Posebni vlak na zahod

Sme Ukrajina postati kandidatka za članstvo v EU? Vprašanje razdvaja Evropejce, saj nekatere Kijev spravlja v nejevoljo, drugim pa se članstvo zdi nujno iz geopolitičnih razlogov.

ss

Srečanje med predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim 
© www.president.gov.ua

Olaf Scholz se je s črnim Toyotinim terencem pripeljal na notranje dvorišče Marijinske palače v Kijevu, tik za italijanskim premierjem Mariom Draghijem in pred francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom. Pred rezidenco jih je pričakal Vladimir Zelenski v olivno zeleni majici in z utrujenimi očmi, kot ga svet pozna zadnje mesece.

Stisk roke, kratek klepet: Zelenski je govoril in Scholz prikimaval. S seboj je nosil svojo obrabljeno aktovko, ki jo je med pozdravom odložil na tla, a jo je takoj pograbil ukrajinski vojak. Med fotografiranjem so Macron, Zelenski, Draghi in romunski predsednik Klaus Johannis, ki je prav tako pripotoval v Kijev, roke držali ob telesu, le Scholz jih je skoraj ves čas nosil sklenjene na trebuhu. Deloval je nekoliko napeto.

Šlo je namreč za pomembna vprašanja. Komaj pet dni po začetku ruskega napada je Zelenski nedvoumno pojasnil, kaj pričakuje od EU. »Bojujemo se tudi za to, da bi postali enkovredna članica Evrope,« je povedal med prenosom v živo v evropskem parlamentu, med katerim so poslanci lahko opazovali njegov nadnaravno velik obraz na platnih plenarne dvorane v Bruslju. »Dokažite torej, da ste na naši strani. Dokažite, da ste res Evropejci.« Poslanci in predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen so mu stoje ploskali.

Prejšnji četrtek se je Zelenski še za korak približal svojemu cilju, da svojo domovino čim hitreje popelje v EU. Tri največje gospodarske sile EU so mu zagotovile podporo pri članstvu.

To je bilo glavno sporočilo tega srečanja, ki so ga štiriglasno oznanili na tiskovni konferenci v idiličnem parku predsedniške palače. »Danes je za Evropo zgodovinski dan,« je prekipeval Draghi. Kandidatura za EU naj bi bila ključ za izgradnjo močnega in trajnega varnostnega ščita, je povedal Johannis. »Podpiramo takojšnjo odobritev statusa kandidatke za Ukrajino,« je izjavil Macron. Olaf Scholz pa je povzel: »Ukrajina sodi v evropsko družino.« A je kljub temu ostal zadržan, ko je pogovor nanesel na orožje.

Ukrajinski predsednik je izrazil hvaležnost in veliko zadovoljstvo, vendar mu je bilo verjetno jasno, da se njegovi gostje morda najpomembnejše točke niso niti dotaknili: kakšne pogoje bo od Ukrajine zahtevala EU pred podelitvijo statusa kandidatke. To bo igralo odločilno vlogo pri tem, ali se bo to zgodilo že kmalu ali šele nekoč v daljni prihodnosti. Scholz je na to možnost nakazal, ko je omenil številne pogoje na tej poti.

Z izletom v Kijev so protagonisti dobili priložnost, da zgladijo nesoglasja in odpravijo nejevoljo, pri čemer so se dobro zavedali, kako razdeljena je v resnici Evropa glede tega vprašanja. Države, kot so Portugalska, Španija, Nizozemska in Danska, imajo velike pomisleke glede hitrega vstopaa Ukrajine v EU, medtem ko si Poljska in baltske države želijo, da bi se to zgodilo že včeraj. Nemčija, Francija in Italija morajo zato prevzeti vlogo posrednic, glede česar so si bili Scholz, Macron in Draghi edini, ko so med vožnjo z vlakom več kot dve uri sedeli v salonskem vagonu, vneto razpravljali in pri tem, kot vedo povedati priče, spili nemalo vina. Vožnja z vlakom povezuje ljudi.

No, sožitja bi lahko hitro bilo konec, saj je Zelenski s svojo zahtevo po hitrem vstopu EU pahnil v dilemo: hitro polnopravno članstvo Ukrajine bi lahko odobrila le, če bi se v celoti požvižgala na svoja lastna pravila – ta možnost velja za izključeno. Poleg tega bi s tem razjezili zahodnobalkanske države, ki si že leta zaman prizadevajo vstopiti v EU.

Če pa bi Ukrajincem sredi vojne pred nosom zaloputnili vrata, bi EU tako rekoč priznala geopolitični poraz.

Zato za najverjetnejšo možnost velja, da bodo šefi držav in vlad na bruseljskem vrhunskem srečanju konec tega tedna potrdili možnost kandidature Ukrajine, Moldavije in Gruzije, a bodo zanjo najbrž veljali strogi pogoji. Po obisku Scholza, Macrona in Draghija v Kijevu stališče EU ni dosti jasnejše kot prej, sploh ker ima že omenjena trojica težave pri usklajevanju podrobnosti, kaj potem šele štriindvajset preostalih članic.

Če bi Ukrajina postala kandidatka, bi to lahko povzročilo hudo nejevoljo na Balkanu, če ne bi hkrati tam dobili spodbudnih namigov glede svojega članstva.

Macron velja za največjega skeptika v trojki. Na ogorčenje kijevske vlade je Francoz izjavil, da Vladimirja Putina ne smemo preveč ponižati in da se bo Ukrajina nekega dne morala pogajati z njim. Macron je Ukrajino zaradi njenega bojevniškega duha sicer imenoval srčna članica naše Evrope, a nato pridal, da od srčne do polnopravne članice vodi dolga pot. »Za članstvo bo potrebovala več let, pravzaprav kar desetletij.«

Draghi je najbolj zavzet zagovornik nedvoumne možnosti za članstvo Ukrajine. Diplomati Italijo postavljajo kar v tabor Poljske in baltskih držav, ki najbolj odločno zahtevajo, da Ukrajina postane kandidatka za članstvo.

Kaj pa Scholz? Kot je zanj že skoraj običajno, krmari med obema poloma. To se je pokazalo tudi v Kijevu, kjer se kancler ni mogel zadržati in je gostitelje opomnil na formalnosti: »Za članstvo v Evropski uniji veljajo jasna merila, ki jih morajo izpolniti vse kandidatke.« Pospešeni postopek se mu ne zdi izvedljiv.

V Ukrajini pa se jim zdi, da jim pripada brezpogojno članstvo. Zelenski je rekel, da si je Ukrajina to pravico zaslužila. Tudi ukrajinska borka za človekove pravice in demokracijo Oleksandra Matvijčuk je takšnega mnenja: »V tej vojni se Ukrajina bojuje na strani svobode proti avtoritarizmu, in bojuje se za Evropo.«

Zato bi jo EU morala podpreti z obetom članstva. »Vse drugo bi pomenilo Putinovo zmago.« Status kandidatke naj bi bil izjemnega pomena za razvoj demokracije v Ukrajini.

ss

Ursula von der Leyen in Volodimir Zelenski
© Flickr / EP

Zelenski si je s svojimi zahtevami nakopal tudi nekaj sovražnikov. Ukrajinski predsednik naj bi bil Justin Bieber mednarodne politike, popovski zvezdnik in junak filmske serije, se je pridušal neki visoki diplomat. »Mi vsi smo le statisti v seriji, za katero je sam napisal scenarij. Predvsem Nemčijo utegnejo nekoč doleteti očitki Zelenskega, da je odgovorna za to, ker Ukrajina ni zmagala v vojni.«

V Berlinu zato poskušajo zmanjšati pomen razprave o članstvu: »Status kandidatke je predvsem politično psihološki pojem brez pravne razsežnosti,« govorijo v vladnih krogih.

Formalno to sicer drži, vendar je EU ta pojem sama nabila s pomenom, ker kandidaturo že nekaj časa prodaja kot nagrado za reforme, ne da bi pretirano konkretizirala, kdaj je država upravičena do nje.

Takšno postopanje je zelo nazorno v primeru Severne Makedonije. Pred osemnajstimi leti je država, takrat še pod imenom Makedonija, zaprosila za sprejem v EU. Najprej jo je Grčija prisilila k spremembi imena v Severna Makedonija, nato pa se je morala dvomilijonska država soočiti še s samovoljnimi ugovori sosednje Bolgarije. Država skoraj zgledno izpolnjuje vse pogoje za članstvo in že skoraj celo generacijo upa, da se bo prebila vsaj v čakalnico evropske skupnosti vrednot, zdaj pa lahko samo nemo opazuje, kako jo prehiteva Ukrajina s statusom vojne žrtve.

Podobno kot Severni Makedoniji se godi tudi drugim balkanskim državam. Črna gora in Srbija sta po podelitvi statusa kandidatk morali čakati dve leti na začetek pristopnih pogovorov. Albanija mora še vedno potrpežljivo čakati, Kosovo ter Bosna in Hercegovina pa nista še niti med kandidatkami. »Za balkanske države so obeti zdaj boljši, zdaj slabši,« je komentiral neki diplomat. »Trenutno je še vse odprto.«

Na Balkanu je to, da so ukrajinsko prošnjo za članstvo obdelali v nekaj mesecih, sprožilo hudo jezo. »Naravnost nespodobno, če že ne sramotno je, kako EU novega čudežnega otroka Ukrajino potiska v ospredje,« pravijo v krogu srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Od obljube leta 2003 v Solunu je bilo nad balkanskimi državami »storjenih kup grobih prekrškov«.

K boljšemu vzdušju očitno ni pripomogel niti nedavni Macronov predlog, da bi s tako imenovano evropsko politično skupnostjo ustanovili še eno čakalnico za prosilke.

Nejevolja se je razširila po vsem zahodnem Balkanu, se strinja tudi politolog Vedran Džihić: »Ljudje v Severni Makedoniji in Albaniji postajajo vse bolj naveličani, da Bosne in Hercegovine niti ne omenjamo. Tam se je vera v prihodnost v EU že zdavnaj razblinila.« A na tnalu je še več: unija s tem daje priložnost Kitajski, da se uveljavi v Evropi. S Srbijo že tesno sodeluje.

Razočaranje nad EU na tem delu celine se je razvilo v solidarnost z ruskimi napadalci. Pripisujemo jo lahko predvsem resigniranosti zaradi procesa širitve EU, meni Marko Trošanovski, predsednik možganskega trusta Societas Civilis.

Zaradi obravnave zahodnega Balkana bi zato lahko postal živčen tudi Zelenski. Vstopa v EU si ne želi nekoč, temveč čim prej, in to brez raznih ko, če in ampak.

Kljub temu ni mogoče zanesljivo napovedati, ali se mu bo želja izpolnila. Ko se je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen pred kratkim v Kijevu sestala z Zelenskim, je bila osrednja tema pogovora status kandidatke in s tem povezani pogoji. Za ukrajinsko stran bi bila ponudba, kot jo je leta 2019 dobila Bosna in Hercegovina, seveda najslabša rešitev – komisija je od te države zahtevala nič manj kot štirinajst reform, ki jih do danes še ni izpeljala.

ss

© Evropska unija / ECHO / Oleksandr Ratushniak

Zelenski temu primerno odločno napada pomisleke glede primernosti njegove države za pridružitev evropski družini. Vprašanja v zvezi z bojem proti korupciji v Ukrajini naj bi temeljila na nepopolnih podatkih o razmerah v njegovi državi, je razglasil. Ukrajinska protikorupcijska infrastruktura naj bi bila celo boljša kot v številnih članicah EU, poleg tega naj bi Ukrajinci že naredili korake v smeri pravne države zase, za Ukrajino, neodvisno od morebitnega članstva v EU.

S takšno oholostjo bi Zelenski lahko priskrbel argumente tistim, ki bi radi preprečili kandidaturo Ukrajine. Kajti delujoča pravna država sodi med najpomembnejša merila, ki jih mora država izpolniti pred vstopom v unijo, vendar razmere v Ukrajini niti slučajno niso tako rožnate, kot jih opisuje Zelenski.

Na globalnem indeksu korupcije organizacije Transparency International, katerega zadnja različica je bila objavljena tik pred ruskim napadom, se Ukrajina uvršča na 122. mesto med Nigrom in Zambijo, in ni daleč pred Rusijo. »Korupcija na visoki ravni in polaščanje države zaradi zasebnih interesov sta v Ukrajini še vedno močno razširjena,« je septembra lani v posebnem poročilu ocenilo evropsko računsko sodišče. Vsako leto ponikne več deset milijard evrov, pomoč EU pri refromah, ki jo Ukrajina dobiva že več kot dvajset let, je ostala brez učinka. Računsko sodišče je bilo kritično tudi do komisije, ki naj bi bila pogosto preveč velikodušna in je podajala pretirano ugodne ocene.

Tudi zdaj je komisija velikodušna. Njena šefinja von der Leynova je že med prvo razpravo evropskega parlamenta z Zelenskim 1. marca letos odločno poudarila, da ni dvoma, ali narod, ki se tako pogumno zavzema za naše evropske vrednote, sodi v našo evropsko družino. Ura resnice za Evropo naj bi že prišla. S tem je določila smer razprave.

Država naj bi že v veliki meri izpolnjevala zakonske predpise EU, zbrane na okoli sto tisoč straneh uradnih listov, zatrjuje komisija. In možnosti Zelenskega, da bi izpolnil še preostale, naj ne bi bile slabe.

Vlade Zelenskega tako ne podžiga le brezmejna podpora prebivalstva. Marsikje po svetu obstaja tudi velik interes za naložbe v obnovo Ukrajine, če bi uresničila reforme in ubranila svojo neodvisnost.

Predsednica komisije von der Leynova in njen birokratski aparat sta Ukrajini zelo pomagala že pri izpolnjevanju kataloga vprašanj, ki je del vloge za članstvo. Le tako je sploh Kijev nekaj tisoč strani dolgi dokument izpolnil v rekordnem času manj kot mesec dni.

Tik preden je komisija predstavila svojo oceno vlog za članstvo Ukrajine, Moldavije in Gruzije, je že veljalo za odločeno, da bo podprla status kandidatk za vse tri države, vendar pod strogimi pogoji. Z njimi naj bi dosegla, da trojica uradnega statusa kandidatke ne bi prejela hkrati, kajti dokončno odločitev o tem sprejemajo države članice. V duhu priporočil komisije bodo šefi držav in vlad konec tedna v Bruslju še imeli nekaj manevrskega prostora za presojo, kako naprej.

Kakšen bo razplet ta konec tedna, ne more nihče napovedati, saj so pomisleki številni in različni, zato so razmere nepredvidljive. Nizozemska, Francija in Nemčija se bojijo, da bi EU – ki na področjih, kot so zunanja, varnostna in finančna politika odločitve lahko sprejema le soglasno – postala dokončno ohromljena, če bi unija medse sprejela še Ukrajino, Moldavijo, Gruzijo in nemara še tistih šest zahodnobalkanskih držav, ki si že leta prizadevajo za članstvo. »EU mora reformirati samo sebe, preden lahko sprejme nove članice,« je prepričan neki diplomat.

Celi vrsti drugih držav se največji težavi v Ukrajini zdita korupcija in šibka pravna država. Madžarsko in Poljsko vidi kot svarilna primera, da lahko celo države, ki so uspešno dokončale zapleten postopek pridruževanja, zdrsnejo v avtokracijo.

Nekaj južnoevropskih držav, predvsem to velja za Portugalsko, se boji finančne prikrajšanosti. Že zdaj se jug pri deljenju denarja čuti zapostavljenega v primerjavi z vzhodom, sprejetje kar pol ducata novih članic pa bi proti vzhodu preusmerilo še več evropske finančne pomoči. Podelitev statusa kandidatke tako ali tako ne bi rešila nobene od najbolj perečih težav v Ukrajini, lahko pa bi zbudila neupravičena pričakovanja, je pred kratkim v nekem intervjuju poudaril portugalski premier Antonio Costa.

Spet druge države, najglasnejša med njimi je Avstrija, opozarjajo pred usodnim znamenjem, ki bi ga s prednostno obravnavo Ukrajine poslali na zahodni Balkan. Ta pomislek pesti tudi Nemčijo. Če bi Ukrajina postala kandidatka, bi to lahko povzročilo hudo nejevoljo na Balkanu, če ne bi hkrati tam dobili spodbudnih namigov glede svojega članstva, pravijo v nemških vladnih krogih.

Vlada v Kijevu se medtem skuša prikupiti kritikom, tako da tudi sama zmanjšuje pomen statusa kandidatke. Ta navsezadnje ne predstavlja avtomatizma, torej da se bo Ukrajina zagotovo pridružila uniji, poudarja ukrajinski veleposlaniki v Nemčiji Andrij Melnik. Status tudi ne pomeni jamstva, da bodo Ukrajino sprejeli med članice. Kljub temu bi ugoden sklep šefov držav in vlad EU zagnal pomemben proces, da bi njegova domovina lahko opravila »domačo nalogo« na poti v EU.

Kijev celo namiguje, da bi se v skrajnem primeru sprijaznil tudi s pogojnim statusom kandidatke. To bi sicer bil političen korak nazaj, še zdaleč pa ne tragedija, pravijo v ukrajinskih diplomatskih krogih. Zveni čisto drugače od tega, kar je o tem menil Zelenski, saj je še pred kratkim razglasil, da gre pri članstvu Ukrajine za celoten evropski projekt in ali ima prihodnost kot dejansko močna zveza.

Vendar bi Zelenski na vrhu EU kljub vsemu lahko iztržil še manj od zgolj pogojnega statusa kandidatke – še vedno lahko ostane praznih rok. »Odločen ne evropskega sveta na predlog za ukrajinski status kandidatke ni verjeten, ni pa izključen,« je pojasnil neki visoki evropski diplomat. En sam šef vlade – na primer glede ukrepov proti Rusiji skrajno uporniški madžarski premeir Viktor Orban – bi lahko z vetom torpediral enoten sklep po vrhunskem srečanju. »Za Ukrajino bi bila to katastrofa, in hud udarec za verodostojnost prizadevanj držav članic EU, da bi se na svoji celini zavzemale za skupne evropske vrednote,« je izjavil neki evropski uradnik.

© 2022 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.