Glavobol

V trenutku, ko se Slovenija spoprijema z najhujšo draginjo v zadnjih 26 letih – junija letos je inflacija na letni ravni dosegla 10,4 odstotka, kar je največ po juliju 1996 – in bo morala država intenzivneje pomagati ljudem in gospodarstvu, je država ostala brez 300 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev, na katere je seveda računala. Konec preteklega tedna je namreč evropska komisija sporočila, da bo Slovenija iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost prejela le 1,5 milijarde evrov namesto predvidenih 1,8 milijarde evrov. Razlog? Ker smo lani dosegli bistveno višjo gospodarsko rast od napovedane jeseni 2020. A to znižanje nepovratnih sredstev ni edina posledica z volitvami motiviranega pregrevanja gospodarske rasti zadnje leto Janševe vlade. Vlada je namreč z javnim denarjem, javnimi naročili, seveda z zadolževanjem, ustvarila navidezno gospodarsko rast: a ob rekordni, 8,1-odstotni lanski gospodarski rasti smo namreč zabeležili eno največjih poslabšanj javnih financ v EU. Ker smo to rast financirali z zadolževanjem.

»Zmanjšanje razpoložljivih sredstev v okviru Načrta za okrevanje in odpornost je posledica ’domačega problema’, to je visoke gospodarske rasti v letu 2021, ’napumpane’ s preveč ekspanzivno fiskalno politiko, temelječo na zadolževanju. Podobno kot fiskalni svet sem na to večkrat javno opozarjal leta 2021, a očitno je predvolilni čas naredil svoje,« komentira ekonomist Mojmir Mrak. Dosežena visoka rast in posledični izpad skoraj 300 milijonov evrov nepovratnih sredstev sta po Mrakovih besedah posledici »izjemno okrepljene državne potrošnje in pospešenega zadolževanja«.

Vlada pod vodstvom Janeza Janše je namreč za protikovidne ukrepe od marca 2020 do konca mandata letos porabila kar 5,2 milijarde sposojenih evrov. Da je bil del te porabe bolj posledica volilne kalkulacije kot poepidemijske sanacije, ni dvoma. V večini drugih držav Evropske unije tega seveda niso počeli, zato tudi nimajo tako visoke gospodarske rasti, »kupljene« z zadolževanjem. Ne samo to: ker so bili previdni in pazili, da rast ostane znotraj predvidenih okvirov, bodo dejansko iz programa okrevanja dobili celo več denarja, tudi na primer močna Nemčija.

Fiskalni svet je že lani zelo eksplicitno opozarjal, da se slovenski protikovidni ukrepi razlikujejo tako od smernic, po katerih bi morali biti ukrepi povsem usmerjeni in začasni, kot tudi od ukrepov v drugih državah. Razlike so bile najizrazitejše pri dodatkih v javnem sektorju, ki so bili pri nas celo najobsežnejši posamični protikovidni ukrep. Zanje je šlo 1,04 milijarde evrov ali petina vsega denarja. Zgovoren je denimo podatek sveta iz oktobra lani, da se je v povprečju EU obseg sredstev za zaposlene v dejavnostih javnih storitev med prvim četrtletjem 2020 in drugim četrtletjem 2021 povišal za 5,6 odstotka, pri nas pa za 21,4 odstotka. Odstopala so tudi pogosta dodatna izplačila različnim izbranim skupinam, kot so upokojenci in verski uslužbenci.

Vlada Janeza Janše je gospodarsko rast v letih 2021 in 2022 financirala z dolgoročnim zadolževanjem, z navidezno rastjo pa državo prikrajšala še za 300 milijonov nepovratnih sredstev.

Ta nesistemska povečanja razpoložljivega dohodka so višala zasebno potrošnjo in rast. Država se je zadolžila, denar razdelila, ta se je prelil v potrošnjo, posledica je bila visoka gospodarska rast. Država je na neki način gospodarsko rast »kupovala«, seveda z zadolževanjem.

»V letu 2021 smo dosegli visoko gospodarsko rast, kar 8,1 odstotka bruto domačega proizvoda,« se je v predvolilnem spotu hvalil finančni minister v prejšnji vladi in visok predstavnik SDS Andrej Šircelj, poudarjal zadolževanje po negativni obrestni meri, ki da govori o zaupanju v vladno ekipo, ter zagotavljal, da »bodo skrbeli za finančno varnost državljank in državljanov« tudi v prihodnje. A se ni izšlo. Ne stranki SDS na volitvah in ne javnim financam, ki so jih pustili za sabo.

Ti populistični ukrepi so na eni strani pred volitvami napumpali gospodarsko rast, sočasno pa so javni blagajni povzročili dolgoročne, strukturne težave. »Poslabšanje stanja javnih financ v 2021 glede na predkrizno raven je bilo tudi ob izločitvi učinka začasnih ukrepov za blaženje posledic epidemije v Sloveniji med največjimi v EU,« opozarja v svojem poročilu fiskalni svet.

Omenimo le dva podatka. Ob rekordni, 8,1-odstotni gospodarski rasti je državna blagajna lani zabeležila kar 2,7 milijarde evrov primanjkljaja, kar je 5,2 odstotka BDP. Močno je zrasel tudi dolg; konsolidirani bruto dolg države je konec prvega četrtletja letos znašal 40,2 milijarde evrov ali 75,1 odstotka BDP, ob nastopu bivše vlade pa je bil 33,4 milijarde evrov ali 69,6 odstotka BDP. Te dolgove bo treba seveda vrniti.

Hkrati je bivša vlada v predvolilnem letu, ko zaradi epidemije niso veljale fiskalne omejitve, sprejela več populističnih zakonskih sprememb, kot je sprememba zakona o dohodnini, s katerimi je nadpovprečno davčno razbremenila najbolje plačane in zaradi katerih bo že prihodnje leto izpadlo skoraj pol milijarde evrov davčnih prihodkov, ob polni uveljavitvi leta 2025 pa čez 800 milijonov evrov. Nadomestnih virov za državni in občinski proračun ni predvidela, vztrajala je pri pavšalni oceni, da bodo davčno razbremenjeni zaradi višjih neto plač pač več trošili.

Posledica pregrete rasti v letu 2021 je tudi izguba 300 milijonov evrov nepovratnih sredstev iz evropskega Mehanizma za okrevanje in odpornost, o kateri je bila nova vlada obveščena pred dnevi.

»Zagotovo bi bilo bolje, da se to ne bi zgodilo in bi vnaprej poskrbeli za to, da do tega ne bi prišlo,« je znižanje nepovratnih sredstev, namenjenih Sloveniji, v prvem odzivu komentiral premier Robert Golob. Ker je ob tem namignil, da je krivec za izgubo nekakšen sporazum, ki naj bi ga z Brusljem podpisala bivša vlada, ekonomist Mojmir Mrak opozarja, da je taka Golobova izjava napačna. »Bivša vlada ni podpisala nikakršnega sporazuma, temveč gre za uredbo EU, ki velja za vse države članice in ki je bila sprejeta na osnovi političnega dogovora predsednikov držav in vlad EU, doseženega na Evropskem svetu julija 2020,« opozarja Mrak.

Gre za uredbo o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost, ki je bila sprejeta februarja 2021 in ki določa pravila črpanja denarja iz tega v epidemiji vzpostavljenega »solidarnostnega« instrumenta, prek katerega je državam EU za pokoronsko obnovo do konca leta 2026 na voljo skupaj 338 milijard evrov nepovratnih sredstev in skoraj 386 milijard evrov posojil. V omenjeni uredbi je bil za vsako državo EU na podlagi istih meril že določen tudi najvišji znesek nepovratnih sredstev, ki jih lahko počrpa. Pri delitvi sta bila med drugim upoštevana število prebivalcev in brezposelnost, pomembno merilo pa je bila tudi gospodarska rast v letih 2020 in 2021. Ker februarja 2021 seveda še ni bilo podatkov o realizirani gospodarski rasti v letih 2020 in zlasti 2021, je bila prva razdelitev narejena na podlagi gospodarske napovedi evropske komisije iz jeseni 2020.

Zgolj na zadnji dan porabe druge serije turističnih bonov smo Slovenci v gostinskih lokalih za večerje in kosila porabili 4,4 milijona evrov. Ne obstaja država na tem svetu, ki bi tako delila javna sredstva.

Hkrati pa je bilo že takrat določeno, da se bodo dokončni zneski nepovratnih sredstev po državah uskladili z dejansko doseženo rastjo do konca junija letos. Bivši vladi je moralo biti torej jasno vsaj od februarja 2021, kakšne posledice bo imelo premočno stimuliranje rasti – a bilo je pač predvolilno leto.

Sloveniji bi na podlagi napovedi evropske komisije iz jeseni 2020, ki je predvidela 7,1-odstotni padec BDP v letu 2020 in 5,1-odstotno rast v letu 2021, pripadlo skoraj 1,8 milijarde evrov nepovratnih sredstev ali 0,53 odstotka vseh. Z upoštevanjem realiziranih gospodarskih gibanj, to je 4,2-odstotnega padca BDP v letu 2020 in že omenjene 8,1-odstotne rasti v 2021, pa je izgubila skoraj 300 milijonov evrov. Evropski komisiji je seveda priglasila za 1,8 milijarde evrov projektov, financiranih iz nepovratnih virov.

Čeprav so se zaradi vojne v Ukrajini v zadnjih mesecih radikalno spremenile razmere v EU ter se pojavila ogromna nova tveganja, povezana zlasti z rastočo inflacijo, v Bruslju niso posegali v že zastavljena pravila pokovidne obnove Evrope. »Pravila so bila jasna od začetka,« je vse, kar so nam pojasnili iz komisije. Ob tem je nemara težko spregledati, da bo z upoštevanjem zastavljene »solidarnostne« delitve in uskladitvene formule zelo veliko dodatnih nepovratnih sredstev dobila recimo Nemčija, in sicer 2,4 milijarde evrov. Skupaj bo namesto 25,6 milijarde zdaj lahko prejela kar 28 milijard nepovratnih sredstev. Po napovedi evropske komisije iz jeseni 2020 bi se naj nemško gospodarstvo v letu 2020 skrčilo za 5,6 odstotka in v letu 2021 beležilo 3,5-odstotno rast, dejansko pa je leta 2020 beležilo 4,6-odstotni padec, lani pa 2,9-odstotno rast. Skoraj enak znesek, kot ga je z uskladitvijo izgubila Slovenija (286 milijonov evrov), pa je zaradi modrega ravnanja prejela sosednja Avstrija – dobili so namreč dodatnih 290 milijonov evrov.

In kaj izpad 300 milijonov evrov nepovratnih sredstev, s katerim je zadnji teden uradno soočena nova vlada, pomeni? »Zaradi manj nepovratnih sredstev bo že v kratkem treba ustrezno spremeniti finančne vire v Načrtu za okrevanje in odpornost,« odgovarjajo z ministrstva za finance.

Projekti, za katere je predvideno financiranje z nepovratnimi sredstvi, tako ne bodo ustavljeni, pač pa bodo zanje zagotovljena še dodatna posojila. Bivša vlada je v okviru Načrta za okrevanje in odpornost poleg 1,8 milijarde nepovratnih sredstev priglasila tudi črpanje 705 milijonov evrov posojil, Slovenija pa ima možnost zaprositi še za 2,5 milijarde evrov posojil. Posojila v nasprotju z nepovratnimi sredstvi seveda stanejo in tudi ob ugodnih pogojih prinašajo strošek. Dodatna posojila iz mehanizma morajo države priglasiti že do konca avgusta.

Lažirani in nepremišljeni projekti, ki jih je poln slovenski načrt okrevanja, ne bodo prinesli dejanske rasti in novega zagona, časa za spreminjanje tega načrta pa nam evropska komisija ne bo dala.

Financiranje z nepovratnimi sredstvi je (bilo) v slovenskem načrtu za okrevanje in odpornost ključno in predvideno skoraj pri vseh projektih, ki jih je bivša vlada uvrstila v načrt. Eden redkih projektov, za katerega je bivša vlada priglasila le posojila, in še to le 60 milijonov evrov, je bila gradnja javnih najemnih stanovanj. Trenutno sicer še ni jasno, kateri projekti bodo namesto z nepovratnimi sredstvi financirani s posojili in kaj zares to pomeni zanje.

Med štirimi razvojnimi področji v slovenskem načrtu je bila največja poraba predvidenih 1,8 milijarde evrov nepovratnih sredstev predvidena za projekte »pametne, trajnostne in vključujoče rasti«, za katere naj bi šla dobra tretjina ali 664 milijonov nepovratnih sredstev, skoraj 552 milijonov nepovratnih evrov naj bi šlo za »zeleni prehod«, 317 milijonov za »digitalno preobrazbo« in 245 milijonov za »zdravstvo in socialno varnost«.

Zgolj iz te razporeditve je vidno, kaj pomeni izpad 300 milijonov evrov nepovratnih sredstev. To je več, kot je predvideno za vse projekte za zdravstvo in socialo, kjer naj bi bilo 83 milijonov nepovratnih evrov namenjenih za digitalizacijo zdravstva, 70 milijonov za dograditev infekcijske klinike v Ljubljani, 40 milijonov za nadomestno infekcijsko kliniko v Mariboru ter denimo 23 milijonov za nadgradnjo sistema dispečerske službe in nujne medicinske pomoči. Izpad 300 milijonov evrov pomeni izpad skoraj celotnega zneska, ki je predviden za projekte digitalne preobrazbe javnega sektorja (260 milijonov evrov) in tudi gospodarstva (56,6 milijona evrov).

Izpad 300 milijonov nepovratnih sredstev je sicer le nov zaplet s slovenskim Načrtom za okrevanje in odpornost. Že pripravljen je bil ob ogromno kritikah zaradi nevključevanja nekaterih institucij, ki so imele projekte, a so bile zaradi različnih politično-ideoloških razlogov zignorirane, denimo Institut Jožef Stefan. Hkrati v slovenskem načrtu ni nobenih tehnološko prebojnih projektov: gre »za premalo ambiciozen program na področju zelenega prehoda in digitalizacije gospodarstva«, mnenje mnogih povzema ekonomist Mrak.

Pri tem pa ni nepomembno, kako je ekipa bivše vlade, v kateri je bil za načrt pristojen minister SDS Zvonko Černač, poskušala Bruslju v prvem osnutku načrta kot zelene »prodati« projekte, ki bi pomenili nadaljevanje fosilnih goriv. Eden takih je priglasitev 70 milijonov evrov posojil za vzpostavitev nacionalnega letalskega prevoznika, podobni pa so bili razni projekti razširitev avtocest, kjer so Černačevi kot argument navajali, da bodo sprostili prometne zastoje in s tem onesnaževanje stoječih vozil. Seveda so v Bruslju tovrstne »podtaknjence« zavrnili, na koncu pa so načrt odobrili s stisnjenimi zobmi, saj niso mogli zavrniti načrta predsedujoče članice unije.

Ob vsebinski šibkosti in izpadu nepovratnih sredstev sedanja vlada že opozarja tudi na številne operativne težave pri črpanju sredstev. »Vlada se dnevno spoprijema z zatečenimi nerešenimi vprašanji, ki bistveno vplivajo na zmožnost črpanja sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost, in jih prednostno rešuje,« so sporočili pred dnevi. Začeli so že neformalni dialog z evropsko komisijo glede oddaje zahtevka za plačilo prvega obroka nepovratnih sredstev v vrednosti 57 milijonov evrov, posebej pa so opozorili na težave z oddajo zahtevka za drugi obrok sredstev, pred katerim mora biti urejena dolgotrajna oskrba. »Zakon, sprejet lani, je po oceni vseh ključnih deležnikov neizvedljiv.« Zaplet se zdi tako rekoč nerešljiv: če želimo dobiti denar, ga moramo izvršiti, dejansko pa zakona ni mogoče izvajati.

A v teku je tudi vrsta analiz, ki naj bi šele pokazale, kakšno je dejansko stanje javnih financ. Med drugim teče analiza pravnih podlag, na podlagi katerih je bivša vlada tik pred predajo oblasti, med 13. marcem in 1. junijem, pospešeno uvrščala raznovrstne projekte v tako imenovani načrt razvojnih programov, to je v proračunsko financiranje. Med projekti so od novogradnje Gimnazije Šentvid v Ljubljani do obnove grajsko-samostanskega objekta Bistra, tovarne za razvoj naprednih rešitev za e-mobilnost podjetja Roto Pavlinjek, tehnološko prilagoditev poslovne enote Polycom v Črnomlju in uvedbo nove gospodarske dejavnosti družbe Polycom. Predvidenih je na primer tudi 1,5 milijona evrov za nov Center obnovljive energije, ki si ga je v Brežicah tik pred odhodom zamislil minister Andrej Vizjak, pa sofinanciranje novega proizvodnega obrata družbe Bosch Rexroth ob brniškem letališču. So to res projekti, ki naj bi bili del okrevanja, ali pač projekti, ki imajo čisto neke druge cilje in dogovore? Vse skupaj je neprepričljivo in nima nobene logike.

Temni oblaki so to. A to še ni vse: umetno poganjana gospodarska rast seveda ne bo vzdržala, padec je neizogiben. Lažirani in nepremišljeni projekti, ki jih je poln slovenski načrt okrevanja, ne bodo prinesli dejanske rasti in novega zagona, časa za spreminjanje tega načrta nam evropska komisija ne bo dala, projekti pa so se tudi začeli. Zakaj morata biti posledici vsake Janševe vlade okrevanje ter popravljanje napak in nepremišljenosti? Pa ne samo to: slovenska vlada ima zdaj tudi veliko manj manevrskega prostora za odziv na draginjo in inflacijo ter posledice vojne v Ukrajini.