Marcel Štefančič jr.
-
26. 7. 2024 | Mladina 30 | Svet Za naročnike
Kamala! / Zakaj bodo demokrati pometli s Trumpom
Kako so se republikanci nategnili! Kako so brcnili v temo! Kako so skočili v prazen bazen! Prejšnji teden so imeli namreč predvolilno konvencijo, na kateri so besno, bučno, na vse pretege, pompozno udrihali po predsedniku Joeju Bidnu – razbijali so ga, žgali po njem, ga smešili. Kar sijali so. Ja, vse so dali od sebe. In iz sebe. Kot da gre za življenje in smrt. Kot da jutri ne obstaja. Kot da je zdajle trenutek, ko je treba poravnati vse račune. Izrekli so vse, kar jim je ležalo na duši. Pokurili so vse najboljše slogane, vse najboljše replike, vse najboljše vzklike. Porabili so vse zaloge energije, ves adrenalin, vso evforijo. Sovraštvo do Bidna so prelevili v spektakel, v katerega so vložili ves svoj piarovski know-how, ves svoj telenovelistični potencial, vso svojo dramsko napetost, vso svojo retorično elektriko.
-
19. 7. 2024 | Mladina 29 | Kultura | Film
»Moj glas je bil dirigent mojega življenja,« pravi Celine Dion, ki ne more več peti – SPS (Stiff Person Syndrome), zelo redka avtoimunska nevrološka bolezen, ji hromi glas ter ji preprečuje, da bi zvenela kot nekoč. Že leta je čutila, da nekaj ni v redu, da je glas, njen sloviti mezzosopran, tu in tam ne uboga, da z njim ne more več tja, kamor hoče, da se noče več stegniti čez tri oktave, a vedno znova je znala zblefirati. Hlinila je kašelj ali teatralično stresala mikrofon. In nihče ni ničesar opazil – razen nje. Malce spominja na Michaela J. Foxa, ki se je prelevil v pravega mojstra prikrivanja svoje nevrološke bolezni – skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog.
-
19. 7. 2024 | Mladina 29 | Svet Za naročnike
Kaj je s temi ameriškimi atentatorji? Demokrate – Johna F. Kennedyja, Roberta Kennedyja, Martina Luthra Kinga – vedno smrtno zadenejo, republikance – Geralda Forda, Ronalda Reagana, Donalda Trumpa – pa vedno le ranijo ali zgrešijo. A ni ga čez atentat, ki spodleti. Ni boljše reklame. Ni boljšega političnega marketinga. Atentat, ki spodleti, je darilo. Če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Vprašajte Trumpa.
-
19. 7. 2024 | Mladina 29 | Kultura | Film
Pelji me na Luno nas skuša navdati z nostalgijo po seriji Oglaševalci, Mad Men, le da obrne spol, tako da glavni ni kak Don Draper, temveč Kelly Jones (Scarlett Johansson), mad girl, ki obvlada vse trike oglaševanja, manipuliranja, blefiranja, fejkanja in množične psihologije. Ravno pravšnja, si reče Nixonova administracija, ki jo – prek arogantnega agenta Cie (Woody Harrelson) – najame, da bi Američane navdušila za Naso, ki je sredi vesoljske dirke s Sovjetsko zvezo in tik pred lansiranjem Apolla 11. Kelly takoj pokaže svoj razkošen talent: najame igralce, ki igrajo inženirje Nase, astronavte – prve, ki naj bi stopili na Luno – pa komodificira, fetišizira, glamurizira, menekenizira, komercializira. Ni vseeno, kakšno uro nosijo in kakšen avto vozijo, za izkrcanje na Luni pa hoče, da poteka v neposrednem prenosu. Coleu Davisu (Channing Tatum), direktorju lansiranja, ki noče, da bi se Nasa prelevila v oglaševalski pano, se to zdi nesprejemljivo, zato hoče, da jo naženejo, a še preden rečete 9 … 8 … 7 … 6 … 5, se že vnameta. In kaj, če se kaj zalomi, če torej izkrcanje spodleti – in to v neposrednem prenosu, ki ga bo gledal ves svet, s Sovjeti vred? Groza – a na Luni se je treba izkrcati. Američani ne smejo zaspati pod komunistično Luno! In ker je vesoljska tekma tudi ideološka, HollyWoody zapove: izkrcanje na Luni vnaprej posnemimo! Skrivaj. V studiu. Za vsak primer. Na zalogo. Vprašanje je le, kdo bo povozil koga – film realnost ali realnost film?
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Kultura | Film
V romantični komediji se zatreskata fant in punca, a se potem zgodi nekaj, zaradi česar se razideta – jasno, na koncu spet shodita. Potrebujeta ovire in blokade in frustracije, da bi se lahko zbližala in povezala. V francoski romantični komediji Otroci drugih se v glasbeni šoli spoznata in zastreskata Rachel (Virginie Efira) in Ali (Roschdy Zem), učiteljica in industrijski oblikovalec, oba srednjih let, a se ne razideta, pa čeravno se nenehno dogajajo reči, zaradi katerih bi se v romantičnih komedijah razšla – oba sta imela že prej dolge zveze. Nikoli ne bosta sama. Ali ima petletno hčerko Leilo (Callie Ferreira-Goncalves; s Chiaro Mastroianni), Rachel pa je še vedno po malem prilepljena na svojega bivšega (Sebastien Pouderoux), a nima otroka. In ko ji ginekolog, ki ga igra veliki dokumentarist Frederick Wiseman, pove, da se ji plodna leta iztekajo, ji ne preostane drugega, kot da na Alijevo vprašanje, »Mi lahko pride vate,« odgovori: »Da.« Videti bi morali njeno razočaranje, ko – pod tušem, na terenu grozljivk à la Carrie – dobi menstruacijo. Videti bi morali njen strah, ko Leila med neko predstavo na prostem nenadoma – le za hip ali dva – izgine. In videti bi morali njeno nelagodje z nasmeškom, ko ji neka ženska na vlaku reče, da ji je Leila zelo podobna, saj misli, da je njena hči, in ko ji mlajša sestra, sestrica, v grozi pove, da je noseča. »Vse bo v redu.«
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Svet
Kaj torej: naj Joe Biden ostane ali gre? Naj ostane v igri in ponovno kandidira za ameriškega predsednika ali pa naj se – zaradi starosti, utrujenosti, senilnosti, izgubljenosti, obnemoglosti ipd. – predsedniški kandidaturi odpove? Preden karkoli rečete in preden tudi sam karkoli rečem, bi rekel le tole: če bi bile zdajle normalne okoliščine, če bi bila situacija normalna, če bi bil svet normalen, potem bi Donalda Trumpa premagalo truplo. Naj ponovim: če bi bilo vse tako, kot je bilo nekoč, bi Trumpa porazilo truplo. Če bi bilo vse po starem, bi ljudje raje volili truplo kot Trumpa. Proti Bidnu – staremu, utrujenemu, senilnemu, izgubljenemu, obnemoglemu – ne bi imel nobene možnosti, saj bi ga ta gladko zmlel. In odpihnil.
-
5. 7. 2024 | Mladina 27 | Politika
Fašizem / Ste ga že kaj pogrešali?
Leta 2002 se je na francoskih predsedniških volitvah v drugi krog prebil Jean-Marie Le Pen, veliki vodja skrajno desne Nacionalne fronte, antisemit, slavilec kolaborantskega maršala Pétaina in zanikovalec holokavsta. Francija je bila šokirana. Evropa še bolj. Panika je bila brezmejna. Le Pen francoski predsednik? Bo predsednik svetovljanske Francije res postal fašist? Nepredstavljivo! Nemogoče! To se ne sme zgoditi!
-
28. 6. 2024 | Mladina 26 | Kultura | Film
Johna Marcherja, mladeniča iz visoke družbe, že od najzgodnejših dni preganja in obseda tesnobni občutek, da ga »usoda hrani za nekaj redkega in nenavadnega, mogoče celo neznanskega in strašnega«, da torej nanj – »kot prihuljena zver v džungli« – preži nekaj, kar bi mu »znalo spodnesti tla pod nogami«, tako kot to stori recimo ljubezen (ki itak – če je prava – deluje kataklizmično in nasilno), zato May Bartram, ženske, ki mu ves čas, v dolgih letih prijateljevanja in druženja in skupnega staranja in »lebdenja sredi praznine« in kipenja neizgovorjenega zaljubljeno in vdano – kot stražnica, oskrbnica, prijateljica, pomočnica in spokojna, prefinjena, nepredirna sfinga – stoji ob strani (»V njenem stanovanju so bili na delu celi rodovi njegovih živčnih razpoloženj; v njem je bila zapisana vsa zgodovina njegovih srednjih let«), ne spusti k sebi, na koncu, ko ta najprej hudo zboli in potem umre, pa v grozi ugotovi, da je bila prav ona tisto redko in nenavadno in neznansko, »odgovor na njegovo dolgoletno uganko«, tisti veliki, spektakularni dogodek v prihodnosti, ki naj bi ga osmislil in ki ga je zgrešil, »docela in brezglavo zgrešil«, tako da mu je »do pičice natančno spodletelo v vsem, kjer mu je bilo usojeno spodleteti«.
-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Kultura | Film
Motoristi, ki jih je posnel veliki Jeff Nichols, avtor filmov Nasilne zgodbe, Zaklonišče, Mud, Loving in Midnight Special, je film o rojstvu nove subkulture. Ko Johnny (Tom Hardy), čikaški tovornjakar (poročen, dve hčerki), sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na televiziji vidi Divjaka (1953), kultni film o motoristični tolpi, ki jo pilotira Marlon Brando, alias Johnny, je tako navdušen, da tudi sam ustanovi motoristični klub. Jasno, v hipu postane vodja, atraktiven, avtoritativen in karizmatičen kot Marlon Brando (s pridihom pobesnelega Maxa Rockatanskyja), magnet za lokalne upornike brez razloga, izobčence, odpadnike in vagabunde, ki ne sodijo nikamor, razen v motoristični klub, ready made oblikovalec in ojačevalec moške identitete.
-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Kultura
Zakaj je Kevin Spacey padel z ladje
Tema. Noč. Nenadoma slišimo hrup in zaviranje avtomobila, tresk – in pasji cvilež. Avtomobil je očitno povozil psa. Iz hiše butne moški, ki pogleda sem ter tja, stopi do psa, ki leži na ulici, in počepne, rekoč: »Obstajata dve vrsti bolečine. Bolečina, ki te ojača, in nekoristna bolečina. Vrsta bolečine, ki pomeni le trpljenje. Nimam potrpljenja z nekoristnimi stvarmi.«
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Kultura | Film
Čajni listi, ta snov, iz katere so sanje
V festivalskem hitu Timbuktu, ki ga je pred desetimi leti posnel mavretanski auteur Abderrahmane Sissako, mavretanski Timbuktu okupirajo islamski fundamentalisti, ki nemudoma vse prepovejo – od kajenja do glasbe in nogometa. In oh, ženske – odslej morajo nositi nogavice. In rokavice. In tako dalje. Ja, ženske si povsem podredijo. Črni čaj, Sissakojev comeback, pa je film o Ivorki iz Abidžana, ki se ne pusti podrejati. Aja (Nina Mélo) zaročencu, tipičnemu »možatemu«, toksičnemu moškemu, ki jo je prevaral, pred razkošnim, kičastim oltarjem – v slogu Julie Roberts v Pobegli nevesti – odločno reče NE, kar seveda pomeni, da ga pred vsemi osmeši in poniža. In potem v beli obleki odkoraka čez abidžansko tržnico, kot bi hotela reči: ljubezen ni blago! Ljubezen ni dobiček! Ljubezen ni slavnostno dopolnilo prostega trga! In že se ob pesmi Feeling Good (via Fatoumata Diawara), ki ji napoveduje »nov dan« in »novo življenje«, prelije v kitajski obmorski Guangzhou (hej, če lahko prosto potuje kapital, lahko prosto potujejo tudi ljudje), kjer je v Čokoladnem mestu, enklavi afriških migrantov in malih kitajskih trgovcev, ne čaka le opolnomočenje, temveč tudi Wong Cai (Chang Han), lastnik čajnice, sicer ločenec (in oče dveh otrok), ki je ravno dovolj osamljen in avtsajderski, da ve, da ljudi v kapitalizmu – stroju za odtujevanje, atomiziranje in osamljanje – emocionalno najbolj povezujejo rituali, kot je recimo pitje čaja.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Politika
Pošilja nas Bog! / Zakaj skrajna desnica ni kul
Pred volitvami so desničarji in skrajni desničarji – tudi na predvolilnih soočenjih – začudeno spraševali: zakaj ljudi strašite z desnico? Hoteli so reči: pa saj smo kul! Saj smo normalni! Ni res. Lagali so – niso kul. Zakaj niso kul? Ker lažejo. Tonin je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da Niko Kovač in Inštitut 8. marec financira državni proračun, Janša je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da njegovi esdeesovci ne podpirajo esoesovcev (Slovenske obrambne straže), Stevanović je mirno in neženirano in na odprti sceni lagal, da človek nima nobene zveze s podnebnimi spremembami. Desničarjem se ni težko zlagati. Komaj čakajo, da se lahko zlažejo. Laž jih tudi opolnomoči – za laž namreč ne potrebujejo Janševega dovoljenja. Lažite, kolikor vas je volja! A desničarji imajo pri laganju dober zgled – Trumpa.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Finski film Štirje mali odrasli sporoča: monogamnost je dolgčas! Monogamnost je represija! Monogamnost je predsodek! Monogamnost je problem – poliamorija je rešitev! Ko Juulia (Alma Pöysti), liberalna poslanka, nova zvezda fiktivne stranke (Enakost), ugotovi, da jo Matias (Eero Milonoff ), njen mož, sicer protestantski pastor, vara s precej mlajšo Enni (Oona Airola), ji Praktični vodnik po etični poliamoriji pokaže pravo pot, no, alternativo – namesto da bi se ločila, se z obema spolno združi. In ko si še sama omisli partnerja, nebinarno drag-queen Misko (Vilhelm Blomgren), se spolna koalicija razširi in diverzificira (kvirizira, če hočete). S poliamorijo vsi dobijo. Nihče ne izgubi. Vse je sporazumno, spoštljivo in transparentno – poliamorija jih osvobodi. Toda svoboda ima vedno drobni tisk izključitev, potlačitev in mikrogresivnosti – kdo ima v tej komuni, poliamorijski skupnosti, utelešenju konsenzualnosti, liberalnosti in progresivne permisivnosti, več pravic?
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Kultura | Film
Delavski razred odhaja v pekel
Ko se vozite po Sloveniji, pogosto ne veste, kje ste, zato se zlahka izgubite, toda vedno veste, kdaj ste v Ljutomeru – kričite in kričite in kričite, pa nihče ne sliši vaših krikov.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Svet
Reinhard Heydrich, organizator nacistične varnostne službe Sicherheitdienst (SD), ki je leta 1939 vse nacistične policijske, obveščevalne in varnostne službe združil v vrhovni urad službe državne varnosti (RSHA), je 20. januarja 1942 na jezeru Wannsee predsedoval konferenci, na kateri so se nacistični veljaki odločili za »dokončno rešitev judovskega vprašanja« – in sprožili holokavst. Toda leta 1939, ko mu je dokončno steklo, je bil tako »navdahnjen«, da je sklenil, da bo Salon Kitty, berlinski bordel, baziran v modnem predelu, na Giesebrechtstraße 11, preoblikoval v ultimativno vohunsko prisluškovalno središče, pravijo Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel v knjigi Salon Kitty, seksualni zgodovini tretjega rajha, ki je nedavno – v prevodu Maje Prevolnik – izšla tudi pri nas.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Kultura | Film
Vrhunec letošnjega filmskega festivala Kino Otok gre takole: Palestinci treh generacij, Abu (Mohamed Kheir-Halouani), Asad (Bassan Lofti Abou-Ghazala) in Maruan (Saleh Kholoki), se skušajo iz Iraka prebiti v Kuvajt. V okupirano Palestino ne morejo, v »bratskem« Iraku, kjer so obsojeni na životarjenje v begunskih taboriščih, revščino, brezposelnost in diskriminacijo, ne vzdržijo več, v Kuvajtu pa delo na naftnih poljih obljublja plačo, preživetje, blaginjo in morda celo prihodnost. Ker vedo, da jih v Iraku čaka socialna smrt, skušajo nekega iraškega tihotapca prepričati, da bi jih skrivaj spravil na drugo stran, mimo kuvajtskih kontrol, a je predrag, zato poiščejo cenejšega tihotapca, Palestinca (Abderrahman Alrahy), pot na drugo stran pa vodi skozi puščavski pekel, ob katerem boste več kot enkrat pomislili na Clouzotovo Plačilo za strah. Tudi tam ste imeli obupance, napeto, agonično, tvegano vožnjo s tovornjakom, nevaren teren in oddaljena naftna polja. Toda ta pekel je unikatno palestinski. Solze in znoj se tu takoj stopijo. Upanje se tu takoj stali. Zato tudi ne preseneča, da Abu, najstarejši izmed treh Palestincev (tisti, ki se še spomni nakbe, izgona iz Palestine), dahne: »Nenehno nas vsi le prodajajo in kupujejo.« Težko boste našli stavek, ki bi bolje – in brezhibneje – povzel strašno usodo Palestincev.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Kultura | Film
Tujci: Prvo poglavje, rimejk/reboot/ sequel/prequel Bertinovih srhljivih, minimalističnih, invazijskih, kultnih Tujcev (2008), reimaginacije francoskega trilerja Oni (2006), Hanekejevih Smešnih iger (1997) in pokolov tolpe Charlesa Mansona, je šoker, v katerem nenehno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, nekaj strašnega, nekaj nenadnega, a nikoli ne veš, kdaj se bo to zgodilo, kar pomeni, da se tisto ne zgodi in ne zgodi, a da se ves čas dogaja v tvoji glavi, no, tvoji imaginaciji, tako da se pričakovanje, napetost, opresivnost, morbidnost in nemoč zgoščajo kot noč, v kateri so vsi strahovi črni. Premisa je preprosta, elementarna: Maya in Ryan – Madelaine Petsch in Froy Gutierrez, ki nadomeščata Liv Tyler in Scotta Speedmana – obtičita v oregonski lovski koči ( jasno, via Airbnb), v kateri ju začnejo nenadoma terorizirati trije fantomski, maskirani, anonimni, morilski »tujci«.
-
17. 5. 2024 | Mladina 20 | Družba
Slovenska vlada je 18. aprila prelivala krokodilje solze, ker Varnostni svet Združenih narodov zaradi ameriškega veta ni sprejel Palestine za polnopravno članico Združenih narodov. Toda slovenska vlada je dva dni prej, ko je Slovenijo obiskal španski premier Pedro Sánchez, veliki promotor vseevropskega priznanja Palestine, mirno oznanila, da Palestine za zdaj še ne bo priznala, ker ni »najprimernejši trenutek za priznanje neodvisne države Palestine«. Golob in njegovi so videli, kaj se dogaja s Palestinci, videli so grozo, humanitarno katastrofo, lakoto, popolno opustošenje, a so jadrno sklenili, da še ni pravi čas.
-
10. 5. 2024 | Mladina 19 | Svet
Pošast hodi po Ameriki / Zakaj imajo študentje vedno prav
Ko je ameriški predsednik Joe Biden študente in študentke, ki na univerzah množično in odločno protestirajo proti izraelskemu pobijanju in zatiranju Palestincev, razglasil za »antisemite« (»ki ne razumejo, kaj se dogaja s Palestinci«), ko jih je izraelski premier Benjamin Netanjahu razglasil za »antisemitsko drhal« in »teroriste«, ki terjajo »izničenje Izraela« (in jih primerjal z nacisti, češ da to, kar se dogaja na ameriških univerzah, »spominja na to, kar se je v tridesetih letih dogajalo na nemških univerzah«), ko je Donald Trump njihov protest razglasil za »hujšega« od rasistično-neonacistično-antisemitskega shoda v Charlottesvillu (ki ga je sam med vrsticami podprl, češ da so tudi med neonacisti, rasisti in antisemiti »dobri ljudje«!), ko so kongresniki in osrednji mediji pozivali k represiji ter protestnice in protestnike razglašali za »elitiste«, »tuje agitatorje«, »komuniste«, »marionete Hamasa in Hezbolaha« in »uničevalce Amerike« (Kdor podpira Palestince, podpira Hamas!), ko so predsednice, rektorji in dekani teh univerz in fakultet na pomoč poklicali policijo (da bi vzpostavila »red«), ko je policija na kampusih brutalno obračunavala s protestniki in protestnicami (in jih vlekla stran), ko so kampuse preplavljali specialci in robocopi, ko so kampusi nenadoma izgledali tako, kot da so doživeli vojaški udar, ko so se univerze in fakultete prelevile v vojna območja in ko so študentke in študente pozivali, naj ostanejo doma in študirajo ter se vzdržijo protestov, so v Gazi v dveh bolnišnicah – v mestih Han Junis in Gaza – odkrili dve množični grobišči, v kateri so Izraelci zmetali na stotine palestinskih trupel. Zdravnikov, medicinskih sester, pacientov in pacientk, otrok. Golih. Z zvezanimi rokami. Nekatere so žive pokopali.
-
3. 5. 2024 | Mladina 18 | Ekonomija
Gotovo poznate apokaliptično napoved, da bo umetna inteligenca uničila človeštvo. In to dobesedno: umetna inteligenca bo sprožila izumrtje človeštva. Milijarderji in multimilijarderji, ki bogatijo z umetno inteligenco in novimi tehnologijami, nimajo nič proti temu – naj se zgodi! Človeštvo je mimo, zastarelo, anahronizem, sploh pa – človeštvo ni zadnja oblika inteligentnega življenja. Ali to pomeni, da si človeštvo zasluži, da izumre? Zakaj? Ključ so sami milijarderji in multimilijarderji.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Svet
Ni ga čez igranje s palestinskimi življenji
Ko je Iran nad Izrael poslal rakete in drone, so to vsi – drug za drugim, tako rekoč hkrati – obsodili. Obsojamo iranski napad na Izrael! Nikogar ni bilo treba prositi, naj obsodi iranski napad. Od nikogar ga ni bilo treba izsiliti. To je bil avtomatizem, ki je stopil v veljavo 7. oktobra, ko je Hamas napadel Izrael. Tedaj so vsi kar tekmovali, kdo ga bo bolj odločno obsodil.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Kultura | Film
Kako daleč lahko gremo v sanjah?
Ko gledate Fanta in čapljo, imate občutek, da hoče Hayao Miyazaki, kralj animeja in dolgoletni šef studia Ghibli, reči: si predstavljate, da bi se zbudili iz sanj, pa sveta ne bi bilo več? Ali da bi zaspali, pa sanj ne bi bilo več? Kaj je huje? Oboje je huje. Miyazaki je že večkrat oznanil: tole je moj zadnji film! A se je vedno vrnil. Zdaj se je – po dolgih desetih letih – vrnil s Fantom in čapljo. To je kakopak njegov najnovejši »zadnji film«, v njem pa – zdaj kinetično, zdaj melanholično – debatirajo njegovi prejšnji »zadnji filmi«, tako Nausicaä iz Dežele vetra, Moj sosed Totoro, Kikina dostavna služba in Porco Rosso kot Princesa Mononoke, Čudežno potovanje, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Ponyo na skali in Veter vstaja. A to naj vas nikar ne zavede – film Fant in čaplja je skok v neznano. Skok v valove imaginacije. Skok v nadrealizem odraščanja in staranja. Padanje v temo. Izginevanje. Trganje vzročnosti. Vrtinec sanj.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Kultura | Film
Amy Winehouse je zgodbo o noči povedala bolje kot noč
Zvezde, ki živijo tisoč let, ne doživijo toliko comebackov, kot jih je doživela Amy Winehouse. Stalno se je prižigala in ugašala. Stalno se je vračala – in potem padala v temo. Njen glas je bil za ušesa to, kar je bil dim za filme noir. Spominjala je na prvo cigareto. Izgledala je ilegalno. Ko jo poslušaš, se vprašaš le: koliko noči je morala preživeti sama, da je postala Amy Winehouse? In koliko noči je morala preživeti sama, da je dobila tisti glas? Njeni štikli so bili načini, kako preživeti noč. In iznašla je več načinov, kako preživeti noč, kot pa je bilo noči. Ko poslušaš njene pesmi, imaš občutek, da prihajajo iz noči in odhajajo v noč – in da jih nekje vmes za hip ali dva prestreže, preseka, prekine, ujame dnevna svetloba. In to je vse, kar dobiš – glas, ki te za hip pogleda. Zgodbo o noči, ki je tako kristalno pristranska kot noč. Razlika je le v tem, da je Amy Winehouse zgodbo o noči povedala bolje kot noč.
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Svet
Zakaj so Izraelci v tej vojni pobili toliko Palestincev? Zakaj so pobili toliko palestinskih civilistov? Zakaj so pobili toliko palestinskih žensk in otrok? Kako to? In predvsem – zakaj so jih toliko pobili v prvih šestih tednih? Kako to, da so pri lovu na pripadnike Hamasa povzročili takšno »kolateralno škodo«? Kako to, da so tolikokrat zadeli civiliste? Kako to, da so tolikokrat zgrešili?
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Kultura | Film
»Pekel je za otroke,« je pred davnimi leti pela Pat Benatar. Matamoros, mejno mehiško mestece, je pekel, v katerem otroci hodijo po truplih – vojna med karteli je na vrhuncu, posledice so strašne, v zraku visijo streli in revščina, po tleh pa ležijo trupla. Kot v zadnjem dejanju kake Shakespearove tragedije – ali pa kot na finalni »razstavi« v kakem slasherju. Otroci nimajo nobenih možnosti – Matamoros je brez prihodnosti. Upehana, razdejana, obupna šola (Escuela José Urbina López), v katero se kmalu preselimo, je odsev te socialne distopije – služba, ki jo tu dobi učitelj, ni nagrada, temveč kazen. A zlahka jo dobi: »Če je živ, je najet.« To šolo, zapostavljeno in zapuščeno (z zaklenjenimi vrati), poznate – videli ste jo v Nevarnih srcih. In v filmu Stand and Deliver. Otroci so obsojeni na neuspeh. Na padec.
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Družba
Ameriški magnati, kralji Wall Streeta in Silicijeve doline, se čedalje bolj ogrevajo za Trumpa, pravi Brad Stone (Bloomberg). Kar je čudno – leta 2016 je zanj navijal le razvpiti investitor Peter Thiel, zdaj pa zanj navija čedalje več magnatov, plutokratov, investitorjev in upraviteljev tveganih skladov: Elon Musk (Tesla), Ken Griffin (Citadel), Larry Ellison (Oracle), Howard Lutnick (Cantor Fitzgerald LP), Jamie Dimon (JPMorgan Chase & Co.), John Paulson (Paulson & Co.), Nelson Peltz (Trian Partners), Robert Bigelow (Budget Suites of America), David Sacks (Craft Ventures), Marc Andreessen (Andreessen Horowitz) in tako dalje. Trumpa, ki te dni prodaja kičasto izdajo Biblije (po 60 dolarjev), razglašajo za »osupljivo politično figuro«.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Svet
Vsi se še dobro spomnimo, kaj se je zgodilo 31. avgusta 1997: iz pariškega hotela Ritz se je odpeljala princesa Diana, za njo pa so se vsuli paparaci. In potem drveli in drveli in drveli za njo. Preganjali so jo, se zalezovalsko zaganjali, poganjali, blazneli, jurišali in drveli, drveli in drveli. Agresivno, histerično, posesivno, fanatično. Ščuvali so in hujskali. Na vsak način so jo hoteli dohiteti in ujeti – na vsak način so jo hoteli posneti. Hoteli so njeno fotografijo. Pa naj stane, kar hoče. Avto, v katerem se je peljala (in ki je hotel paparacem pobegniti), je pospeševal, čedalje bolj in bolj, dokler se ni v predoru – pri hitrosti 200 kilometrov na uro – silovito raztreščil. Diana, »najbolj fotografirana ženska na svetu«, je umrla.
-
22. 3. 2024 | Mladina 12 | Družba
Smrt ekofašizmu – svoboda narodu!
V Spielbergovem Žrelu začne Amity, mično, lično, dično obmorsko mestece, terorizirati strahovita pošast – orjaški morski pes. Ki pa ne diskriminira. Žre vse po vrsti – barke, kapitane, ženske, otroke in pse. Za sabo pušča mrtve in kaos. Res je smrtno nevaren, poguben, v svoji katastrofalni in kompulzivni neizbežnosti apokaliptičen, toda mestne elite – na čelu z županom – se delajo, kot da ni nič. Letoviški Amity je namreč povsem odvisen od turizma in mestne oblasti nočejo, da bi jim medijske zgodbe o tem, da je v njihovem morju velikanski kanibalski morski pes, pokvarile turistično sezono. Zato sklenejo, da bodo prisotnost morskega psa prikrile – in gledale stran. Kapital je treba zaščititi. Kapitalizem ima prednost pred ljudmi.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Kultura | Film
V Ameriški piti hočejo štirje najstniški prijatelji na vsak način seksati – čim prej, čim več. A ne vedo, kako. Ni skrivnost, da bi lahko seksali, če bi le poznali scenarij. Lahko bi šli do konca, če bi šli mentalno do konca. Tako pa si ne znajo niti predstavljati, kako izgleda »konec«, alias »tretja baza«, zato v zadnjem trenutku – tik pred zadnjo bazo – vedno odpovejo: zmanjka jim scenarija, udarijo mimo, izrečejo napačne besede (»Potegni mi ga, lepotica«), ne znajo se pogovarjati, pokažejo napačne emocije. Vse pač pokvarijo.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Svet
Teksaško mestece Eagle Pass je nedavno postalo glavno mesto boja za južno mejo. Ko se je januarja izkazalo, da se je povečalo število migrantov, ki so iz Mehike vstopili v Ameriko (ali pa so skušali vstopiti), so začeli republikanci in trumpovci kričati, da gre za »invazijo«, da je meja na stežaj odprta in da Biden ničesar ne ukrene. Teksaške oblasti so zvezni mejni policiji (Border Patrol) onemogočile nadzor nad mejo, guverner Greg Abbott je dal postaviti bodečo žico (»tehnično oviro«, kot bi rekel Miro Cerar), nadzor nad mejo je prevzela teksaška nacionalna garda, ki je mejno območje tako militarizirala, da so v Riu Grande utonili ženska in njena otroka, v Eagle Pass, mirno, zaspano mestece na ameriško-mehiški meji, pa so se zgrnili skrajni desničarji, agresivni trumpovci, toksični konspirologi, zanikovalci Bidnove volilne zmage, nativistični aktivisti, rasisti, ekstremisti in drugi »patrioti«, ki so prišli na vojno proti kriminalcem – migrantom.
