Nina Krajnik za POP TV o »gestapo novinarjih«

Ima javnost pravico vedeti, ali je fizično nasilna?

Množični mediji so ustvaril novo zvezdo, ki se presenetljivo osorno obnaša do njih v situaciji svoje kandidature za predsednico države. Očita jim nasilno ravnanje. Vidi se, da psihoanalitičarka Nina Krajnik izjemno pleni njihovo pozornost, po kateri sicer močno hrepeni, a ti po stari navadi niso sposobni odgovoriti na vse profesionalne izzive in se pustijo voditi njeni agendi.

Naj navedem ilustracijo svoje teze: do tega trenutka sploh niso bili sposobni podvomiti v njeno trditev, da je pionirka lacanovske psihoanalize v Sloveniji in na Balkanu, ampak nekritično povzemajo njene trditve, kot na primer portal MMC RTV Slovenija. Ironično imajo na dosegu roke Slavoja Žižka in njegov krog, torej svetovno znano »slovensko lacanovsko šolo psihoanalize«, ki jo sicer radi snubijo za vprašanja in pri katerem bi takoj našli odgovor, ali je omenjena trditev točna! Toda ne, raje so se odločili za nekritično povzemanje njenih označb!

Na podoben način niso bili sposobni preveriti, ali je Krajnik res pionirka uvajanja filozofije za otroke v slovenske vrtce, kar je očitno prav tako izmišljena trditev, saj se s tem področjem do nedavnega sploh ni ukvarjala. Če bi morda trdila, da je prva slovenska astronavtka, bi očitno gladko napisali tudi to.

Imamo pravico vedeti, če je fizično nasilna?

V dokaz popolne nekompetence domačega novinarstva bom navedel še en dokaz: ker so nekateri mediji poročali o intervencijah policije na domu kandidatke, saj so kar tri osebe potrdile, da jih je Nina Krajnik fizično napadla, se kot izjemno legitimno poraja naslednje medijskoetično vprašanje: ima javnost pravico vedeti, kaj se dogaja s kandidatko v njenem zasebnem življenju, kjer so o njenem napadu z nožem na njenega partnerja Milana Balažica že poročali mediji, ali pa morda to resnično sodi v njeno intimo in ni izpričan noben javni interes, zaradi katerega bi nas nasilno ravnanje smelo zanimati?

V preteklosti sem analiziral številne primere posegov v zasebnost v odnosu do omenjene pravice javnosti: zadevo Juri, zadevo Rode, samomor mariborskega ravnatelja in uboj Gašperja Tiča. Osnovno načelo je, da odnosa med obema načeloma ne moremo postaviti za načelo, situacijo moramo presojati od primera do primera in tehtati, katera od obeh pravic je močnejša.

Nobenega dvoma ni, da je s kandidaturo za predsednico republike Nina Krajnik postala javna osebnost – bodisi absolutna bodisi relativna. S tem pa ima javnost več pravice vedeti, kakšna je oseba, ki želi voditi državo. Če bi se izkazalo, da fizično napada svoje najbližje, bi to nekaj povedalo o njenem psihičnem zdravstvenem stanju, razkritje takšnega stanja pa je posledično v javnem interesu volivcev, ki potrebujemo vse potrebne informacije, da bomo lažje oblikovali stališče, komu zaupati. Vendar pri tem psihoanalitičarka ne želi sodelovati, saj odgovore o tem zavrača.

Ker je bilo vprašanje njenega domnevnega nasilja posredno naslovljeno tudi na njeni predstavitveni tiskovni konferenci, ki sem jo že analiziral, in sicer skozi poizvedbo, ali je na njenem domu res večkrat posredovala policija, je bilo smiselno opazovati, ali bodo novinarji v poročilih s konference omenjeni podatek posredovali javnosti.

Tematizirati informacijo o nasilju?

Čeprav se je Krajnik večkrat grobo izmaknila odgovoru in je njeno izmikanje močno zaznamovalo sam dogodek konference, je bil zanje profesionalni izziv že, ali in kako tematizirati tovrstno razpravo v medijskih poročilih s same tiskovke. Pregledal sem obveščanje POP TV, RTV Slovenija, STA, Dela, Dnevnika, Primorskih novic in Večera. Med naštetimi sta se zgolj POP TV v svoji oddaji »24 ur zvečer«, ne pa tudi v osrednjem dnevniku, in dnevnik Večer z omembo dotaknila dileme, ki sem jo navedel. Preostali našteti mediji so poudarek spregledali. Kar se resda ni zgodilo v primeru Reporterja in Svet24, ki sta obširno izpostavila ravno zgodbo z nasiljem, vendar v prejkone tabloidni maniri.

In če je v vprašanjih na tiskovki, ki ji niso ustrezala, Krajnik odkrivala »novinarsko nasilje« nad njo, je v poizvedbah novinarjev Reporterja pred tem zaznala novinarsko »globoko državo«. Ironično pri mediju, ki je dolga leta vneto podpiral Janeza Janšo, ker je najbrž posredni dokaz temu, kdo je pionir take države.

Dva primera poročanja

Seveda moramo za objektivnejšo oceno počakati in primerjati še druga prihodnja novinarska poročila in zapise: zgoščena informacija s tiskovne konference še ni format, kjer bi novinarji »zmogli« zaobjeti vse podrobnosti o kandidatih. Gotovo bo pomenljivo spremljati, kako bodo v prihodnje artikulirali omenjeno etično dilemo.

Poglejmo si dva odziva po tiskovki. O obisku policije jo je v osem minut dolgi oddaji »24 ur zvečer« spraševal novinar Jani Muhič, kjer je bila njegova gostja v studiu. Tudi tokrat se je jasnemu odgovoru spretno izmikala. Vzvišeno je dejala »Verjetno referirate na tabloidne medije?«, nato novinarja arogantno zavrnila s »To morate vprašati tabloidne medije« in še tretjič ponovila »Meni to očitajo samo tabloidni mediji.« Na koncu je v svojem agresivnem slogu dodala: »Ali so to novinarji ali so to gestapo novinarji?«

Taka redukcija na tabloidne medije je retorično spretna gesta: z njo Krajnik signalizira, da je novinarji o tem ne smejo spraševati, saj sicer niso vredni svojega poklica. Novinarja je tudi zanimalo, ali je vdor novinarjev na njeno posestev, kar je vehementno obsodila, sploh prijavila policiji. Njen odgovor je bil spet protisloven: da ne, da se je z njimi lepo pogovorila!

Poglejmo si še drugo izjemo. Novinar Večera Luka Mlakar je v svojem zapisu o tiskovki zapisal: »Na omenjeno predsedniško kandidatko pa letijo tudi očitki o fizičnem nasilju. Krajnik naj bi po poročanju medijev leta 2019 z noži napadla svojega življenjskega sopotnika in župana Moravč Milana Balažica. Po poročanju Reporterja se je Krajnik fizično lotila tudi Balažicevega očeta ter nekdanjega uslužbenca občine in Balažicevega svetovalca Saša Mikliča. Na vprašanje, ali drži, da jo je na njenem domu že dvakrat obiskala policija, je Krajnik odgovorila le, da so jo obiskali novinarji, ki da so ‘vdrli na zasebno zemljišče in grobo maltretirali mojo družino ter posegali v moje zasebno življenje’.«

Nasilje in mentalno stanje

Če iščemo odgovor na dilemo, ali smejo novinarji raziskati in poročati o tem, da je pri kandidatki za predsednico republike zaradi fizičnega nasilja intervenirala policija, potem je odgovor jasen: smejo. Sicer ne skozi legitimacijo nepreverjenih dvomov, tabloidno naracijo in senzacionalizem, toda podatek, ali je kandidatka res včasih fizično nasilna, je takšne narave, da ga javnost sme poznati. Kot rečeno: prav vse tri osebe, njen partner Milan Balažic, njegov oče in sodelavec Sašo Miklič so potrdile, da jih je napadla. Tega niso zanikale. Resda je kasneje prvi od njih poskušal minimizirati dogajanje na družinski »špetir«.

Dejstvo, da je omenjena oseba psihoanalitičarka, seveda ne spremeni upravičenosti pričakovanj javnosti, da jo smejo zanimati relevantni podatki o kandidatih. Ali samo dejstvo, da je napadla svoje najbližje in sodelavce, ne pa neznanih oseb, karkoli spremeni? Z vidika utemeljenih pričakovanj javnosti, kakšno naj bo mentalno stanje predsednika republike, gotovo ne veliko.

Alt right kandidatka?

Uroš Esih je v Delu zapisal, da je Krajnik kandidatka »alt right« desnice, ker je na tiskovki močno razburilo Petra Jambreka in njo samo. Nato je v svojem poročilu z dogodka sam poročal o njunem demantiju: seveda sta oba zavrnila takšno označbo kot nesramno.

Novinar Dela pa je nato našel političnega komentatorja, ki je pritrdil njegovi začetni oceni. Alem Maksuti je priročno v obrambo začetni trditvi povedal: »Nina Krajnik je projekt alt right oziroma nečesa, kar v Sloveniji imenujemo skrajna desnica. To je mešanica med SDS in še bolj skrajnimi idejami, kot jih zastopata Aleš Primc in Bernard Brščič. Gibala se bo na skrajnem desnem polu, kjer bo poskušala vzbuditi pozornost na temelju nepovezanih zadev, ki jih zapakira v navidezno učen diskurz.«

Sam bi rekel, da teza ni najbolje dokazana. Ni dvoma, da je kandidatka tesno povezana z miljejem Janeza Janše, o čemer pričajo podporniki, kot sta Sebastjan Jeretič in Peter Jambrek. Tudi ni dvoma, da je bil njen partner kandidat gibanja Povežimo Slovenijo in da spada v krog Nove Slovenije. Da zagovarja ideološko skrajna stališče, kot je recimo prepoved splava in zavračanje beguncev ali islama, pa zaenkrat ni izpričano. Njena skrajnost je neke druge vrste.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**