Marš svastik v času naše pasivnosti

Strah bi nas moralo biti živeti v okolju, kjer nas s plakatov pozdravljajo svastike in keltski križi

Priča smo nenavadni digresiji tematik LGBTIQ+ oseb, njihovi vse večji odsotnosti v javnem prostoru in diskurzu: po eni strani se zdi, da pri nas vsaj malo zamira medijsko in siceršnje zanimanje za vprašanja, povezana z njimi, kar bi bilo že po sebi nujno raziskati. Hkrati opažamo, da sovražni napadi na LGBTIQ+ skupnost ne pojenjajo in da ta ostaja pomembna tarča vsakodnevnega ideološkega boja desne politike. Kot v zadnjem primeru osebne kompromitacije novega ministra Simona Maljevca.

Omenjena shizma v zanimanju in pozornosti je nevarna, kajti več kot jasno je, da se ob vedno bolj pasivnem in lenobnem odnosu do boja za človekove pravice in enakopravnost LGBTIQ+ oseb še lažje odvija promocija homofobije, nestrpnosti in seksizmov. Čisto sveža mazaška akcija sredi Ljubljane v dnevih pred Parado ponosa 2022, ko so neonacistični skrajneži potrgali in pomazali plakate, kaže na omenjeno grozeče stanje.

Kot ugotavljajo organizatorji parade, niso bili uničeni le plakati, ampak so na večini tudi sovražna sporočila, ki spodbujajo homofobijo, transfobijo in nasilje ter pozivajo k širjenju radikalnih nacionalističnih ideologij. K temu so dodali tudi svojo anamnezo, kajti grožnje so po njihovem vsaj deloma posledica dveh let Janševe vlade, ki je tovrstni sovražnosti dajala prostor in jo celo reproducirala s homofobnimi in transfobnimi izjavami. S posledicami se bodo osebe in druge ranljive skupine spopadale še dolgo, še dodajajo in se na plakatih z upanjem naslavljajo na novo Golobovo vlado.

Težko bi se bolj strinjali, čeprav so razlogi za porazno stanje tudi v že omenjeni pasivizaciji družbe, politični, medijski in civilnodružbeni indiferenci. In ta se odraža širše, tudi glede koketiranja Janševe oblasti z radikalnimi ekstremističnimi idejami, še ene spregledane teme. Kajti le kako bi bilo drugače, če Simonitijevo ministrstvo za kulturo podeli poseben status društvu, ki izdaja medije z neonacistično vsebino in citati iz Mein Kampfa, samo pa se je razglasilo za fašističen medij?

In smo spet pri vseenosti naših medijev in tudi civilne družbe, saj tega dejanja pač niso problematizirali, je pa časopis Delo našel prostor za zagovor homofobije. In dalje: le lahko bi bilo drugače, če ministrstvo za kulturo financira knjige belih supremacistov in idolov kukluksklanovcev? Je komu mar, je kdo reagiral? Žal ne.

Navadimo se, da opisana množična pasivnost, in čisto mogoče, da tudi s strani LGBTIQ+ oseb, postaja naša nova realnost. Bolje rečeno, ne navadimo se tega. Kajti vseeno bi nas moralo biti strah živeti v okolju, kjer nas s plakatov pozdravljajo svastike in keltski križi. Bo šlo ali nam je že vseeno?

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**