Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Kobalova verzija

    Predstavljajte si, da bi Boris Kobal po razkritju, da je »njegova« komedija Profesionalci espe – »Duhovita črna komedija o družini poklicnih hudodelcev,« kot so jo oglaševali – le plagiat oziroma prevod italijanske komedije La prova generale, ki jo je pred davnimi leti – leta 1977! – napisal Aldo Nicolaj, zbežal v Italijo in potem slovenskim medijem od tam – magari iz Trsta – na dolgo in široko razlagal, kako je nategnil vse po vrsti, od žirije, ki ga je nagradila, do celjskega teatra, ki je »njegovo« komedijo igral, režiserja, ki jo je režiral, in gledaliških kritikov, ki so jo – vsaj domnevam – recenzirali. Več

  • V suženjstvo zakleti

    Kaj obljubi populist? Tole: zgradili bomo zid, postavili bomo ograje, zaprli bomo meje – nobenih beguncev ali ekonomskih priseljencev ne bomo sprejemali! Ljudstvo je navdušeno. Še toliko bolj, ko populist obljubo izpolni. Meje zapre. Nobenih beguncev, sploh pa nobenih ekonomskih priseljencev, nobenih ekonomskih migrantov. Ljudstvo je navdušeno. Populistova politika se itak glasi – ekonomski migranti so le navadni paraziti, ki se šlepajo na begunce! Zato nimajo vstopa. Ljudstvo je navdušeno. In tako v deželo ni ne beguncev ne ekonomskih migrantov. Ljudstvo je še kar navdušeno in navdušeno. Več

  • Kako nastane rumeni jopič – in koga potem voli

    Včasih se zdi, kot da živimo v Kačurjevih sanjah. Martinu Kačurju, Cankarjevemu velikemu liberalcu, so se namreč izpolnile sanje, saj je Slovenija postala natanko takšna, kot si jo je želel. Kot vidimo, je samostojna, neodvisna in socialna, stopila je »med druge narode«, ni več »zadnja v vrstah«, ne pobira več le »ostankov«, ima svojo kulturo, na oblasti je liberalna sredina, država in verske skupnosti so ločene, svoboda, enakost, demokracija, vladavina prava in človekove pravice so temelji. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

    Fahrenheit 11/9

    Najprej vidimo serijo ameriških osebnosti, ki pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v različnih oddajah in na različnih prizoriščih odločno ponavljajo: Donald Trump ne bo postal ameriški predsednik! Donald Trump nima nobenih možnosti! Donald Trump ne bo nikoli ameriški predsednik! Na dan volitev vidimo predvolilni štab Hillary Clinton – evforija! Hillary je že zmagala. In vidimo Trumpov predvolilni štab – pogreb! Trump je izgubil. Toda potem zmaga Trump. Zdaj zagledamo zgrožene, šokirane, zaprepadene obraze, ki kar ne morejo verjeti, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo: Kako je to mogoče? “How the fuck did this happen?” In zaslišimo užaloščeni, jokajoči, patetični glas Michaela Moorea, ki prav tako ne more verjeti, da je zmagal Trump. Več

  • Knjiga leta 2018

    V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki (Batman, Superman, Spider-Man, Iron-Man, Thor, Hulk, Wolverine ipd.) in ko so na Slovenskem knjižnem sejmu za KNJIGO LETA razglasili strip Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki ga je po scenariju Blaža Vurnika narisal Zoran Smiljanić, je prav, da se spomnimo, kako je Cankar v Mojem življenju videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Zgodbo o Petru Klepcu nam je bil povedal v šoli učitelj; povedal pa jo je slabo, iz veselega junaka je napravil cmeravo mevžo. Ustanoviti in napisati je bilo treba vse drugo, vse mogočnejšo zgodbo. Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izrval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo. Več

  • Tisti revolucionar, ki je s Kapitalom prestrašil kapital

    Karl Heinrich Marx se rodi 5. maja 1818 v Trieru. V judovski družini. V katoliškem mestu. V protestantski deželi. Mati Henrietta je nizozemskega rodu, oče Heinrich pa je dedič razsvetljenstva. Karl, ki ga pri šestih krstijo, ni edinec, ampak ima kopico bratov in sestra, ki jim peče torte iz blata. Ker jih nočejo jesti, to ni dobra osnova za prijateljstvo. Do dvanajstega leta je v domači šolski oskrbi, leta 1830 pa stopi v triersko gimnazijo. Hitro bere, hitro memorira, še zlasti Shakespearea, ki postane njegov prvi junak. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Krč, skozi katerega mora slovenski gej, da bi se osvobodil

    Posledice so deželi, času, žanru in temi primerne – grobe, surove, nervozne. Andrej Podobnik (Matej Zemljič), atletski, mišičasti, testosteronski mladoletnik, noče hoditi v šolo, noče delati, ne oglaša se na centru za socialno delo, doma pa krade, da bi lahko žuriral. Tako pravi sodnica. In ko pretepe še punco, ki se posmehuje njegovi impotenci, ga udomijo – pristane v zavodu, v kakršnem so problematični, delinkventni najstniki pristali v Pogačnikovi »črni« klasiki Grajski biki (1967). Če bi ga vprašali, komu ali čemu se upira, bi verjetno tako kot Marlon Brando v Divjem (1953) odvrnil: »Whaddya got?« V očeh mu itak piše: a mislite, da si ne upam? Več

  • Ameriški holokavst

    »Le 22 let po tem, ko je Kolumb prvič pristal na Karibih, je bil gosto naseljeni otok, ki ga je raziskovalec preimenoval v Hispaniolo, učinkovito opustošen; skorajda osem milijonov ljudi – Kolumb se je odločil, da jim reče ’Indijci’ – so pokosili nasilje, bolezni in brezup,« pravi ameriški zgodovinar David E. Stannard, avtor monumentalne knjige Ameriški holokavst (Osvajanje Novega sveta), ki je – v prevodu Zoje Skušek – izšla tudi pri nas. Več

  • Zadnji dnevi pekla

    Senator John McCain, »politični titan«, »vojni heroj«, »patriot«, »neposnemljivi lik«, »ikona«, »figura ameriške odrešitve« in »maverick« ( ja, kot Tom Cruise v filmu Top Gun), ki je umrl te dni, je posnel svoje zadnje besede (»Vsem vam želim velike pustolovščine, dobro družbo in srečno življenje, kot je bilo moje«) in splaniral svoj pogreb. Do zadnjega detajla: napisal je, kdo vse naj mu poje hvalo (George W. Bush, Barack Obama), kje vse naj bodo spominske slovesnosti, kje naj ga pokopljejo, kako naj ga tja pripeljejo. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  Ilustracija: Zoran Smiljanić

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura

    Ali bi bilo treba Cankarja sežgati?

    Ivan Cankar je bil slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe, pogledal v oči. Slovenci so se ga bali – nikoli niso vedeli, kaj jih čaka, a vedno, ob vsaki knjigi, so vedeli, da bodo dobili več, kot so pričakovali. In zdelo se jim je, da si tega zaslužijo. Več