voditeljico nove oddaje na TV Slovenija

Novinarka Andreja Gregorič trdi, da je deležna napadov, žaljivk in groženj. V podporo ji je stopil predsednik SDS Janez Janša ter Jančičev Siol.

Sodelavci oddaje Panorama »trdno stojijo« za svojo sodelavko Andrejo Gregorič, eno od voditeljic nove paradne oddaje RTV Slovenija po zamisli politično nastavljenega vodstva, ki je predlagalo razvpiti programsko-produkcijski načrt za leto 2022. Novinarka se je pridušala, da je deležna napadov, žaljivk in groženj. Prebrala je, da je izdajalka, prasica, da je neumna, naivna, pokvarjena, smo lahko prebrali v njeni pritožbi na družbenih omrežjih. V podporo so ji stopili sodelavci iz ožje ekipe oddaje in kakopak predsednik SDS.

Z zapisom je novinarka razvnela razpravo v komentarjih, iz katerih je jasno razvidno, da težava niti malo ni le v žaljivem zunanjem občinstvu zaradi Panorame, ki jo politično vodstvo RTV Slovenija napoveduje že dolge mesece, zdaj končno za 30. maj, ampak v notranji razdvojenosti in polarizaciji novinarskega ceha. Takšni, v kateri se je očitno en del novinarjev odločil, da bo sledil agendi rušiteljev javnega zavoda na čelu z generalnim direktorjem Andrejem Grahom Whatmoughom, s tem pristal na vsiljena pravila igre, tudi na ukinjanje informativnega programa na prvem kanalu, drugi pa bo medtem protestiral za njegovo avtonomijo in se aktivno pridružil stavkajočim.

Novinarji Panorame so se, brez dvoma, naivno ali premišljeno posredno pozicionirali v podporo uzurpatorjem, katerih odstop zahtevajo novinarji. Sami ga očitno ne. Zato moralna zadrega novinarke, ki se čuti napadeno, ne bi mogla biti večja. Njen zapis, seveda njej v podporo, so z velikim veseljem objavili strankarski mediji iz orbite Janeza Janše. Še več, delil ga je tudi ravnokar pravnomočno obsojeni premier zaradi žaljivega tvita o dveh prostitutkah v vrstah RTV Slovenija. Vse to bi moralo novinarki dati misliti, da se je morda postavila v položaj, ko deluje proti lastnemu cehu, kolegicam in kolegom, pristala pa je v naročju strankarskih propagandistov. A je malo verjetno, da bo tak premislek sprejela.

Kaj točno trdi Andreja Gregorič

Novinarka TV Slovenija se pritožuje, da je postala »prikladna iztočnica za posmeh in prezir, plazove žaljivk in zmerljivk, ki se vrstijo že kake 4 mesece«. Sam sicer takih napadov nisem videl, menda naj bi prihajali tudi s strani kolegic in kolegov, ampak ji bom verjel. Njen zmagoviti argument se glasi: v »kolektivu novinarjev«, v katerem jih je 20 ali 30, kot je dodala in z opisom verjetno merila na ustvarjalce paralelnega programa v hiši, so se pač »odločili za poklicni izziv«. V tem res ni trohice greha, je namignila. Pa res?

No, odločitev za poklicni izziv je v tem primeru odločitev za pristajanje na agendo politizacije hiše; razmere mora sama kar dobro poznati, saj v njej že dolgo časa deluje. Povedano drugače, uporabljena fraza je zgolj leporečenje in iskanje opravičila za sodelovanje pri načrtu razgradnje programa, kar so ji v komentarjih pod zapis očitale tudi kolegice, kot sta Vanja Kovač in Eugenija Carl. Poklicni izziv ne sme in ne more biti, da posredno sodeluješ pri rušenju obstoječe programske sheme in ukinjanju oddaj, ki jih bodo, ker je to izziv, nadomestile nove. Pretvarjanje v skladu z načelom »Nič ne vidim, nič ne slišim, zanima me zgolj profesionalno delo« je stara mantra, ki sem jo ravnokar kritiziral tudi med vrstami trenutno aktivno stavkajočih, kjer pa, po javnih očitkih njenih sodelavk in sodelavcev sodeč, Andreje Gregorič sploh ni.

Enak argument je končno uporabil že Marko Milenković, ki so ga prepričali, da vodi karikaturo oddaje Studio City, iz katere so pregnali njenega voditelja. Izgovor »Mi želimo zgolj delati« je najbolj nevaren možen argument v dani situaciji. Z njim seveda lahko počnete najbolj nemoralne stvari, končno pa lahko ustvarjate iste in podobne oddaje tudi na Nova24TV. Sprenevedanje, da nismo »ne levi ne desni«, kar morda v ožjem smislu čisto drži, je tukaj v čisto določeni funkciji prikrivanja: že morda, da novinar ni ne lev ne desen, vendar tega res ne more zase reči takrat, ko deluje v okviru jasno začrtane politične akcije, katere končni cilj je podreditev ali uničenje javnega servisa.

Biti žrtev

Zato njeno sklicevanje na »Nisem po juhi priplavala. Če bo kdaj samo slutnja političnega predznaka, ne bom pristavljala svoje skledice« deluje popolnoma deplasirano. Ne zato, ker bi sumili, da bo morda oddaja Panorama politično pristransko obarvana po vsebini, kar bomo šele videli, ampak ker se mora novinarka zaslepiti, s tem pa slepiti tudi druge, da ni nastala iz natančno takega predznaka in motiva.

Andreja Gregorič se v svojem zapisu patetično sklicuje še na mlado skupino študentov, ki je »prvič prišla v stik s televizijo«. Njej se zdi strašno lepo, da so dobili možnost in lahko začnejo svojo novinarsko pot, se kalijo in razvijajo. »Zakaj je v tem kaj slabega?« še naivno dodaja.

Seveda, mlade generacije pa res ne smejo biti obremenjene z vprašanjem, ali so morda instrumentalizirane za potrebe neke politike, ki mimogrede pospešeno uničuje tisto medijsko hišo, v kateri delujejo. Le kaj jih pa to briga, gre za karierne izzive, morda res kratkotrajne, ker bo medij pobralo! Apeliranje, ki si ga privošči novinarka, je torej spet perfidna kamuflaža za podporo obstoječemu stanju demontaže javne radiotelevizije in impliciten klic k neetičnemu in neodgovornemu početju.

Novinarka bi lahko s svojim lamentiranjem počakala. A se je odločila, da ga izpelje točno na dan opozorilne stavke, s čimer je še bolj prepoznavno, morda nehote, kontrastirala zahteve kolegic in kolegov po več novinarske avtonomije. Tega dejstva ne more prikriti niti pol medlega stavka, ki ga je zmogla o potrebnosti take stavke. Zato imamo kar dobre razloge za prepričanje, da se je zatekla v mentalno šablono igranja žrtve (victim playing), o čemer sem podrobno pisal nedavno.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**