Ko udari Amerika

Prejšnjo sredo se je na televizijski mreži CNN zgodilo nekaj nenavadno presenetljivo šokantnega. Jake Tapper, zmerno liberalni voditelj, je intervjuval Johna Boltona, konservativnega hardlinerja, nekdanjega Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost. In ker v kongresu ravno poteka preiskava napada na Kapitol, ki se je zgodil 6. januarja 2021, in ker ni več nobena skrivnost, da je šlo za poskus državnega udara, ki ga je podžigal in tako rekoč terjal Donald Trump, sta skočila tudi tja, toda Bolton je hitro opozoril, da napad na Kapitol ni bil poskus državnega udara, ker Trump česa takega sploh ni sposoben – misli le nase, skače od ene ideje k drugi, blodi in blebeta, ničesar zares ne razvije in ničemur se zares ne posveti. Jake Tapper se je sarkastično nasmehnil, rekoč: »Saj ti ni treba biti briljanten, da bi ti državni udar uspel,« toda Bolton je hitro dodal, da se s tem ne strinja, ter se obenem z iskro v očeh in nasmeškom na licih pohvalil, da je sam »pomagal načrtovati državne udare, ne tu, ampak, saj veste, drugod,« zato ve, da »je v to treba vložiti veliko dela«. Tega – »skrbnega načrtovanja državnega udara« – pa pri Trumpu ni bilo. Ni dovolj kompetenten. Ne zna. Ne ljubi se mu delati. Ko ga je Tapper pozval, naj pove kaj več o državnih udarih, ki jih je pomagal načrtovati, je odvrnil, da ne bo šel v podrobnosti (»Nekateri so uspeli, drugi ne«), a njegov obraz je prešerno in samozadovoljno žarel – Trump mu ne seže do popka. Bolton je hotel biti zunanji minister, a Trump ga je zavrnil – ker so mu šli na živce njegovi mrožasti brki.

Bolton, ki ni hotel v podrobnosti, pa je Tapperju vendarle – vidno navdušen sam nad sabo – omenil Venezuelo, kjer so vodja opozicije Juan Guaidó in njegovi somišljeniki navsezgodaj 30. aprila 2019 od vojske terjali, da strmoglavi predsednika Nicolasa Madura. »Tu državni udar ni uspel. Ne da smo imeli kaj dosti pri tem, toda videl sem, kaj vse mora narediti opozicija, da bi strmoglavila nezakonito izvoljenega predsednika.« Jasno, Amerika je za legitimnega voditelja Venezuele priznala Juana Guaidója, kar pomeni, da se je obnašala tako, kot da je državni udar uspel.

Tu je nenavadno presenetljivo šokantno troje: prvič, to, da človek, ki je bil tako dolgo na tako visokih vladnih položajih, pove, da je Amerika pakirala in orkestrirala državne udare; drugič, to, da ta človek to pove tako mirno in neženirano; in tretjič, to, da ta človek to pove s takim veseljem in takim ponosom. Zakaj Američane potem tako bega in vznemirja Trumpov poskus državnega udara, če pa Amerika to stalno počne – »ne tu, ampak, saj veste, drugod«?

Bolton je ultimativni jastreb, ljubi vojne – ameriške intervencije in »zamenjave režimov«. Če bi bilo po njegovem, potem bi bila Amerika nenehno v vojni. Nenehno bi širila »demokracijo«.

Bolton je kot svetovalec za nacionalno varnost vzdržal le leto in pol – potem ga je Trump odpustil. A Bolton, ki je trdil, da je sam odšel, je vrnil udarec – s senzacionalnim, razkrivaškim, tako rekoč žvižgaškim bestsellerjem The Room Where It Happened, v katerem je o Trumpu – za dva milijona dolarjev – razkril vse mogoče in nemogoče: da ni vedel, da ima Britanija jedrsko orožje, da je mislil, da je Finska del Rusije, da je od Ukrajine res terjal, naj v zameno za orožje sproži preiskavo proti sinu Joeja Bidna (quid pro quo je bil ekspliciten), da je hotel Ameriko iz Nata izpisati le zato, da bi storil »kaj zgodovinskega«, da se mu je zdelo ameriško vojskovanje proti Islamski državi nepotrebno (»Islamsko državo ubijamo v korist dežel, ki so naše sovražnice«), da mu je bilo za Kurde povsem vseeno (»Ne maram Kurdov. Bežali so pred Iračani, bežali so pred Turki. Ne bežijo le tedaj, ko z letali F-18 tolčemo okoli njih.«), da je nenehno klicaril sirskega predsednika Bašarja al Asada, a ta njegovega klica ni in ni hotel sprejeti, da je kitajskega predsednika Xija prosil, naj mu pomaga dobiti volitve (Kitajska naj v Ameriki pokupi čim več kmetijskih pridelkov, od soje do pšenice, da bi lažje zmagal v bolj kmečkih zveznih državah), da je Xija pohvalil, ker je milijon kitajskih muslimanov – Ujgurov – poslal v prevzgojna taborišča, ga pozval, »naj kar nadaljuje gradnjo taborišč, ker je to povsem prav,« mu šepnil, da je »največji kitajski voditelj v zgodovini« in da ga »pogreša«, ter mu mimogrede navrgel še, da tudi Američani terjajo razveljavitev ustavnega določila, ki predsedniku dopušča le dva mandata.

Ni kaj, Boltonu se je razvezal jezik – kot da so ga ujeli komunisti in ga zdaj na vse pretege mučijo. Bil je jezen. Besen. Pa ne le zato, ker ga je Trump odpustil, temveč zato, ker ga ni uslišal – Bolton je namreč terjal, da napade Irak, Severno Korejo in Venezuelo. Nič kaj posebej šokantnega: Bolton, ultimativni jastreb, ljubi vojne – ameriške intervencije in »zamenjave režimov«. Če bi bilo po njegovem, potem bi bila Amerika nenehno v vojni. Nenehno bi rušila »režime«. In nenehno bi širila »demokracijo«. Z vojnami. Pod malim Bushem je bil nekaj časa ameriški veleposlanik v Združenih narodih, pa četudi trdi, da Združeni narodi sploh ne obstajajo. Še več: »Če bi palača Združenih narodov v New Yorku izgubila deset nadstropij, ne bi bilo nobene škode.« Bolton je bil med mračnjaškimi hardcore neokonservativci (Dick Cheney, Donald Rumsfeld, Paul Wolfowitz itd.), nekdanjimi uslužbenci Ronalda Reagana in obeh Bushev, agresivnimi, ciničnimi, mizantropskimi preostanki hladne vojne, ki so leta 1997 ustanovili think tank Projekt za novo ameriško stoletje ( ja, ameriškemu stoletju, ki se je iztekalo, bo zlepa ali zgrda sledilo novo ameriško stoletje), tri leta kasneje, tik pred predsedniškimi volitvami, pa objavili manifest Ponovna izgradnja ameriške obrambe, v katerem so zahtevali totalno ameriško dominacijo v svetu (nihče ne sme »spodkopati vodilne vloge Amerike«), zagotovitev ameriške vojaške premoči, ameriška vojaška oporišča v Srednji Aziji in na Bližnjem vzhodu, ki bodo jamčila »projekcijo ameriške moči po svetu«, nove »policijske« misije ameriške vojske, unilateralne odločitve in preventivne udarce (vse potencialne izzive je treba preventivno odstraniti), ignoriranje mednarodnih sporazumov in multilateralizma, širitev ameriške demokracije in svobode z vojnami, novi svetovni red, ki ga bo režiral ameriški imperij (»vzpon nove konkurenčne velesile je treba preprečiti«), prevzem nadzora nad energetskimi viri in rušenje »režimov«, ki nočejo sodelovati z Ameriko.

Obenem so opozarjali, da bo ta proces »verjetno trajal dolgo«, to pa zato, ker na vidiku ni »kakega katastrofalnega, reakcijskega dogodka, recimo novega Pearl Harborja«, ki bi vse skupaj pospešil. Toda Pearl Harbor je prišel že čez eno leto – 11. septembra 2001. Napad na Svetovni trgovinski center je bil Pearl Harbor. In ja, vse te »procese«, koncipirane v Projektu za novo ameriško stoletje in Ponovni izgradnji ameriške obrambe, je pospešil. Bolton je bil eden izmed glavnih in najbolj fanatičnih arhitektov napada na Irak – ameriškega puča, ki je iztiril Bližnji vzhod in svet.

Odprte žile Latinske Amerike

Ameriški general Smedley D. Butler, alias »Maverick Marine«, junak ameriško-filipinske vojne, boksarske vstaje, mehiške revolucije, I. svetovne vojne in karibskih banana vojn (od leta 1898 do 1934), je leta 1935, tedaj že v pokoju, zapisal: »Triintrideset let in štiri mesece sem preživel v aktivni službi kot član najbolj okretne vojaške sile te države: v enotah mornariške pehote. Služil sem na vseh hierarhičnih položajih, od poročnika do generala divizije. V vsem tem obdobju sem večino časa preživel v vlogi prvorazrednega revolveraša za Velike posle, za Wall Street in bankirje. Skratka, bil sem revolveraš kapitalizma. Tako sem na primer leta 1914 pomagal doseči, da sta Mehika in še zlasti Tampico postala lahek plen severnoameriških naftnih interesov. Pomagal sem doseči, da sta Kuba in Haiti postala spodobna kraja, kjer je National City Bank lahko kovala dobičke. Med letoma 1909 in 1912 sem pomagal počistiti Nikaragvo za mednarodno banko Brown Brothers. Leta 1916 sem v imenu severnoameriških sladkornih interesov ponesel luč v Dominikansko republiko. Leta 1903 sem pomagal ‘vzpostaviti mir’ v Hondurasu v korist severnoameriških sadjarskih družb.«

Ni se še zgodilo, da bi človek, ki je bil tako dolgo na tako visokih vladnih položajih, sam od sebe povedal, da je Amerika pakirala in orkestrirala državne udare po vsem svetu. In zdaj se je.

Umrl je leta 1940. Ni vedel, da je bil to le uvod v ameriški pučizem in da najboljše šele prihaja. Američanom se je leta 1953 zazdelo, da iranski premier Mohamed Mosadek beži preveč na levo in da se je prelevil v gostitelja komunizma. Kar ni bilo ravno res, je pa res, da je Mosadek naredil hudo napako – ogrozil je ameriške interese, ko je na lepem sklenil, da bo nacionaliziral naftno industrijo, ki je bila do tedaj pod britanskim nadzorom. Amerika je hitro poskrbela, da nacionalizacije ni bilo – in da obenem nafta ni bila več le pod britanskim nadzorom. V spregi z Britanci so zrežirali državni udar, Mosadeka vrgli na cesto, iransko nafto pa na novo razdelili. Iran je dobil tudi novega vladarja, šaha Rezo Pahlavija, jasno, v paketu s tajno policijo, ki je dajala varnosti prednost pred svobodo. In to radikalno. Če je bilo treba, z mučenjem. In terorjem.

Formula se je odlično prijela. In predstava tudi. Zato so jo že naslednje leto reprizirali bližje domu – v Gvatemali. Ko je gvatemalski predsednik Juan José Arévalo, ki je leta 1944 nadomestil padlega diktatorja Ubica, leta 1951 končal mandat, je v poslovilnem govoru povedal, da je ameriška korporacija United Fruit Co., nekdanja lastnica prostranih gvatemalskih zemljišč, železnice in pristanišča, skorajda oproščena plačevanja davkov, proti njemu organizirala 32 zarot.

Vlada Jacoba Arbenza je Gvatemalo še bolj osamosvojila, zato so Američani oznanili, da se na Gvatemalo spušča »železna zavesa«, da je torej tik pred tem, da postane nova sovjetska republika. Sovjeti že prihajajo! So že tam! Kar je bila čista laž: Sovjetski zvezi je Arbenz dol visel, saj z Gvatemalo ni imela niti diplomatskih odnosov. Toda Cia je organizirala puč, ki ga je – ob bučni podpori ameriških bombnikov – vodil polkovnik Castillo Armas, diplomant ameriškega Fort Lawenwortha.

»Allen Dulles, tedaj prvi mož Cie, jim je poslal telegrame s čestitkami za opravljeno nalogo. Pred tem je bil ljubeznivi Allen član upravnega odbora United Fruit Co. Njegov stolček je leto dni po invaziji zasedel neki drugi vodilni mož Cie, general Walter Bedell Smith. Foster Dulles, Allenov brat, je na konferenci OAD, ki je odobrila vojaško odpravo v Gvatemalo, kar pokal od neučakanosti. Osnutki pogodb United Fruit Co. so v časih diktatorja Ubica čisto po naključju nastajali v njegovih odvetniških pisarnah,« pravi Eduardo Galeano v knjigi Odprte žile Latinske Amerike (ki je v prevodu Gašperja Kralja in Tine Malič izšla tudi pri nas).

Vojna proti komunizmu je temeljila na navzkrižju interesov. Po malem je bila ves čas tudi zasebna vojna – korporacije so jo pač sprivatizirale. In da bi bilo vse skupaj še bolj cinično šolsko, je pri kompromitiranju, šikaniranju in rušenju Arbenza asistiral Ed Bernays, veliki piarovec korporacije United Fruit. Cia je na gvatemalski prestol postavila diktatorja, Carlosa Enriqueja Díaza de Leóna – svojo marioneto.

In ko so gvatemalski vojaki, ki so jih urili Američani, leta 1966 prijeli 30 levičarjev, jih mučili, pobili in potem zmetali v Tihi ocean, je Cia, piše Corey Robin v Reakcionarnem umu (2011), poslala tajno depešo: »O eksekuciji teh oseb ne bodo poročali, gvatemalska vlada pa bo zanikala, da so bile sploh kdaj prijete.« Tipično.

Včasih je rušenje »komunista« uspelo takoj, včasih pa se je vleklo. V Indoneziji so začeli Sukarna rušiti že leta 1957, toda vrgli so ga šele leta 1965, jasno, z državnim udarom, ki mu je sledila instalacija diktatorja, Suharta. V Gvajani, tedaj še britanski, so začeli promarksističnega premiera Cheddija Jagana – jasno, ob asistenci Britancev – rušiti že štiri leta prej, toda padel je šele leta 1964, na silo. Ista zgodba v Kambodži: princa Sihanuka so začeli rušiti že leta 1955, toda državni udar je uspel šele leta 1970. Ko so demokratično izvoljenega princa Sihanuka, ki se je kraljevski kroni odrekel, sestrelili, so na njegovo mesto postavili svojo marioneto, brutalnega generala Lon Nola.

Originalni 11. september

Formula je res delovala. Treba je bilo le vztrajati. Rušenju Sukarna, Jagana in Sihanuka je skupno to, kar je skupno rušenju Arbenza in Mosadeka: tajne operacije, kombinacije pučizma, dezinformacij, diskreditacij, izsiljevanja, režiranih štrajkov in poskusov atentata, ki jih je vodila Cia, so potekale pod pretvezo vojne proti komunizmu, ki je povsod puščala dolge, krvave državljanske vojne, prave klavnice. Toda z vsako klavnico se je trg imperija razširil in sprostil.

Amerika je v osemdesetih letih pod pretvezo vojne proti komunizmu brutalno zaščitila svoje interese v Nikaragvi, Salvadorju, Gvatemali, Hondurasu in na Haitiju.

Toda še preden so se petdeseta končala, je Cia, obsedena z rušenjem komunistov, ki to sploh niso bili, spregledala Kubo, malo packo na zemljevidu, neznaten otok, le 90 milj južno od Floride, ki so jo na lepem prevzeli pravi komunisti. Čisto blizu Amerike je čez noč nastala mala brezbožna Sovjetska zveza, ki je otok povsem nacionalizirala, Američane in ameriške interese pa poslala domov.

Kaj je sledilo, veste: izkrcanje v Prašičjem zalivu (režirala ga je Cia, ki jo je vodil Allen Dulles), raketna kriza, blokade, embargo, letalski napadi, sabotaže, infiltracije, zastrupljanje hrane, lansiranje virusov, bacilov in epidemij, podžiganje eksilantov, miniranje kubanskih potniških letal, propagandne ofenzive in demonstracije moči v bazi Guantanamo, toda nič ni pomagalo. Castro je ostal.

Niti vsi poskusi atentata niso pomagali. Fabian Escalante, ki je bil od leta 1961 član kubanske varnostne službe, odgovoren za preiskovanje zarot in komplotov proti voditeljem kubanske revolucije, v knjigi Izvršna akcija (2006) pravi, da je bilo skupaj kar 634 poskusov atentata na Castra in da je pri večini teh poskusov sodelovala tudi Cia, magari prikrito in potuhnjeno, iz ozadja. Ni se hotela kompromitirati.

Retrospektivno gledano je to povsem logično: atentatorji pri vseh teh poskusih na Castra niso izstrelili niti ene same krogle. Niti ene! Pri vseh teh poskusih niso nanj vrgli niti ene same granate. Niti ene! Pri vseh teh poskusih jim ni uspelo v Castrovo pijačo niti enkrat samkrat zliti strupa. Niti enkrat! Čudni atentatorji. Kot da bi tekmovali v tem, kdo bo sodeloval pri več neuspešnih poskusih atentata na Castra. Kot da bi skušali le ovirati razgled na Castra. No, običajno jim ni uspelo niti to.

Toda če hočete ujeti res vrhunsko ironijo ameriškega »poslovanja«, se morate spomniti le na zloglasno iraško-iransko vojno, ko je Reaganova Amerika uradno podpirala Irak, orožje pa skrivaj prodajala tudi osovraženemu Iranu (z delom denarja, ki ga je iztržila, je skrivaj financirala Contrase, antikomunistične borce v Nikaragvi). Nič novega: še leto pred kubansko revolucijo je Cia skrivaj financirala Castrove gverilce, pa četudi je Amerika uradno podpirala in servisirala svojo marioneto, diktatorja Fulgencia Batisto. Osama bin Laden, Sadam Husein, Fidel Castro: vsi so začeli na ameriškem plačilnem seznamu in končali na seznamih ameriških atentatorjev.

Kuba je bila sicer nevaren zgled za druge latinskoameriške države (obstaja alternativa!), toda tako kot je polkovnik Nathan R. Jessup (Jack Nicholson), poveljnik vojaškega oporišča Guantanamo v Reinerjevem filmu Zadnji dobri možje (1992), kriknil, hej, potrebujete me na tistem zidu, bi lahko tudi Castro dahnil, hej, potrebujete me na tistem otoku. Vedno je bil namreč odlična pretveza za vojno proti komunizmu in širitev imperija.

Američani so lahko tako rekli: Ljudje, preprečiti moramo, da bi se v Kongu ponovila Kuba! In leta 1960 so začeli rušiti premiera Patricea Lumumbo, ki je ogrozil zelo zasebne ameriške interese – nekateri Eisenhowerjevi možje so imeli delnice v podjetju, ki ga je hotel nacionalizirati. Sledila sta državljanska vojna in vzpon Mobutuja Seseja Sekoja, tiranskega grizlija.

Ljudje, preprečiti moramo, da bi se v Braziliji ponovila Kuba! In leta 1964 so zrušili predsednika Joãa Goularta, pobožnega magnata, ki je nacionaliziral podružnico mogočne korporacije ITT. Sledile so diktature, hunte in vodi smrti.

Ljudje, preprečiti moramo, da bi se v Dominikanski republiki ponovila Kuba! In sredi šestdesetih so zrušili čilskega predsednika Juana Boscha, ki je postal tako neodvisen in tako komunističen, da je Američanom rekel: Okej, eksploatirajte nas, samo ne pretiravajte!

Ljudje, preprečiti moramo, da bi se v Čilu ponovila Kuba! Ko je čilska vojska 11. septembra 1973 izvedla puč, zrušila demokracijo, odpravila ustavo, zaplenila kongres, odpovedala človekove pravice, zbombardirala Monedo, predsedniško palačo, ubila predsednika Salvadorja Allendeja, marksista, sicer povsem demokratično izvoljenega predsednika, in po hitrem postopku likvidirala več kot tisoč njegovih privržencev, je bilo jasno, da sta bila vojaški udar in instalacija fašistoidnega diktatorja, generala Augusta Pinocheta, poveljnika »zadnje pruske armade«, skupno delo Bele hiše in ameriških nacionalk. Richard Nixon, tedanji ameriški predsednik, se je ustrašil, da bo Čile postal sovjetska republika in da bo uradni jezik v Južni Ameriki postala ruščina, Henryju Kissingerju, zunanjemu ministru, geopolitičnemu fantazistu, pa je dahnil: »Zakaj bi le gledali, kako dežela postaja komunistična zaradi neodgovornosti njenega lastnega ljudstva?«

Napako čilskega ljudstva, ki je izvolilo Allendeja, je skušal zato popraviti. Prvi puč, leta 1970, takoj po Allendejevi zmagi, je kljub bajnim podkupninam in uvozu izdatnih količin solzivca spodletel, kar pa Cie, ki ji je šlo na bruhanje, ni ustavilo, tako da je začela takoj – spet z direktno avtorizacijo Bele hiše  – pakirati in režirati čilski »11. september«. Mehčala, urila in politizirala je čilske oficirje, jim obljubljala vojaško pomoč, tudi intervencijo, sponzorirala ekstremiste in medije, podžigala pučistično atmosfero, razširjala dezinformacije, podpihovala in financirala štrajke, zapeljevala intelektualce in ženske organizacije, podkupovala politike in stranke, ustavila uvoz in bančna posojila, rušila ekonomijo, napihovala kaos – Čile je skušala odrezati od sveta.

Pri destabilizaciji pa so ji asistirale ameriške multinacionalke (npr. ITT, Anaconda Copper), ki so bile bazirane v Čilu in ki so vreščale: Ameriški interesi so ogroženi! Allende je resda hotel nacionalizirati glavne nacionalne gospodarske panoge, tudi rudnike bakra, toda ni bil Fidel Castro – dovolil je preveč demokracije, tako da je Cia v spregi z multinacionalkami zlahka zrežirala »veliko finančno paniko«. Kar res ni bilo težko – John McCone, direktor korporacije ITT, je bil prej direktor Cie.

Zakaj Američane potem tako bega in vznemirja Trumpov poskus državnega udara, če pa Amerika to stalno počne?

Enajstega septembra 1973 je Čile doživel najhujši teroristični napad v zgodovini. Državni udar tokrat ni mogel spodleteti – snemali so ga tri leta. In če bi šlo slučajno kaj narobe, so se na čilski obali izkrcali specialci ameriške mornarice (Navy SEALs). V Argentini je bilo pripravljenih 32 ameriških letal, čilski marinci pa so v Santiago planili naravnost s skupne čilsko-ameriške vojaške vaje. Vse je bilo pod nadzorom. Amerika je le dobra dva tedna po puču že priznala Pinochetov režim, Gerald Ford, novi ameriški predsednik, ki je leta 1974 zamenjal degradiranega Richarda Nixona, pa je puč in Cijino akcijo povzel takole: »Mislim, da je to v interesu čilskega ljudstva in našem interesu.«

Da je Čile postal chamber of torture in množično grobišče, ga ni motilo. Ameriške korporacije so profitirale. Ko se je Bosch slabi dve leti po puču vrnil in hotel ponovno kandidirati, so Američani na volitve poslali 23 tisoč vojakov – brez volilne pravice. A je tudi niso potrebovali.

Ameriške stalinistične fantazije

Osemdeseta leta, ko je »sijal« John Bolton, so bila le reciklaža tega: Amerika je pod pretvezo vojne proti komunizmu brutalno zaščitila svoje interese v Nikaragvi, Salvadorju, Gvatemali, Hondurasu in na Haitiju, jasno, v paketu s tajnimi vojnami, državljanskimi vojnami, vojaškim inštruiranjem, dezinformacijami, destabilizacijami, vodi smrti, sabotažami, diktatorji, režiranimi volitvami in vojaškimi udari. In ko so Američani leta 1983, kljub nasprotovanju evropskih zaveznic, izvedli veliko invazijo na Grenado, karibski otoček z dobrimi sto tisoč prebivalci, ker se je preveč nagnil proti Kubi, je bilo že kar smešno.

In le nekaj tednov po padcu Berlinskega zida, decembra 1989, je Amerika – v največji vojaški operaciji po Vietnamu – zbombardirala Panamo in pučistično, boltonovsko zrušila diktatorja Manuela Noriego, svojega nekdanjega prijatelja, ki ga je vneto podpirala, pa četudi je vedela, da je brutalni diktator, da krši človekove pravice, da se gre policijsko državo, da muči opozicijo, da že leta trguje z mamili in da pere denar narkomafije. Ljubezen je bila brezmejna. Reaganovi niso imeli nič proti, ko je leta 1984 ukradel volitve in ostal na oblasti. Občudovali so njegov brend demokracije.

In potem je počilo. Zakaj? Ker je ogrozil ameriške interese. Kako? Začel se je osamosvajati, delati na svojo roko in se izmikati ameriškemu nadzoru, s tem pa se je začel ameriškemu nadzoru izmikati tudi Panamski prekop, ki mu je bilo pogodbeno usojeno, da 1. januarja 1990 delno preide v panamske roke (leta 2000 pa povsem). Bela hiša je na hitro zrežirala ofenzivo: Noriego so obtožili prekupčevanja z mamili in pranja denarja, pompozno uvedli ekonomske sankcije, blokirali kakršnokoli mednarodno pomoč obubožani Panami, mediji pa so začeli bombastično in »ganljivo« popisovati Noriegove zločine proti človeštvu ter ga primerjati z Gadafijem in Homeinijem. Na lepem ni bilo večje svinje od Noriege. Da je najhujše zločine zagrešil prav v času, ko je bil »zgledni« zaveznik Amerike, niso omenjali.

Amerika je Panamo naskočila z bombniki, tanki in najnovejšim, tajnim, še ne testiranim high-tech orožjem, tako da so nekatera naselja, recimo El Chorillo, zgorela do tal. Več kot 20 tisoč ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. »Osvoboditvi« je sledilo masivno ropanje trgovin, ki ga je ameriška vojska mirno tolerirala. Ameriška »kirurška« operacija – širitev »demokracije« – je bila tako »pravična«, da posnetkov te invazije zlepa ne boste videli, saj je ameriška vojska kakršnokoli snemanje strogo prepovedala in blokirala, vse posnete materiale pa takoj zaplenila. Noriega se je zatekel k vatikanskemu nunciju, potem pa se 3. januarja 1990 vdal, tako da so ga prepeljali v Ameriko in ga tam obsodili na 40 let stroge ječe.

Leta 1989 so kitajske oblasti na Tiananmenu pobile »na stotine« protestnikov. To je zgrozilo svet, še posebej Ameriko, ki pa je tako rekoč sočasno napadla in bombardirala Panamo, kjer je umrlo »na stotine« civilistov. Kitajske oblasti niso pustile snemati obračuna s protestniki. Ameriške oblasti niso pustile snemati obračuna s Panamo. Vice versa.

Sovjeti so izvažali komunizem, Američani pa antikomunizem. In če ni šlo drugače, so to počeli z atentati, tajnimi operacijami, vojaškimi posegi in terorjem – oh, in državnimi udari.

»Vikend kontrarevolucije je bolj krvav od meseca revolucije,« so vzklikali francoski študentje, ko so leta 1968 planili na ulice. Nič, ohranjanje in reševanje kapitalizma je bilo vedno krvavo. Amerika mora nastopati kot kontrarevolucionarna sila, ki govori jezik revolucije, je oznanil ameriški predsednik Woodrow Wilson, ko je govoril o globalni vlogi Amerike. Richard Seymour pa v knjigi Ameriški vstajniki (2012) pravi: »Amerika je v vseh teh primerih posegla v imenu revolucionarnih idealov demokracije in ustavne svobode, toda vsakič je potem pristala na strani reakcije in tiranije.«

Zato Amerika pri svojih zaveznicah tolerira stalinistične metode – totalitarizem, diktaturo, nasilje, mučenje in čistke. Po II. svetovni vojni je vse to tolerirala na Filipinih, v Južni Koreji in Grčiji, kasneje v Turčiji, Zairu, Čadu, Pakistanu, Maroku, Indoneziji, Hondurasu, Peruju, Kolumbiji, Salvadorju in na Haitiju, pa v Čilu (pod Pinochetom), Nikaragvi (pod Somozo), Iranu (pod Pahlavijem) in na Kubi (pod Batisto). Danes vse to tolerira v Savdski Arabiji in deželah kaspijskega, srednjeazijskega bazena, ki so stalinistični kult osebnosti popeljale v 21. stoletje. S svojimi ljudmi počnite, kar hočete, samo bodite na naši strani! Še več, Amerika je represijo, posmeh demokraciji in grizlijevske kršitve človekovih pravic tolerirala celo pri Sadamu Huseinu, dokler je bil njen zaveznik in njena marioneta.

Tudi Sovjetska zveza je vsakič, ko se je zdelo, da bi ji lahko kdo kje v vzhodni Evropi ali njenem vplivnem območju zaprl trg (in s tem pokazal »nezrelost« svoje ureditve), vojaško posegla – na Madžarskem leta 1956, v času madžarske vstaje, na Češkoslovaškem leta 1968, v času praške pomladi, in v Afganistanu leta 1979, po puču, ki je likvidiral prosovjetskega predsednika Tarakija (gardista rivalske socialistične frakcije sta ga zadušila z blazino!), toda afganistanska vojna je potem trajala dobrih devet let, v njej pa je umrlo več kot milijon civilistov, 90 tisoč mudžahidov, 18 tisoč afganistanskih vojakov in 14.453 sovjetskih vojakov.

Državo, ki je bila v sovjetskem vplivnem območju in ki je skrenila, je bilo treba vedno takoj disciplinirati. Oba imperija, ameriški in sovjetski, sta bila pač grosistična izvoznika vsak svoje ideologije. Sovjeti so izvažali komunizem, Američani pa antikomunizem. In če ni šlo drugače, so to počeli z atentati, tajnimi operacijami, vojaškimi posegi, invazijami, okupacijami, čistkami in terorjem – oh, in državnimi udari.

Amerika je vedno z velikim veseljem in prešernim, samozadovoljnim, pučističnim nasmeškom imitirala in impersonirala stalinizem. Še več: svoje stalinistične fantazije je izživljala, še preden se je sam stalinizem sploh pojavil. V času, ko je v vlogi prvorazrednega revolveraša za Velike posle, za Wall Street in bankirje – revolveraša kapitalizma – nastopal general Smedley D. Butler.