Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Politika  Za naročnike

    Zakaj hočejo likvidirati Juliana Assangea

    Britanci imajo hude težave z brexitom, utapljajo se v kaosu, farsi in političnem peklu, izgubljajo ugled, vsi se jim posmehujejo, še celo Marjan Šarec. Vse gre narobe. Ljudje so vse bolj živčni, panični, obupani. Zato so si britanske oblasti – tudi same že kar lepo na robu živčnega zloma – rekle: dajmo ljudem mir s tem brexitom! Presekajmo to štalo! Kul! Toda kako? Pa se je nekdo domislil: koga zaprimo! Bjutiful! Toda koga? O, le koga, jebenega Juliana Assangea! Več

  • Kako preveriti, kaj od tega, kar mediji pravijo o Venezueli, je res in kaj ne

    CNN je poročal, da v Venezueli ni več mogoče dobiti ničesar, »niti najosnovnejših reči, kot so zobne paste in zobne ščetke«. Ni bil ne prvi ne zadnji, saj mediji – še posebej televizije – že lep čas kar tekmujejo, kateri bo dramatičnejše in pikantnejše naštel reči, ki jih v Venezueli ni na voljo. Več

  • Kako so agresorji postali žrtve svojih žrtev

    Franco Nero, originalni Django, je pred petdesetimi leti prestopil k partizanom. V Bitki na Neretvi, največjem antifašističnem spektaklu vseh časov, je namreč igral italijanskega oficirja, ki se po zlomu italijanske vojske pri Prozoru prostovoljno priključi partizanski vojski. “K vam prihajam zato, ker se hočem boriti za Italijo brez fašizma,” pravi Bati Živojinoviću, ki v njem vidi le fašista. In nič drugega. “Če si streljal na nas, potem si fašist kot vsi drugi.” Več

  • Kobalova verzija

    Predstavljajte si, da bi Boris Kobal po razkritju, da je »njegova« komedija Profesionalci espe – »Duhovita črna komedija o družini poklicnih hudodelcev,« kot so jo oglaševali – le plagiat oziroma prevod italijanske komedije La prova generale, ki jo je pred davnimi leti – leta 1977! – napisal Aldo Nicolaj, zbežal v Italijo in potem slovenskim medijem od tam – magari iz Trsta – na dolgo in široko razlagal, kako je nategnil vse po vrsti, od žirije, ki ga je nagradila, do celjskega teatra, ki je »njegovo« komedijo igral, režiserja, ki jo je režiral, in gledaliških kritikov, ki so jo – vsaj domnevam – recenzirali. Več

  • V suženjstvo zakleti

    Kaj obljubi populist? Tole: zgradili bomo zid, postavili bomo ograje, zaprli bomo meje – nobenih beguncev ali ekonomskih priseljencev ne bomo sprejemali! Ljudstvo je navdušeno. Še toliko bolj, ko populist obljubo izpolni. Meje zapre. Nobenih beguncev, sploh pa nobenih ekonomskih priseljencev, nobenih ekonomskih migrantov. Ljudstvo je navdušeno. Populistova politika se itak glasi – ekonomski migranti so le navadni paraziti, ki se šlepajo na begunce! Zato nimajo vstopa. Ljudstvo je navdušeno. In tako v deželo ni ne beguncev ne ekonomskih migrantov. Ljudstvo je še kar navdušeno in navdušeno. Več

  • Kako nastane rumeni jopič – in koga potem voli

    Včasih se zdi, kot da živimo v Kačurjevih sanjah. Martinu Kačurju, Cankarjevemu velikemu liberalcu, so se namreč izpolnile sanje, saj je Slovenija postala natanko takšna, kot si jo je želel. Kot vidimo, je samostojna, neodvisna in socialna, stopila je »med druge narode«, ni več »zadnja v vrstah«, ne pobira več le »ostankov«, ima svojo kulturo, na oblasti je liberalna sredina, država in verske skupnosti so ločene, svoboda, enakost, demokracija, vladavina prava in človekove pravice so temelji. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Fahrenheit 11/9

    Najprej vidimo serijo ameriških osebnosti, ki pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v različnih oddajah in na različnih prizoriščih odločno ponavljajo: Donald Trump ne bo postal ameriški predsednik! Donald Trump nima nobenih možnosti! Donald Trump ne bo nikoli ameriški predsednik! Na dan volitev vidimo predvolilni štab Hillary Clinton – evforija! Hillary je že zmagala. In vidimo Trumpov predvolilni štab – pogreb! Trump je izgubil. Toda potem zmaga Trump. Zdaj zagledamo zgrožene, šokirane, zaprepadene obraze, ki kar ne morejo verjeti, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo: Kako je to mogoče? “How the fuck did this happen?” In zaslišimo užaloščeni, jokajoči, patetični glas Michaela Moorea, ki prav tako ne more verjeti, da je zmagal Trump. Več

  • Knjiga leta 2018

    V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki (Batman, Superman, Spider-Man, Iron-Man, Thor, Hulk, Wolverine ipd.) in ko so na Slovenskem knjižnem sejmu za KNJIGO LETA razglasili strip Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki ga je po scenariju Blaža Vurnika narisal Zoran Smiljanić, je prav, da se spomnimo, kako je Cankar v Mojem življenju videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Zgodbo o Petru Klepcu nam je bil povedal v šoli učitelj; povedal pa jo je slabo, iz veselega junaka je napravil cmeravo mevžo. Ustanoviti in napisati je bilo treba vse drugo, vse mogočnejšo zgodbo. Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izrval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo. Več

  • Tisti revolucionar, ki je s Kapitalom prestrašil kapital

    Karl Heinrich Marx se rodi 5. maja 1818 v Trieru. V judovski družini. V katoliškem mestu. V protestantski deželi. Mati Henrietta je nizozemskega rodu, oče Heinrich pa je dedič razsvetljenstva. Karl, ki ga pri šestih krstijo, ni edinec, ampak ima kopico bratov in sestra, ki jim peče torte iz blata. Ker jih nočejo jesti, to ni dobra osnova za prijateljstvo. Do dvanajstega leta je v domači šolski oskrbi, leta 1830 pa stopi v triersko gimnazijo. Hitro bere, hitro memorira, še zlasti Shakespearea, ki postane njegov prvi junak. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Krč, skozi katerega mora slovenski gej, da bi se osvobodil

    Posledice so deželi, času, žanru in temi primerne – grobe, surove, nervozne. Andrej Podobnik (Matej Zemljič), atletski, mišičasti, testosteronski mladoletnik, noče hoditi v šolo, noče delati, ne oglaša se na centru za socialno delo, doma pa krade, da bi lahko žuriral. Tako pravi sodnica. In ko pretepe še punco, ki se posmehuje njegovi impotenci, ga udomijo – pristane v zavodu, v kakršnem so problematični, delinkventni najstniki pristali v Pogačnikovi »črni« klasiki Grajski biki (1967). Če bi ga vprašali, komu ali čemu se upira, bi verjetno tako kot Marlon Brando v Divjem (1953) odvrnil: »Whaddya got?« V očeh mu itak piše: a mislite, da si ne upam? Več