»Ovirajo stavko, ker imamo prav. Na vsak način nas hočejo zamenjati, ker imamo prav.«

Takšno stanje ne bo moglo trajati v nedogled. Sploh pa ne do konca leta. Novinarjem so včeraj vzeli mikrofone in kamere. Toda vedno več jih je in imajo prav.

»20. 6. 2022 se bo v zgodovino zapisal kot datum ene najbolj brutalnih cenzur na RTV Slovenija. Generalni direktor, največji škodljivec vseh RTV časov, je v siceršnjem svojem uničevalnem pohodu in v podivjani nameri, da čim bolj onemogoči stavko, bunkeriral današnji Tednik o razmerah v hiši. Namestilo Tednika javnosti ponuja ponovitev dokumentarca o bančni luknji in namesto Studia City dokumentarec o Orbanu,« je udarno ugotavljala novinarka RTV Slovenija Eugenija Carl in s tem slikovito povzela dramatično dogajanje na dan zgodovinske stavke novinarskega sindikata.

Žal ima tudi ta protestni dogodek senčno plat. Stavkokazi v Sindikatu kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija (SKUU) in Sindikat delavcev radiodifuzije Slovenije (SDRS) se niso priključili kolegicam in kolegom, tudi ne novinarji nove oddaje Panorama, kar kaže na notranji razkol med novinarji. Zdaj je morda čas za premislek, ali je bila stavka uspešna in kaj bi novinarji sploh še lahko storili v situaciji, ki se zdi za javni servis prejkone brezupna.

tRyn-RVGeGE

Metafora s pogrebom

Glavna težava z javno radiotelevizijo je gotovo že nekaj časa neznosen občutek nemoči. Subjektiviziran sploh za zaposlene, saj zavod hira v naročju vseh, ki v njem delujejo. Hira tudi pred očmi javnosti, civilne družbe in končno politike, iz minute v minute. Hira na način, da mu nihče ne zna prav pomagati in ko so se tudi obljube samega predsednika vlade Roberta Goloba, ki je v volilni kampanji v sicer nenavadni izjavi povedal, da bo vlada za RTV Slovenija poskrbela, še preden se bo konstituirala, izkazale za preoptimistične in s tem prazne.

Ob sedanji agoniji umiranja, ki je kulminacijo dosegla v novi stavki pred parlamentarno stavbo, je premier včeraj prazno navrgel, da bo vladi uspelo najpozneje do konca leta »razrešiti situacijo« na javnem servisu. Težava je kakopak v tem, da morda takrat javnega zavoda več ne bo, ker ne bo preživel.

Voditeljica Jelena Aščić je na protestu pred stavbo javne televizije zato izrekla ključno spoznanje: »Jaz upam, da to ni pogreb.« V čustvenem govoru se ji je zazdelo, kakor da bi govorila na pogrebni slovesnosti nekoga njej zelo dragega in ljubega. »In vsi veste, kakšen je ta občutek,« je trpko dodala in končno izrekla še upanje, da »temačna stran« ne bo zmagala.

TOIKeG3LiMQ

Na včerajšnji dan je lahko vsak, ki je spremljal skrčeni in prirejeni nekajminutni informativni program na TV Slovenija, pri sebi zgradil nezgrešljivi vtis, da so bili novinarji izgnani iz svojih prostorov. Da je situacija podobna tisti na severnokorejski državni televiziji. Hecno, vse v etru je zvenelo, kakor da je Kim Jong Un naročil, da se prebere razglas: »Severna Koreja se borila do zadnjega vojaka«. Toda katerega vojaka? Koliko jih je? Nalogo so zaupali očitno lojalnemu novinarju Nejcu Krevsu. Občutek je nastal, da generalni direktor Andrej Grah Whatmough z nekaj vojščaki drži v rokah svoje ugrabljeno orožje, javno radiotelevizijo, vanjo pa so se zabarikadirali in jo bodo tudi razstrelili in spustili v zrak, če bo treba. Novinarji so se zdeli pregnani na ulice, stavba sama pa v rokah peščice ugrabiteljev.

Problem anemične javnosti

Več kot jasno je vodstvo RTV Slovenija ob stavki uporabilo največja kladiva. Vmes je, če parafraziram Marcela Štefančiča, prišlo po Studio City, prišli so po Globus in Tednik. »Panorame ni želel nihče«. Izgnani kultni voditelj je končal udarno z mislijo, da »nas je vedno več«, in to zato, »ker imamo prav«: »Ovirajo stavko, ker imamo prav. Na vsak način nas hočejo zamenjati, ker imamo prav. Tudi oddaja Panorama je kronski dokaz, da imamo prav.«

Tod stavkovni odbor je pred vedno večjo dilemo. Ali se bo povrnil k svoji odločni zahtevi po odstopu vodilnih, s katero je začel, in jo tudi jasneje artikuliral, ali pa bo morda še vedno prazno upal, da bodo pogajanja prinesla kakšne sadove? Po včerajšnjem dnevu bi moral ugotoviti, da ne bodo. Ob tem se kot glavni sovražnik novinarjev vedno bolj izrisuje sama anemična javnost. Tista, ki je zadnje mesece počasi postajala takšna, ki zamahne z roko in reče »Ne gledam več«. In če ne gleda, ji ukinitev ali spremembe programa ne pomenijo nič. Ker jih niti ne opazijo, ne ukinitev ne sprememb.

Nastop Marcela Štefančiča pred parlamentom: »Ker imamo prav.«

Potem je tu še nenaklonjen del javnosti. Na tej strani sem že velikokrat problematiziral mazohizem urednikov RTV Slovenija, tudi drugih množičnih medijev, ki se tepejo za politične komentarje portala in tednika Domovina. Predvsem v luči dejstva, da isti novinarji in uredniki potem ne želijo poročati o njihovem financiranju. Novinarji portala pod okriljem Nove Slovenije so po novinarski stavki ugotovili, da so zaposleni na RTV Slovenija želeli zlorabiti program hiše »za megafon stavkajočih«, kar da je čista zloraba javne institucije. Iz istega razloga so »uzurpirali« tudi Tednik.

S tem so menda presegli svoja pooblastila »za promocijo svojih idej, stavkovnih zahtev, kritiko in napadanje vodstva«. Očitajo jim neprofesionalnost, da so »zamešali dva pojma: pravico do obveščenosti javnosti so nameravali zamenjati s propagando«. Del javnosti, ki ga zelo radi vabijo pred kamere, ima potemtakem do njihovega ravnanja odklonilno stališče. Zdaj čakamo, da bo znova povabljen pred kamere.

Je res ogrožena avtonomija?

Ob stavki smo iz ust zaposlenih slišali eno največjih pomot tega trenutka. Glasila se je: »Na RTV Slovenija sta resno ogroženi novinarska in uredniška avtonomija«. To seveda ni res. Če kaj, bi moralo včerajšnje ravnanje vodstva s krčenjem programa in naganjanjem novinarjev iz deska do konca odpreti oči in dati vsem vedeti, da sta izgubljeni.

Zato se moti tudi politika, moti se premier Golob. Takšno stanje ne bo moglo trajati v nedogled. Sploh pa ne do konca leta. Novinarjem so včeraj vzeli mikrofone in kamere. Toda vedno več jih je in imajo prav. Zato si jih bodo morali priboriti nazaj ne le na ulici, ampak tudi v sami hiši.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**