Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Družba  Za naročnike

    Kako je Charles Manson poskrbel, da se šestdeseta niso nikoli končala

    Kako se je končal štikel Revolution Blues, ki ga je leta 1974 posnel Neil Young. In anonimni pripovedovalec, ki tako zelo sovraži zvezde iz holivudskega Laurel Canyona in ki pravi, da s svojim klanom živi v »prikolici na robu mesta«, da jih »ni videti, ker se ne kažejo«, da imajo »petindvajset pušk« in da se bliža revolucija (»Vidim fontane krvi in deset milijonov puščavskih bugijev, ki prihajajo s planin«), naj bi bil Charles Manson. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Bilo je nekoč ... v Hollywoodu

    Film Once Upon a Time ... in Hollywood je tako dober, da je postal akronim – OUATIH. Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) je holivudski zvezdnik, ki je tam nekje v petdesetih letih tako zaslovel s TV-serijo Bounty Law, da bi leta 1963 skoraj igral glavno vlogo v Sturgesovem Velikem pobegu (prehitel ga je Steve McQueen), zdaj pa le še gostuje v serijah, ki jih pilotirajo drugi zvezdniki. Rok trajanja mu je potekel. Iz dneva v dan je manj uporaben. Živčno kadi in joče, pije in joče, si puli lase in joče, agonično besni in joče, pozablja tekst in joče in išče vlogo, ki bi ga prepoznala in odrešila, vlogo, v kateri bi lahko razodel svojega “notranjega” Marlona Branda, vlogo, v kateri bi lahko jokal. A le otroci, kot je njegova osemletna soigralka v nekem vesternu, bi padli na njegovo verzijo Metode. Z brki ali brez. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Politika  Za naročnike

    Ali je mogoč levičarski Trump?

    Ko je Mike Gravel, nekdanji levičarski senator z Aljaske, leta 2008 kandidiral za ameriškega predsednika, je svojo predvolilno kampanjo lansiral z najbolj nenavadnim, najbolj čudnim in najbolj odbitim videom v sodobni zgodovini ameriških volitev. Več

  • Intervju s Hitlerjem

    Predstavljajte si, da bi naredili intervju z Donaldom Trumpom in ga vprašali, kaj si misli o Mehičanih, pa bi odvrnil, da so ti kriminalci, morilci in posiljevalci, da jih bo vse izgnal in da bo na meji zgradil orjaški zid, tako da ne bodo mogli več vstopati v Ameriko. Itak ne marajo Amerike. Potem bi ga vprašali še, kaj bo naredil z muslimani, pa bi odvrnil, da jim bo prepovedal vstop v Ameriko – tisti, ki so že v Ameriki, pa naj kar lepo spokajo tja, od koder so prišli. Ker Amerike itak ne marajo. In ko bi ga vprašali, kaj bo naredil z begunci in migranti, ki v zbirnih centrih – »koncentracijskih taboriščih«, kot jim pravijo nekateri – čakajo na odločitev ameriške administracije, bi odvrnil, da ne morejo sprejeti vseh, ki hočejo v Ameriko. Sploh pa: med njimi so lahko tudi taki, ki so okuženi – in taki, ki se hočejo le zajedavsko okoristiti z našo socialno državo – oh, in taki, ki Amerike ne marajo. Teroristi. Pri vseh treh odgovorih bi seveda dodal, da je treba Ameriko narediti spet veliko. Ameriko pa lahko narediš veliko le tako, da se znebiš vseh tistih, ki je ne marajo – Mehičanov, muslimanov, migrantov in tako dalje. Več

  • A se jim je zmešalo?

    Ko je Donald Trump nedavno obiskal Veliko Britanijo, so ga sprejeli kot Winstona Churchilla: kraljica Elizabeta mu je podarila dragoceno prvo izdajo knjige o drugi svetovni vojni, ki jo je napisal Churchill, premierka Theresa May mu je podarila kopijo osnutka Atlantske listine s Churchillovimi lastnoročnimi pripisi in komentarji, slavnostno večerjo so priredili v Blenheimski palači, ki velja za Churchillov rojstni kraj, Piers Morgan je televizijski intervju s Trumpom naredil v Churchillovih vojnih sobah (Churchill War Rooms), pravzaprav bunkerju, iz katerega je Churchill poveljeval med drugo svetovno vojno, Trump pa si je med intervjujem na glavo nataknil imitacijo Churchillovega klobuka (via Lock). Več

  • Potovanje skozi preteklost

    Kitarista – Lukas in Micah, sinova country zvezdnika Willieja Nelsona – sta se kar odbijala od odra. Kot da sta na trampolinu. Poskakovala sta in hotela ostati v zraku, lebdeti, se stegniti v distorzijski trans. Nedaleč od njiju je stal še en kitarist, ki prav tako kar ni vedel, kaj naj s kitaro, ki je itak izgledala kot podaljšek njegovega orgazmičnega, hedonističnega telesa. Zarasla se je vanj – tako kot so se bobni zarasli v bobnarja, kot so se tolkala zarasla v tolkalca in kot se je ta kvintet, ta kalifornijski bend, imenovan Promise of the Real, naravnost telepatsko zarasel v Neila Younga, ki je prejšnjo soboto žarel sredi odra v münchenski Olimpijski dvorani (Olympiahalle), ves napet, nemiren, maničen, razmršen in zgoščen, rocker pri štiriinsedemdesetih, obrnjen proti članom spremljevalnega benda, zlit in zbit z njimi, kot da brez njih ne more več živeti. In kot da hoče to, kar počne, početi do konca svojega življenja. In kot da hoče to početi tudi po koncu svojega življenja. Več

  • V imenu ljudstva

    Ko je E. Jean Carroll, kolumnistka revije Elle, Donalda Trumpa obtožila, da jo je pred leti spolno napadel (posilil), je ta odvrnil, da se to ni zgodilo – ker ni njegov tip. Ergo: ker ni njegov tip, se to ni zgodilo. Ker ni njegov tip, je nedolžen. Če bi bila njegov tip, potem bi se to zgodilo – če bi bila njegov tip, bi jo posilil. Posili le lepotice, le ženske, ki so njegov tip, pravi Nancy LeTourneau (Washington Monthly). In do tega je upravičen. Več

  • Kako nas je politika iz svetovnih zmagovalcev prelevila v svetovne poražence

    Premier Šarec se je nedavno poklonil žrtvam fašizma in nacizma. Ne enkrat, temveč dvakrat. Zaporedoma. Najprej – 7. junija, na gradu Rajhenburg – se je poklonil vsem tistim, ki so jih nacisti izgnali, in odločno poudaril: »Slep je tisti, ki ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v naši soseščini. Spet se rišejo zemljevidi, spet se obujajo stare tradicije in spet se obujajo celo pozivi k popisom Slovencev v sosednji državi, da ja ne bodo imeli Slovenci preveč pravic.« Še odločneje je dodal: »Kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v rokah okupatorja. Okupator ga ne bo nikoli cenil, po uporabi ga bo vedno zavrgel. Kajti nikoli ne bo njegov.« Več

  • Miniserija Černobil seje tako hud strah pred socializmom, kot da smo 26. aprila 1986

    Ko je 26. aprila 1986 masivno razneslo in raztrgalo četrti reaktor v černobilski nuklearki Vladimir I. Lenin, so zgodbe o radioaktivnem sevanju povzročile tako paniko in “radiofobijo”, da je v Ukrajini in Belorusiji na stotisoče žensk splavilo – bale so se, da se jim bodo rodili “defektni”, “radioaktivni”, “mutantski” otroci. Ženske so splavljale tudi v Vzhodni Evropi, recimo na Poljskem in Madžarskem. Prav tako v Jugoslaviji. In kot je naslednje leto poročala Mednarodna agencija za jedrsko energijo, so se tega ustrašile tudi ženske v Zahodni Evropi, od Danske in Švedske do Grčije – splavilo jih je več kot 100 tisoč, morda 200 tisoč. Zdravniki so jim rekli, da bi lahko zaradi černobilske radiacije rodile “deformirane” otroke. Več

  • Demokracija v Ameriki

    Trumpova Amerika je kafkovska verzija one slovite, pregovorne bombonjere iz Forresta Gumpa: nikoli ne veš, kaj boš dobil. Vedno se zgodi kaj res norega, odbitega, povsem nepričakovanega. Če se ne odpoka kakemu ameriškemu psihopatu, ki pobije deset ali dvajset ljudi, potem Trump kaki državi – recimo Mehiki – zagrozi s carinami, s čimer šokira in skoraj zlomi Wall Street, ukine kake ruralne socialne programe, s čimer najbolj šokira prav tiste, ki so ga izvolili, Američane pozove k bojkotu korporacije AT & T, lastnice TV-mreže CNN, ki jo sam razglaša za fake news, s čimer najbolj šokira ameriško demokracijo in prvi amandma ustave (svoboda govora!), še pred obiskom Velike Britanije užali polovico Britancev, ameriških zaveznikov ( ja, precej šokiranih), ali pa zahteva kaj res norega, recimo, da med njegovim obiskom ameriške vojaške flote na Japonskem na bojni ladji USS John McCain prekrijejo ime Johna McCaina, pokojnega republikanskega senatorja, ker ga to ime spravlja ob živce, kar je seveda neizbežen šok za vojsko in za republikance, ki McCaina – v nasprotju s Trumpom – še vedno slavijo kot vojnega heroja. Več