Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Marcel Štefančič jr.

    1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Svet  Za naročnike

    Kaj pa vojna?

    Vsi čakajo, da Rusija že končno enkrat zmaga. Da se vse to neha. Da se vrnejo dobri stari časi. Stebrov Zahoda, ki to »posebno vojaško operacijo« – Putinovo verzijo Trumpove politike »America first« – gledajo, se loteva apatija. Izgubljajo potrpljenje. In živce. Čedalje hujša nestabilnost zahodne ekonomije, zahodnega načina življenja in zahodne sreče jih spravlja v slabo voljo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 6. 2022  |  Mladina 25  |  Svet  Za naročnike

    Splav Meduze

    Pa se za hip preselimo v pravi Gilead. Ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je v Ameriki vse drgetalo, brbotalo, besnelo in jurišalo – to je bil čas kontrakulture, socialnega revolta in političnega protesta. Čas protivojnega gibanja, gibanja za črnske pravice, gibanja za pravice istospolnih in čas gibanja za ženske pravice. Ljudje so imeli dovolj vietnamske vojne, represije, tradicije, neenakosti. Ženske so diafragmo ali kontracepcijske tabletke dobile le, če so bile poročene. Ko so zanosile, niso več nikjer dobile dela. Kreditnih kartic niso mogle imeti na svoje ime, le na moževo. Če so bile posiljene, so jim rekli, da so same krive. In seveda – pravice do izbire niso imele. Splav je bil prepovedan. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 6. 2022  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Zakaj smo zmagali

    Ko je tistega 17. septembra 2017 v istanbulskem finalu evropskega prvenstva v košarki na semaforju pisalo 93:85, so Srbi 15 sekund pred koncem še zadnjič na hitro in povsem iz obupa vrgli na koš – in zgrešili. Žogo je ujel Randolph, jo podal Blažiču, ta pa Nikoliću, ki je z njo evforično pretekel igrišče – in vse bolj blaznel. Tako kot vsi ostali slovenski košarkarji. Tekme še ni bilo čisto konec, a Srbi so obstali in obnemeli – niso več tekali, niso več igrali. Ugriz je popustil. Bojevniška srčnost je uplahnila. Nikolić pa je z žogo blaznel proti drugi strani, kjer je pod košem blaznel Murić, tako da sta po pisku sirene za hip ali dva blaznela skupaj, potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega in presenetljivega, celo šokantnega in prav zares neverjetnega: Nikolić je žogo vrgel Muriću! Kaaaaj?!? Žoge, s katero so osvojili naslov evropskih prvakov, te magične žoge, te prelomne žoge, te mitske žoge, te zgodovinske žoge, te žive legende ni zgrabil, se je oklenil ter je odnesel za spomin, temveč jo je podal Muriću, svojemu soigralcu. Zakaj je ni obdržal? Je bil v transu, pa ni vedel, kaj počne? Več

  • Človek ognja in pepela

    V Nekropoli, objavljeni leta 1967, a brezčasni, se Boris Pahor dvajset let po drugi svetovni vojni vrne v kraje, ki so bili priča njegove »anonimne ujetosti«. Kot »turist« – kot »poletni nomad« – se vrne v kraje, kjer so nekoč stala nacistična koncentracijska taborišča Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Dora, Harzungen in Bergen-Belsen. Več

  • Vzporedna država

    Pred časom sem srečal znanega slovenskega igralca, ki je vzkliknil: »Oh, mislil sem, da si manjši!« Videl me je na televiziji, pa si ustvaril svojo predstavo o meni. Televizija vse popači. In vse pomanjša. Film pa, ravno nasprotno, vse poveča. To mu je v krvi. Majhni igralci na filmu izgledajo veliki. Mogočni. Spomnil sem ga, kaj vse so delali, da bi Humphrey Bogart, ki je bil sicer razmeroma majhen, izgledal velik – recimo v Casablanci. Nenehno so mu nastavljali platforme in stopnice, da bi izgledal višji od – sicer razmeroma visoke – Ingrid Bergman. In ko sedita na kavču, Ingrid Bergman napol leži, da ne bi izgledala višja od Bogarta. Še več – da bi izgledal mogočno, so ga obdajali s precej nižjimi moškimi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 5. 2022  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    Izginjanje

    »Napisi padajo, padajo v blato, v dno naše stvarnosti, na tla sebičnosti, v prepad,« je pel Tomaž Pengov v pesmi Napisi padajo. Potem je omenil »blato našega časa« in »široka usta obljub« ter nadaljeval: »Napisi padajo, padajo, padajo.« In končal: »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Kaj vse to pomeni? Za kakšne napise gre? Pesem je izšla leta 1978 na singlici pri založbi ŠKUC – na drugi strani je bila Črna pega čez oči, uglasbitev pesmi Frana Milčinskega Ježka. Napisi padajo pa je bila uglasbitev pesmi koroškega pesnika Andreja Kokota, ki je lepo ujel tedanjo tesnobo koroških Slovencev in strahovlado koroškega Heimatdiensta, skrajno desničarske organizacije, slavilke etnično čiste Koroške. Napisi, ki padajo, so krajevne table z dvojezičnimi napisi – Heimatdienst zanje ni hotel slišati, kakor tudi ni hotel slišati za Slovence. Če ste vprašali Heimatdienst, potem so se koroški Slovenci leta 1920 na plebiscitu odločili za ponemčenje. Še huje: če ste vprašali Heimatdienst, potem na Koroškem sploh ni Slovencev. Obstajajo le tisti, ki so Windisch – »dobri«, »pridni« Slovenci, ki so se asimilirali in ponemčili. A to ni bilo še nič: Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme. Zato so heimatdienstovci podirali dvojezične napise – in to podiranje je spominjalo na nacistične pogrome in »kristalne noči«. Veliki protislovenski shodi, ki so jih prirejali, pa so spominjali na nacistične nürnberške baklade. Tistega v Celovcu – pompoznega, agresivnega in histeričnega Ortstafelsturma, napada na krajevne table – se je leta 1972 udeležilo več kot deset tisoč ljudi. Več

  • Se Evropa lahko odpove ruskemu plinu?

    Predstavljajte si, da bi Putin 9. maja – na dan zmage – res razglasil zmago in konec misije. Vojne – no, »posebne vojaške operacije« – bi bilo s tem konec. Kako bi izgledala Ukrajina po vojni? To si zlahka predstavljamo: bila bi suverena, a precej manjša (brez Luganska, Donecka, črnomorske obale, Mariupolja, Hersona, morda tudi brez Odese), porušena in razdejana, totalno militarizirana, s policisti, vojaki in gardisti na vsakem koraku (»veliki Izrael«, kot je napovedal predsednik Zelenski), na milijone Ukrajincev bi bilo izseljenih in razseljenih (mnogi se ne bi vrnili), demografija bi se spremenila (zbežali so skoraj izključno otroci in ženske), v okviru novega »Marshallovega načrta« bi za obnovo in ponovno izgradnjo pritekale milijarde in milijarde (Svetovna banka pravi, da bo samo za obnovo infrastrukture potrebnih 60 milijard dolarjev), priložnosti za korupcijo bi bile brezmejne (leta 2021 je bila Ukrajina po Indeksu zaznave korupcije, ki ga pripravlja Transparency International, na 122. mestu), a velike bi bile tudi možnosti za discipliniranje oligarhov, transformativni skok demokracije in gospodarski prerod, obrambni proračun bi bil orjaški, boji na vzhodu bi še vedno potekali, odkrivali bi množična grobišča, »čistili« minska polja, sodili vojnim zločincem in se preštevali. Več

  • »Tu stojim. Drugače ne znam.«

    Vodstvo RTV z mano noče podaljšati pogodbe – menda zaradi mojega »neprimernega obnašanja«. No, naj vam povem, kaj je zares neprimerno. Zares neprimerno je, da so ukinili Politično s Tanjo Gobec. Zares neprimerno je, da so ukinili Globus. Zares neprimerno je, da so ukinili Točko preloma z Janjo Koren. Zares neprimerno je, da ponižujejo in žalijo inteligenco te slavne, mogočne hiše. Zares neprimerno je, da so za skoraj dva meseca ugasnili Studio City. Zares neprimerno je, da so ignorirali več kot 40.000 podpisov za takojšnjo vrnitev Studia City. Zares neprimerno je, da se odgovorna urednica ne odziva na mejle urednice Studia City. Zares neprimerno je, da kot odgovorna urednica nastopa in odstavlja oseba, ki jo je ob imenovanju podprlo le 21 odstotkov zaposlenih. Aktiv novinarjev in društvo novinarjev sta jo zaradi predvolilnih oddaj pozvala k odstopu, pa se ni niti odzvala – to je zares neprimerno. In navsezadnje, zares neprimerno je, da vodstvo te slavne, mogočne hiše ne plačuje kolumnistov Studia City in da zdaj z mano noče podaljšati pogodbe, da torej s Studiem City počne to, kar je Janševa vlada počela s Slovensko tiskovno agencijo. Več

  • Radikalna vojna

    Danes lahko pridejo, vas zgrabijo in odpeljejo – v taborišče za vojne ujetnike. Ja, povsem mirno vas lahko razglasijo za vojnega ujetnika, vohuna – sovražnega borca. Več

  • Kako nas je Janez Janša prelevil v volilni stroj

    »Mi gradimo ceste, proge, postavljamo dolge mostove,« so peli udarniki in brigadirji, ko so v nekdanji Jugoslaviji gradili natanko to – ceste, proge in mostove. Med letošnjo predvolilno kampanjo je njihovo pesem na ves glas zapela Janševa SDS, ki je Slovenijo – no, slovenske občine, katerih župan ni član SDS – preplavila z oglasnimi panoji in plakati, na katerih oznanja, kaj vse je »#zate« zgradila v tej ali oni občini. SDS vam je zgradila cesto! SDS vam je zgradila most! SDS vam je zgradila dvorano! SDS vam je zgradila bazen! SDS vam je zgradila regijski center za obveščanje! SDS vam je zgradila medgeneracijski center! SDS vam je zgradila športni park! In seveda: obnovila je slovenjgraški kulturni dom, grad Turjak, sežanski Kosovelov dom, postojnski Podjetniški inkubator, Vojkovo kočo na Nanosu in planinsko kočo na Uršlji gori. Gradimo za planince! »SDS – Rezultati govorijo!« Več

  • Marcel Štefančič jr.

    22. 4. 2022  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Film

    Plačilo za strah

    William Friedkin je leta 1971 posnel Francosko zvezo (The French Connection), orjaški hit, ki mu je prinesel tudi oskarja, dve leti kasneje pa je posnel Izganjalca hudiča (The Exorcist), film o obsedenosti, ki je bil še večji hit od Francoske zveze. Še odmevnejši. Še kontroverznejši. Vsi so govorili o njem. Friedkin se je počutil kot genialni holivudski producent Monroe Stahr v Fitzgeraldovem Zadnjem magnatu. »Mislil sem, da imam čudežno formulo.« Svet je bil njegov. Lahko si je izmišljal. Povsod so ga sprejeli kot kralja. Tudi v Parizu, kjer se je srečal s Claudom Chabrolom, Françoisom Truffautom in Henri-Georgesom Clouzotom, režiserjem Plačila za strah (Le Salaire de la peur, 1953), filma o štirih moških, ki morajo z dvema tovornjakoma na goreče naftno polje prepeljati nitroglicerin. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Film

    Severnjak

    Severnjak je najboljši film leta. Pika. Ne, vejica. Severnjak je najboljši vikinški film vseh časov – in najboljša priredba Shakespearovega Hamleta. V zgodovini. Boljša tudi od dejanskih priredb Hamleta. Severnjak je osupljiv original, a tudi priredba – no, reimaginacija Hamleta. To je zgodba o moškem, ki se mora znebiti sovraštva, pogasiti ogenj maščevanja in najti prihodnost. Začne se leta 895 nekje ob severnem Atlantiku, v mračnih, ledenih, viharnih, težkih, mučnih, distopičnih krajih, kjer slavijo vikinškega kralja Aurvandila (Ethan Hawke), alias »krokarskega kralja«, alias »vojnega krokarja«, ki se ravno triumfalno vrne s plenilskega pohoda, s sabo pa pripelje nov kontingent sužnjev. Kralj, poročen z Gudrún (Nicole Kidman), ki mu je rodila Amletha ( ja, princa Hamleta), ne govori, ampak hrope in renči, poln je hard-boiled sentenc (»Ne išči skrivnosti žensk,« »Bodi dovolj moder, da si lahko bedak,« »Umri častno« ipd.), obseden je z rituali (v jami rjove kot volk) in na vsak način hoče umreti od meča, ne pa v postelji. In to mu uspe: brat Fjölnir (Claes Bang) ga ubije in dekapitira. Preden umre, malemu Amlethu krikne: »Če me sovražnikov meč pokosi, me maščuj, sicer boš na vekomaj veke živel v sramoti!« Več

  • Tretje cesarstvo

    »Če se pri priči odpravi tja, tako je menil, bo prišel še ravno pravi čas, da vidi, kako prvi cvetovi poganjajo skoz sneg; in če ostane tam mesec dni ali dva, potem bo ravno pravi čas za ribolov, saj bo sonce že precej močneje grelo. Že vnaprej se je veselil ribolova v tistih gorskih vodah. Tako naravne in čiste so, je pravil, tako zelo sveže in pomirjujoče. In želel si je prav to leto užiti pomlad – želel se je je naužiti, kolikor bi se je le mogel. Hotel je videti vse tisto novo življenje, ki je brstelo, ki je hitelo nadomeščati vse minulo. Hotel je, da bi ga povsem prepojilo. Želel je videti, kako zeleni glog vzdolž potočnih bregov, in prve cvetove žafrana po planjavah. Hotel je videti zelena stebelca bičevja vzdolž voda, ko se med odmrlim ločjem prebija kvišku. Hotel je občutiti novo toploto sonca in novo svežino planinskega zraka. Želel se je naužiti vsega, kar je to leto nudila pomlad – prav vsega. Tega si je želel bolj kot česar koli drugega na svetu, prav zaradi tistega, kar se je bilo zgodilo. Več

  • Zaton Zahoda

    Zahod se je združil proti Putinu. Zahod je enoten. To ponavljajo zadnje tedne in dneve. Najprej je brezmejno enotnost oznanila in proslavila Evropska unija. Enotni smo – kot še nikoli! In nikdar! Zdaj je brezmejno enotnost oznanil in proslavil še Nato, zunanji minister Evropske unije. Enotni smo – kot še nikdar! In nikoli! To novo globalno enotnost – morda novo ekstazo ali pa novo metastazo globalizacije – zdaj tako slavijo in opevajo, da vas ima, da bi vzkliknili: okej, če ste tako blazno enotni, kaj potem Putin počne v Ukrajini? Kaj se boš hvalil z enotnostjo, če pa ne moreš ustaviti vojne? Hoče Zahod s tem samega sebe prepričati, da je še vedno dejavnik? Več

  • Boter

    Donald Trump je 25. julija 2019 v telefonskem pogovoru od novega ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega terjal uslugo – preišče in kompromitira naj poslovanje Hunterja Bidna, nekdanjega člana upravnega odbora ukrajinske energetske družbe Burisma, sicer sina Joeja Bidna, njegovega velikega političnega tekmeca. Če mu usluge ne naredi, Ukrajina ne bo dobila ameriške 400-milijonske pomoči oziroma orožja, s katerim bi se lahko branila pred proruskimi separatističnimi silami v Donbasu. Če boste vi pomagali meni, bo Amerika pomagala vam! Quid pro quo. Bilo je tako, kot bi rekel: »Ponudil sem mu nekaj, česar ne bo mogel zavrniti.« Več

  • Lažne solze Evropske unije

    Evropa je neverjetno ponosna na svojo enotnost in slogo. Ja, kar razmetava jo od ponosa, da je ob Putinovi invaziji v Ukrajino nastopila enotno in složno, da je »neprecedenčno« in »zgodovinsko« obsodila in sankcionirala Rusijo, da je podprla demokracijo, vladavino mednarodnega prava, človekove pravice in evropske Vrednote. Evropa ne more in ne more prehvaliti svoje velike in neomajne načelnosti – nenehno si čestita zanjo. Še enkrat smo pokazali, da smo vrhunec Civilizacije in Kulture! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 3. 2022  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

    Priletni parazit

    Vsi imajo svoje spomine na Marka Breclja – moj spomin nanj pa je doku Priletni parazit, ki ga je pred skoraj desetimi leti posnel Janez Burger in ki ga morate nujno videti, če hočete vedeti, kdo je bil Marko Brecelj. Marko Brecelj je »fenomen«, »legenda«, »biser slovenske kulturno-umetnostne scene«, »eden izmed najbolj spregledanih umetnikov«, »človek, ki živi to, kar dela«, »gverilec s taktiko mehkega šoka, a vztrajen« (»stalno napada malomeščansko pamet«), »slovenski unikat«, »kompleksna in komplicirana osebnost« (»v Marku je več Markov«), »posebno psihofizično stanje«, »pevec Buldožerja«, pravijo tisti, ki ga poznajo, od Mateje Koležnik in Zorana Predina do Blaža Lukana in Mitje Rotovnika. Dragan Živadinov – vedno precizen – doda: »Marko Brecelj je eden izmed prvih izhodiščnih performerjev v 20. stoletju.« Več

  • Ustavite Putina!

    Ko so proti Rusiji uvedli »zgodovinske«, »neprecedenčne«, »peklenske« sankcije, so tako rekoč vsi mirno še naprej uvažali rusko nafto. Tudi Amerika, poveljnica in slavilka sankcij. Ko so ji začeli očitati dvoličnost, je Bidnova vlada sporočila, da razmišlja, da bi prepovedala uvoz ruske nafte in da bi zdaj nafto raje uvažala iz Venezuele. Kul. In kdo vodi Venezuelo? Ja, še vedno Nicolás Maduro, ki so ga Američani še malo prej razglašali za diktatorja, fašista, Hitlerja in pošast – za človeka, ki je uničil Venezuelo, ki je Venezuelo prelevil v humanitarno katastrofo, ki je povzročil eksodus venezuelskega ljudstva in ki so ga skušali Američani večkrat likvidirati. Proti njemu so spletali puče – in celo invazije in vojne. Kaj to »pomeni« – da Maduro postaja »naš« diktator? Da postaja sprejemljiv? Da so Američani – in ne le Američani – energetsko odvisni od diktatorja? Več

  • Marcel Štefančič jr.

    11. 3. 2022  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Film

    Tovarne delavcem

    Veliki Mike Leigh je pred leti posnel Kar brez skrbi, film o Poppy (Sally Hawkins), samski učiteljici, ki verjame, da je učenje drugih še vedno smiselno, in ki vere v to, kar počne, ne izgubi, četudi je obdana s ciniki, ki se v zrcalo pogledajo prevečkrat na dan, da bi lahko koga sploh še kaj naučili. To, da učenca osrečiš, se ji zdi del učnega procesa. Drugim se to zdi flirtanje s kaosom. To, da izgleda ekscentrično, ne preseneča. Poppy, naturalistična verzija Mary Poppins, je učiteljica, ki noče biti del problema, ampak del rešitve, zato verjame, da je treba učiti najslabše in najboljše. Njeno poučevanje je tako transparentno, kot bi moral biti transparenten idealni učni proces – brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. V učilnico prinese le sebe, svoj nasmeh in svojo srečo, da lahko uči. Natanko takšen je Dieter Bachmann, protagonist res epskega fly-on-the-wall dokumentarca Gospod Bachmann in njegov razred, 65-letnik s pleteno kapo, samski happy-go-lucky učitelj v malem, zakotnem, industrijskem Stadtallendorfu, v katerem so nekoč stale nacistične tovarne orožja in streliva in v katerem zdaj živi in dela ogromno priseljencev, Romunov, Bolgarov, Turkov, Kazahstancev, Italijanov, Maročanov, Rusov in Brazilcev, »poceni« delovna sila, gastarbajterji, begunci pred revščino, nemočjo in socialno smrtjo – Bachmann, Poppy v majici benda AC/DC, uči njihove otroke, stare od 12 do 14 let. In uči jih vse – matematiko, zgodovino, umetnost, angleščino, nemščino. Subtilno, z nasmehom, brez jeze. In brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. In vmes – v slogu Jacka Blacka in Linklaterjeve Šole rocka – zgrabi kitaro in plane v Smoke on the Water ali Knockin’ on Heaven’s Door ali Jolene. Ne enkrat. In ne sam. Razred – 6B – postane njegov multi-kulti bend. Ve, kdaj je trenutek za premor. Kdaj za comic relief. Kdaj za počitek. Bachmann, holist, boem, kipar in nekdanji revolucionar, ki je začel poučevati šele pred 17 leti, ima neverjeten občutek za ritem in tempo in improvizacijo – poučevanje tako res deluje kot imerzivna naracija, kot zgodba, ki je noče nihče zamuditi, kot avantura, za katero nihče noče, da bi se kdaj končala, kot afirmacija sreče, samozavesti, raznolikosti, drugačnosti in prihodnosti, kot naglo brisanje cinizma, fobij in strahov, kot emfatični portal v življenje, ne pa kot ocenjevanje ali podcenjevanje. Ne, Bachmann noče biti veriga, še manj dreser – biti hoče smiseln. Na nekonvencionalen, nepokroviteljski, udoben, neasimilacijski, transformativen način. Kot Pitagorov izrek. Kot Robin Williams v Društvu mrtvih pesnikov. Ali Richard Dreyfuss v Hollandovem opusu. Ali François Bégaudeau v Razredu. Ali pa Albert Finney v Browningovi verziji. Poskrbeti mora, da bodo vsi ti učenci – otroci težaških delavcev – šli naprej. Na koncu jih mora oceniti, a doda: »Te ocene – to niste vi. Povsem drugačni ljudje ste.« Sam se počasi umika, toda vsem, tako njegovim kolegom kot nam, je jasno, da ga ne more nihče nadomestiti. Več

  • Smrt avtokraciji, svoboda narodu!

    V Možu iz Hollywooda, Tarantinovi epizodi Štirih sob (1995), neki tip stavi, da mu bo uspelo vžigalnik Zippo prižgati v vseh desetih zaporednih poskusih. Če mu to uspe, dobi avtomobil – če mu ne uspe, bo ob prst. Trik je seveda v tem, da mu vžigalnika ne uspe prižgati že v prvem poskusu – in prst mu avtomatično odsekajo. Takoj. Ja, nepričakovano. Brez besed. Šokantno. Tip ga izgubi v trenutku, ko mu ne uspe prižgati vžigalnika. Nobenega čakanja, nobenega zavlačevanja, nobenih pogajanj, nobenega šahiranja, nobenega mencanja, nobene diplomacije, nobenega stopnjevanja napetosti. In nobenega patetičnega omogočanja častnih umikov. In nobenih rešitev v zadnjem trenutku. Več

  • Avtokratizacija življenja

    Gotovo se še spomnite, kako je Steve Bannon, »arhitekt trumpizma« in nekaj časa Trumpov glavni strateg, pred nekaj leti pompozno napovedal, da bo s »populistično revolucijo« spremenil svet. Ali natančneje: oznanil je, da bo združil in povezal vse evropske populiste, vse skrajno desne stranke, ki tržijo ksenofobijo, islamofobijo, evroskepso ipd., ter jih potem na evropskih volitvah prelevil v zgodovinski blok, ki bo odpravil Evropsko unijo. Verjetno si je rekel to, kar v Miltonovi literarni klasiki Izgubljeni raj dahne Lucifer: »Bolje vladati v peklu kot služiti v nebesih.« To, da je skušal Američan v populizmu mojstriti Evropo, ki si je populizem vseh oblik, tudi genocidnih in holokavstnih, izmislila, je bilo kakopak noro, a nič manj kot to, da je skušal Evropo spremeniti in »revolucionirati« Američan, ki je v Ameriki odpadel – Trump ga je namreč nagnal. To je podžgalo njegov narcizem, njegovo obsedenost s slavo, njegovo grandomanijo in njegovo mitomanijo. Izgledal je kot igralec, ki išče »zgodovinsko« vlogo. Kot lik, ki išče film. Kot tipični ameriški luzer, ki dela vse, da bi se slikal z Zgodovino (neo-Zelig), in ki hoče osebno odrešitev, ponovno vstajenje – holivudski happy end. Več

  • Naši vodniki po peklu

    Jimmy Carr, kruti, lucidni, ofenzivni, politično nekorektni komik, kralj enovrstičnic in »črnih materialov«, britanska verzija Anthonyja Jeselnika, ekstremnega ameriškega komika slovenskega rodu, na začetku svojega najnovejšega stand-upa (Jimmy Carr: His Dark Material), ki ga ponuja Netflix, publiko – hvaležno, evforično, vsega hudega vajeno – posvari, da bo v »nocojšnjem šovu slišala vice o groznih stvareh«, a obenem doda, da »so to le vici, ne pa grozne stvari«. Sledijo tipično carrovski vici o malih ljudeh in debelih ljudeh, veganih in vaginah, pedofiliji in shizofreniji, Alzheimerju in Parkinsonu, abortusu in posilstvu (»Hočete preprečiti posilstvo? Recite da!«), celo o umirajočih – v hospicu ima nastop (»Hitro, mudi se!«), publiko, no, ljudi, ki umirajo za redkimi boleznimi in ki jim ni ostalo več prav dosti, pa vpraša: »Je tu kdo od lani?« Ker se sam smeji »navznoter« (»kot bi goska z motnjami v učenju doživljala napad panike«) in ker je sam svoj lastni »konzervirani« smeh, je tudi vsak njegov smeh vic zase, njegovi obračuni z gledalci, ki se jim zdijo njegovi vici »prehudi« ali »žaljivi« (sam jih prosi, naj mu vpadajo v besedo, naj ga motijo, provocirajo ipd.), pa so tako neusmiljeni kot njegovi obračuni z gledalci, ki mislijo, da ima prav in da je na njihovi strani. »Zdaj pa dvignite roke tisti, ki se nočete cepiti!« Jaaaaa! Roke švignejo gor. Carr se obrne proti enemu izmed proticepilcev, rekoč: »Zdaj pa to roko primi in se z njo udari po licu!« Več

  • Zakaj Američani tako množično zapuščajo službe?

    Christian Bale je leta 2004 vse šokiral, ko je za potrebe trilerja Strojnik (The Machinist) shujšal za dobrih 30 kilogramov – tehtal je le 60 kilogramov. Bila sta ga le kost in koža. Skozenj se je skoraj videlo. Kar pa je bilo logično, no, nujno za zgodbo – igral je človeka, ki izginja. Delavca, ki izginja – strojnika Trevorja Reznika. Nenehno dela, zdi se, da noč in dan. Vidimo ga v tovarni, a ne vemo, kakšni. Vidimo, da nekaj proizvaja, a ne vemo, kaj. Vseeno. Sadovi dela, ki ga opravlja, so mu itak povsem odtujeni. Tako kot mu je povsem odtujeno samo delo, ki ga opravlja. To delo je videti tako strašljivo, tako toksično in tako morbidno kot on. Z vsakim delovnim dnem, z vsako delovno nočjo, z vsakim šihtom ga je manj. Več

  • Vse naše tretje svetovne vojne

    Leta 1962 se je dober mesec zdelo, da je človeštvo prišlo do tiste srečne točke, ko bo lahko gledalo vizualno najatraktivnejši, najimerzivnejši in najviralnejši spektakel – svoj lastni konec. Svoje lastno uničenje. Med 16. oktobrom in 20. novembrom se je obetalo nekaj, kar bi preseglo lepoto bengalskega ognja, božičnega drevesa pred Belo hišo, nacionalnega ognjemeta in najdražjih holivudskih specialnih efektov, nekaj, kar so izmenično imenovali III. svetovna vojna, atomski holokavst, konec sveta, apokalipsa, oktobrska kriza, karibska kriza – in seveda kubanska raketna kriza. Več

  • Đoker Out

    Če ste videli film Smrtonosno orožje, potem dobro veste, kaj morate narediti, ko naletite na »norca«, ki grozi, da bo skočil s kake stolpnice: delati se morate, da ste še bolj nori od njega. Natanko to namreč stori policist, ki ga igra Mel Gibson. Povzpne se na stolpnico, zleze k »norcu«, ki grozi, da bo skočil, in dahne: Zdajle bova pa skočila! Potem začne guncati afne, blazneti, noreti. Njegovo sporočilo je jasno: Ti misliš, da si nor, toda jaz sem še bolj nor od tebe! »Norec«, ki grozi, da bo skočil, se na smrt prestraši. Vsa »norost« ga v trenutku mine. Navsezadnje, pred sabo ima policaja, potemtakem Zakon, ki je še bolj nor od njega. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    14. 1. 2022  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Film

    Največji srbski režiser

    Boter je bil leta 1972 tak hit, da je Charlie Bluhdorn, vsemogočni lastnik studia Paramount, nekdanji vratar v newyorškem hotelu Essex House, režiserju Francisu Fordu Coppoli poklonil razkošno modro limuzino. Coppola je vanjo naložil Williama Friedkina, ki je ravno dobil oskarja za Francosko zvezo (prav tako megahit), in Petra Bogdanovicha, ki je ravno zažigal z Zadnjo predstavo, nominirano za osem oskarjev (dva je dobila), potem pa so se triumfalno zapeljali po losangeleškem Hollywood Boulevardu, med vožnjo vstali, se stegnili skozi streho in pompozno, na ves glas kričali in vreščali. Coppola je kričal: »Petdeset milijonov dolarjev – Boter!« Friedkin: »Oskar za najboljši film – Francoska zveza!« Bogdanovich pa: »Vse najpomembnejše nagrade kritikov – Zadnja predstava!« Več

  • Kako ustaviti fašizem

    Robert Golob je nedavno na javni tribuni rekel: »Čas je, da jih naženemo, to ni desničarska politika, to je fašizem.« Milan Kučan je v celjskem Muzeju novejše zgodovine – ob obletnici osvoboditve zapornikov iz Starega piskra – skoraj sočasno rekel, da se »tudi v Sloveniji srečujemo z oživljanjem fašizma« in da je »njegove zametke mogoče prepoznati v vse bolj avtoritarnem upravljanju države, v brezsramnem poseganju v ustavo, v sistematičnem rušenju pravne države in kršenju človekovih pravic«. Pred časom so se petkovi protestniki zbrali na Trgu republike, kjer je potekal množični »vseslovenski shod proti fašizmu in neonacizmu«. Več

  • Ptiči niso resnični!

    Letos aprila je v kalifornijskem Torranceu več kot tisoč ptičev izvedlo strašno, šokantno, že kar apokaliptično invazijo: najprej so nekaj časa preletavali neko hišo, potem pa na lepem skozi dimnik vleteli vanjo ter jo povsem opustošili. »Za sabo so pustili kaos in uničenje,« so poročali mediji. »Bilo je noro,« je dodala lastnica. Prav res – video to še vedno potrjuje. Bil je viralen. Vsi pa so ponavljali, da so vsi ti ptiči le citirali strašne, šokantne, apokaliptične ptiče iz Ptičev, ki jih je leta 1963 posnel Alfred Hitchcock: ja, v hišo vdrejo skozi dimnik, in ja, za sabo pustijo kaos in uničenje. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 12. 2021  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Film

    Nesrečni fuk ali Nori pornič

    Nesrečni fuk ali Nori pornič, novovalovski metakolaž eseja, odiseje, dokuja, budoarske filozofije, slovarja anekdot, znamenj in čudes, pornhubske fantazije in balzacovske comédie humaine, ki je v Berlinu osvojil zlatega medveda, se začne z dolgim, skoraj štiriminutnim »domačim« hardcore seksom (felacija, penetracija ipd.), ki ga – ob pesmi Lili Marleen – uprizarjata in snemata romunska zakonca, gimnazijska učiteljica Emi (Katia Pascariu) in njen mož (Stefan Steel), in ki bo gledalce in gledalke v dvorani gotovo navdal z nelagodjem – kako naj se obnašajo? Naj se vzburijo? Je to v teh politično korektnih časih »prebujenosti« dovoljeno? Naj se čutijo nadlegovane? Kaj če se med tem uvodnim amaterskim »norim porničem« koga v dvorani dotaknejo? Nehote – zaradi živčnosti, vznemirjenosti. Ni kaj, v dvorani bo »nori pornič« ustvaril toksično atmosfero – ljudje si bodo zaželeli, da bi bilo fuka čim prej konec. In ko ga je konec, ta »nori pornič« spletom umazanih okoliščin pride na splet in postane naslednja velika stvar. Najprej ponorijo starši dijakov – ja, zgroženi so, ogorčeni. Emi ne more priklicati moža. Svet postane naglo sodišče. Vrata pekla se odprejo. Več

  • Naj filmi 2021

    Army of the Dead, Zack Snyder
    Ducat umazancev sreča Osmega potnika 2, Oceanovih enajst in Pobeg iz New Yorka. Več