Je kdo rekel elektrika?

V uvodniku Grege Repovža v številki 23 z naslovom »Je kdo rekel elektrika?« je kar nekaj netočnosti oziroma dokaj nekorektnih trditev. Verjamem, da ne zlonamernih. Ne drži, da so proizvajalci podražili elektriko. Pravzaprav je niso dvignili niti za cent. Nasprotno! Višje cene na trgu so tiste, ki so Dravskim elektrarnam Maribor na primer povzročile kar nekaj milijonov več stroškov, saj mi kot proizvajalec elektrike koncesijo in vodne prispevke plačujemo na končno prodajno ceno električne energije. Da plačujemo kot proizvajalec »davek« na ceno, ki jo doseže tisti, ki pri nas proizvedeno elektriko trži, je seveda svojevrsten unikum in poslovni nesmisel. Vendar je to že druga zgodba. Višje cene so izključno posledica tržnih špekulacij. Če kje trg ni opravil svojega poslanstva, potem je to zagotovo trg z električno energijo. Zaradi subvencij, negativnih cen, trgovanja s CO2 kuponi, borznih mahinacij, čudnih politik, fizikalnih zakonitosti EE-sistema …, je ta trg namreč povsem izmaličen. Ker je treba v vsakem trenutku proizvesti natančno toliko energije, kot se je potroši, proizvodnja in prenos elektrike pa sta podrejena trgu in ne optimizaciji, nastajajo enormne izgube – v proizvodnji in tudi pri prenosu. Tako da nikakor ni primerno kazati s prstom na proizvajalce, kar se podražitev tiče, saj smo zadnji v tem »prehranjevalnem cirkusu«.

Plače v panogi so za slehernika nepredstavljivo visoke, trdi avtor. »Panoga« je zelo širok pojem. Ker pa je kasneje govor o »proizvodnji«, se namiguje na povsem neresnično trditev, da so te enormne pri nas. To ne drži. So seveda redne in ne tako zelo slabe, vseeno pa ne dovolj mamljive za deficitarni tehnični kader, saj imamo kar težave pri zaposlovanju. Tako je treba biti ob tovrstnih ocenah korekten in pojasniti, kje (v katerih družbah) so te enormno visoke. V naši krovni družbi HSE, d. o. o., kjer se politično/prijateljsko kadruje prek vseh razumnih meja, so kar še enkrat višje kot pri Dravskih elektrarnah Maribor, ki drži celotno skupino finančno nad vodo.

Dravske elektrarne tudi niso v rokah SDS, kot trdi avtor prispevka. Glede na to, da pripadam levi politični opciji, zagotovo ni moj namen braniti direktorja iz kvote SDS, ki je v naši družbi zaposlen že več kot petnajst let. Vendar njegovo članstvo v tej stranki še zdaleč ne pomeni, da smo v »rokah SDS«. Dravske elektrarne Maribor so že dolgo v rokah prijateljskih navez ljubljansko-šaleških fantov. Namesto da bi naš finančni potencial izkoristili za investicije v obnovljive vire, smo malha za nenasitne kadrovske želje krovne družbe in pokrivanje njenih zgrešenih poslovnih odločitev. Nekoč vodilna energetska družba, ki proizvede kar 80 odstotkov vse električne energije iz obnovljivih virov energije, ki še vedno premore precej znanja, je le še navaden obrat, kjer moramo »Ljubljano« povprašati za vsako rolico toaletnega papirja.

Namesto da bi naš finančni potencial izkoristili za investicije v obnovljive vire, smo malha za nenasitne kadrovske želje krovne družbe in pokrivanje njihovih zgrešenih poslovnih odločitev.

Energetski sistem deluje brezhibno in zanesljivo zgolj zaradi strokovnosti, pripadnosti in zavzetosti nekaj tisoč zaposlenih v tem segmentu, kljub vsem kadrovskim nebulozam, ki jih doživljamo že leta – tako z leve kot desne opcije. To trditev lahko razširim na kar vseh 40.000 zaposlenih v državnih infrastrukturnih družbah. Pregovorno riba smrdi pri glavi, zato je seveda dokaj nekorektno obsojati celoten segment. Žal pa je analni alpinizem še vedno najljubši šport v naši panogi. Seveda niso »podjetja tako močna« – močne so prijateljsko-poslovne naveze nekaterih vodstvenih kadrov. Zaposleni, kot ključen del teh podjetij, nikakor nismo »močni«.

Dr. Robert Golob je doslej edini visoko kotiran politik, ki je (celo samoiniciativno) prisluhnil tudi mnenju predstavnika zaposlenih, kar me seveda navdaja z zmernim optimizmom (žal tudi medijev ne zanima kaj dosti »naše« mnenje). Ali bodo vodstveni energetiki (predvsem na štajerskem koncu) znali izkoristiti ponujeno roko predsednika vlade ter preseči medsebojne spore in boje za stolčke, delovati v korist skupnosti, zanesljive in do okolja prijazne oskrbe z električno energijo, je pa že druga zgodba. Ali bo dr. Golob zmogel in ali mu bo uspelo reorganizirati elektrogospodarstvo po meri segmenta in ne, kot je bilo doslej, po meri stolčkov, pa prav tako.