Je sodba v »zadevi prostitutke« res sramota za državo?

Po mnenju urednika Siola bi smel njegov politični idol Janez Janša gladko reči, da sta urednica Mojca Pašek Šetinc in novinarka Eugenija Carl odsluženi prostitutki, s katerima upravlja zvodnik Milan

Peter Jančič, odgovorni urednik Siola, je v svoji zadnji kolumni ogorčen nad novinarsko javnostjo. Po njegovem Janezu Janši grozi nič manj kot zapor, zato bi se morali v imenu ustavljanja verbalnega delikta postaviti zanj in ga braniti. On se je, drugi ne.

Celjsko sodišče v zadevi »prostitutke« ni samo nepravično obsodilo šefa stranke SDS, zaradi česar se je zgodila »sramota za državo«, kot zapiše, ob takšnem »avtogolu novinarjev, ki so postopek sprožili«, so se prav oni »javno najbolj razveselili« in sodbo celo podprli! Nezaslišano, kajti sodb sodišč, tega instrumenta našega krivosodja, se vendar tako samoumevno ne podpira! Jančiča je presunilo že dejstvo, da je sploh bila razglašena, saj je kazalo zelo dobro, blago namiguje, kajti znašli smo se »tik pred zastaranjem primera«. Kako je mogoče, da obstaja novinar, ki vidi vse popolnoma nasprotno od večine kolegic in kolegov, in kakšne argumente pri tem navaja?

Politično motivacijo ekspresno nastavljenega urednika na čelo Siola seveda poznamo. Njegov poglavitni očitek je tokrat tako rekoč pravno-tehničen: po njegovem bi njegov politični idol smel gladko reči, da sta urednica Mojca Pašek Šetinc in novinarka Eugenija Carl odsluženi prostitutki, s katerima upravlja zvodnik Milan. Kako to vemo? Niti na enem mestu nedeljske kolumne, podobno kot tudi doslej, ni poskušal namigniti, da bi s temi označbami lahko bilo kaj narobe. Oporeka pa kazni, kajti pogojni trije meseci zapora so po njegovem zgrešeni, dokazujejo obstoj verbalnega delikta, kar je, še dodaja, resentiment časov komunističnih in fašističnih diktatur, v katerih ni bilo svobode govora.

Kaj je normalno

Strogo vzeto ima Jančič prav, ko pove, da je sodna praksa v primeru tovrstnih razžalitev pretežno drugačna, postopki tečejo v obliki odškodninskih tožb, kar je tudi edini poudarek, kjer se ne moti. Kontekst poudarka pa je manipulativen, kot bom pojasnil.

Prvič, v »normalnih državah«, na katere se sklicuje, politiki in celo predsedniki vlad ne žalijo novinark na najbolj vulgaren seksističen način. Sploh pa jih ne primerjajo s prostitutkami. Tudi niso v sporu z vso domačo in tujo novinarsko javnostjo in si ne podrejajo medijev. Če jim morda uide umazana žalitev, odstopijo v skladu s politično kulturo in se pred tem opravičijo. Razen tega so to res normalne države, njegov idol pa je Slovenijo popeljal na pot avtoritarnega režima.

Drugič, v opisanih državah so novinarji še bistveno bolj neprizanesljivi do politikov, ki jih primitivno žalijo, in jim ne prizanašajo v intervjujih. Jih tudi preprosto ne vabijo, če to ni potrebno. Zato solidarnosti ni bilo preveč, ampak verjetno še premalo: sam sem dokazoval, da so njegovo žaljivost dobesedno soustvarjali sami novinarji. Da so novinarji po šestih letih neverjetnega izmikanja roki pravice veseli sodbe, svojim kolegicam in kolegom ne bi smel zameriti, ker se je dogajalo tudi njim. Bo pa sam obveljal za enega tistih novinarjev, ki so v zameno za podporo politiku raje obrnili hrbet profesionalnemu cehu, ki bi mu moral pripadati.

Tretjič, Jančičeva apologetika prepoznavno služi zimzeleni retorični taktiki igranja žrtve, enemu najbolj značilnih elementov politične propagande stranke, ki mu je tako blizu. Njegov poskus risanja omejevanja svobode v Sloveniji skozi primerjavo s svinčenimi časi, češ »da če preveč čivkaš, pristaneš v zaporu«, »razen ene so bile vse stranke prepovedane«, »za duhovnike je bila pa Udba«, služi zastranitvi pozornosti bralca, ki mora poznati zgolj tale podatek: po veljavni kazenski zakonodaji se tisti, ki koga razžali, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev. In če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.

Zamegljen razum

Skratka, predvidena je tudi denarna kazen, kar se tokrat ni zgodilo, Janša pa ne more biti kakšna posebna žrtev, kot namiguje, dokler zakoni veljajo za vse. Samo v avtoritarnih režimih, ki se jih sicer boji, očitno ne čisto vseh, zmaguje neenakost pred sodišči. Ironično pa, ko svari pred našo pravno ureditvijo, Jančič zapiše tole: »Ob Janezu Janši politične strasti zameglijo razum in novinarji in uredniki so pripravljeni preslišati tudi opozorila mednarodnih novinarskih organizacij.«

Potem nadaljuje z opozorilom o verbalnem deliktu. Če zapisano naj ne šteje za indic selektivne evidence kot posledice kognitivne pristranosti, se moramo vprašati tole: komu se megli razum ob Janši in kdo, če ne on in njegovi novinarski podporniki, vedno znova ne slišijo opozoril svetovne novinarske javnosti? Nazadnje le mesec nazaj na lestvici medijske svobode, kjer smo zdrsnili za 18 mest le v enem letu njegovega mandata? Zgolj retorično vprašanje.

Sicer sta se odvetnik Franci Matoz in njegov varovanec v zadnjem trenutku odločila, da primer zaključita. Ker je napovedana vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na vrhovno sodišče, si verjetno še vedno obetata več uspeha na tej ali kakšni drugi instanci.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**