Depresivni? Ali zgolj žalostni?

Z začetkom tega desetletja se je poleg pandemije bolezni covid-19 razširila še ena: pandemija težav v duševnem zdravju. Število izdanih receptov za antidepresive se je po letu 2008 marsikje podvojilo, občutno je narasla stopnja simptomov težav v duševnem zdravju in še vedno raste. Posebej veliko težav je opaziti med mladimi – vsaj v večini razvitega sveta otroci in mladostniki veliko pogosteje poročajo o doživljanju neprijetnih čustev, kot so še pred desetletjem in več. Podatki ustvarjajo vtis, da se je izrazito povečala tudi pojavnost motenj hranjenja, anksioznosti, depresije in bipolarne motnje.

Kampanje za ozaveščanje o duševnem zdravju in preprečevanje stigmatiziranja oseb, ki se z duševnimi težavami spoprijemajo, so vse glasnejše in pogostejše. Še pred 15 leti je bilo skoraj sramotno povedati, da obiskuješ psihoterapevta ali psihiatra, danes si (vsaj v bolj urbanih okoljih) za to pohvaljen. Številni znani in uspešni posamezniki govorijo, kako so se sami spopadali ali se še spopadajo s to ali ono težavo. Tako brez dvoma razbijajo mite o tem, da je duševna motnja ali bolezen nekaj, kar doleti le redke slehernike.

Ali morda v pogovorih o duševnem zdravju kaj delamo narobe? S tem vprašanjem se raziskovalno ukvarja psihologinja dr. Lucy Foulkes, predavateljica na Univerzi v Londonu, ki je lani izdala knjigo Kaj je duševna bolezen (in kaj ni). Podatki namreč kažejo, da nekatere motnje zaznavamo pogosteje in da smo v duševnem zdravju bolj pismeni kot nekoč. Za to se imamo večinoma zahvaliti prav ozaveščanju javnosti in vzgoji otrok in mladih, da bolje prepoznavajo in zaznavajo svoja čustva, precejšen delež k večji pismenosti je prispevala tudi rast priljubljenosti tako imenovane pop psihologije in panoge psihološke samopomoči. A kako preprečiti, da z njim ne dosežemo nasprotnega učinka?

Kar se nam danes dogaja, je to, tako Foulkesova, da je skoraj edini način za opisovanje neprijetnih čustev ali hudih preizkušenj postala psihiatrična terminologija. Ko smo slabe volje, smo »depresivni«. Ko smo nemirni, »imamo anksioznost«. Ko smo v zvezi z nečim zelo ali pretirano natančni, »imamo obsesivno-kompulzivno motnjo«. Še več, zaradi relativizacije teh izrazov in njihove vsesplošne rabe, smo začeli skoraj tekmovati v tem, kdo ima hujšo obliko te ali one težave. »Nenadoma ni več dovolj, da rečeš, da si suicidalen, ampak da si ekstremno suicidalen, da bi te ja vzeli resno,« v enem od predavanj Foulkesova komentira ravnanje ameriške raperke Cardi B, ki je prav s temi besedami opisala svoje počutje, potem ko je bila žrtev žaljenja po spletu.

Med izraze in besede za osmišljanje lastnega doživljanja in občutkov je psihiatrično izrazje prodrlo v tolikšnem obsegu, da smo v nalepkah, ki si jih z njim pripnemo, začeli iskati način za olajšanje stisk in identiteto. In ko to enkrat dobimo, se temu zelo težko odrečemo – čeprav si s tem predvsem naložimo dodatno breme: ko se z nekaterimi izrazi identificiramo, nam ti na novo opredelijo resničnost, z njimi se samostigmatiziramo, sledi stigma, ki smo je deležni od drugih, zaradi nje se breme še bolj krepi.

In kaj prej opisano pomeni za ljudi, ki so dejansko na skrajnem koncu spektra? Isti jezik zanje izgubi skoraj ves pomen. Derek Summerfield, profesor z londonskega Inštituta za psihiatrijo, pravi: »Ko normalnost pomešamo s patološkostjo, razvrednotimo valuto resnične bolezni.« To v splošni rabi pomeni: če imamo vsi duševne motnje, potem jih nihče zares nima. Osebe s hudimi težavami zaradi tega spregovorijo še težje kot prej, saj se upravičeno bojijo, da jih ne bo nihče jemal resno, ko pa se zdi, da je že vsak med nami resno travmiran, da smo vsi duševno nezdravi, da vsi zelo trpimo.

Zlasti z otroki in mladimi se moramo začeti previdneje pogovarjati o negativnih čustvih. Za začetek jim raje recimo neprijetna čustva.

To, kako zaznavamo aktualno pandemijo težav v duševnem zdravju, je torej lahko zgolj drugačna interpretacija istih ali podobnih težav, ki so obstajale že prej, veliko bolje jih zaznavamo in imamo ustreznejši jezik za opisovanje. Če jih je dejansko več, pa za to obstajajo tudi prepričljivi razlogi: stopnjevanje negotovosti načrtovanja prihodnosti za mlade, večanje socialno-ekonomskih vrzeli, vpliv digitalizacije na medosebne odnose, podnebne spremembe in še bi lahko naštevali.

A če res želimo dobiti realnejši posnetek razmer in tudi izboljšati odziv nanje, si bo morala družba predvsem prizadevati, da bodo ljudje dejansko vedeli, kaj neka duševna motnja ali bolezen je, kako je zares videti, tako bo verjetnost, da bomo z izrazi za opisovanje simptomov, ki ji pritičejo, nepremišljeno razmetavali, manjša. Zlasti z otroki in mladimi se moramo začeti previdneje pogovarjati o negativnih čustvih. Za začetek jim raje recimo neprijetna čustva. Naučimo jih, da takšna čustva niso nekaj, kar je treba nujno vedno preprečiti ali nemudoma odpraviti oziroma popraviti.

Seveda pa vse povedano ne pomeni, da lahko mirno ignoriramo občutke, ki niso zares motnja ali bolezen, lastne in pri drugih ljudeh. Diagnoze in motnje pa prepustimo spet psihologom, psihiatrom. Pač, biti »povsem down«, »stresiran«, »strtega srca« ali žalujoč za nekom je povsem normalen in premostljiv del življenja in človeškega odzivanja nanj.