Marcel Štefančič jr.

Marcel Štefančič jr.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 9. 2022  |  Mladina 39  |  Politika  Za naročnike

    Zmagali so fašisti

    Strah, da bo prišel fašizem na oblast s pučem, je bil povsem odveč in neupravičen – fašizem danes na oblast pride z volitvami. Brez težav. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Glejte me!

    Ko se peljete v potniškem letalu, ste v zelo izoliranem okolju. Vaš manevrski prostor je hudo omejen. Paralizirani ste. Nič ne morete. Nikamor ne smete. Obsojeni ste na mirovanje. Zato vam ne preostane drugega, kot da gledate filme. Toda letalo v vas ne prebudi le cinefila, ampak vam omogoči, da eksperimentirate. Ali kot je pred leti na portalu Polygon opozoril Joshua Rivera – ko si na letalu, daš priložnost filmom, ki jih doma ne bi gledal. Na letalu si pripravljen gledati filme, ki jih sicer ne bi – filme, ki bi jih tam doli, na Zemlji, preskočil, zavrnil, ignoriral, spregledal. Filme, ki se ti zdijo pod nivojem. A nihče ti ne more ničesar očitati, ni ti treba zardevati od sramu, nihče se ti ne more posmehovati: v letalu si, deset tisoč metrov nad Zemljo, odrezan od sveta – kakšne možnosti pa imaš? Ne potrebuješ izgovora, da bi gledal cenene, pompozne, kičaste, srečno smešne in klišejske blockbusterje – lahko jih gledaš brez občutka krivde. Letalo samo je ready-made izgovor. Več

  • Zima našega nezadovoljstva

    Karl Binding in Alfred Hoche, nemška doktorja, pravnik in psihiater, sta na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja objavila knjigo Dovoljenje za uničenje življenj, ki življenja niso vredna (Die Freigabe der Vernichtung Lebensunwerten Lebens), v kateri sta dokazovala, da je življenje nekaterih ljudi manj vredno od življenja drugih in da je treba te, katerih življenje ni vredno življenja (duševne bolnike, ljudi, ki niso sposobni sami skrbeti zase ipd.), preprosto odstraniti, saj za ostale – za te, katerih življenje je vredno življenja – pomenijo le motnjo in breme. Več

  • Do zadnjega diha

    »Odvratno! Vsi so v Cannesu. Kaj hudiča potem jaz počnem v Parizu?« je maja 1959 kriknil Jean-Luc Godard. Njegovi prijatelji, nekdanji filmski kritiki, François Truffaut, Claude Chabrol, Alain Resnais, Jacques Rivette in Éric Rohmer, so že posneli celovečerce ali so jih ravno snemali, sam pa je imel za pasom le štiri kvikije. Zato je zdrvel v Cannes in prosil Truffauta, ali mu prepusti svojo – sicer resnično – zgodbo o Michelu, pariškem avtomobilskem tatu, ki ubije policista, potem pa se med obupanim skrivanjem pred policijo zaplete z ameriško novinarko Patricio, ki na Elizejskih poljanah prodaja New York Herald Tribune in ga nazadnje izda. Truffaut je prikimal – in privolil, da bo napisal tudi scenarij. Chabrol se je javil za »tehničnega in umetniškega svetovalca«. Takoj je dobil tudi producenta in distributerja, ki sta zastrigla z ušesi – novovalovski film, ki ga oglašujeta Truffaut in Chabrol, bo zanesljivo hit, pa četudi za režiserja ni še nihče slišal, sta si mislila. Več

  • Gospod Biden, zrušite ta zid!

    Ko je te dni umrl Mihail Gorbačov, zadnji voditelj Sovjetske zveze, so ga praktično vsi nekrologi slavili, toda ironično – vsi po vrsti so slavili njegove neuspehe. Slavili, opevali in poveličevali so ga zato, ker mu je katastrofalno spodletelo. Ker je pokopal Berlinski zid, komunistično partijo, komunizem in Sovjetsko zvezo. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Borut Krajnc

    2. 9. 2022  |  Mladina 35  |  Svet

    Kako je Gardsko jezero dobilo puščavo

    Prejšnji petek sva s fotoKrajncem, »odeta v cape svojega poklica,« kot bi rekel William Faulkner, navsezgodaj sedla v avto in zdrvela v noč, ki se je čedalje bolj redčila. Ko sva peljala mimo Postojne, je gozdove pod Ravbarkomando oblivala samozavestna filmska svetloba. Če tu umreš, se ti nič ne zgodi, sem si mislil. Kje so slovenski filmarji, ko svetloba – faulknerjevska »svetloba v avgustu« – kliče film? Zakaj tega nikoli ne vidimo v slovenskih filmih? Toda višje, pred nama, v daljavi, so se kopičili oblaki, ki so izgledali kot risbe, kot slikarska platna. Slikarska svetloba, je dahnil fotoKrajnc. Prav res, »pomorsko« kalvarijo, ki sva jo videla (tam nad sabo), bi lahko povsem mirno podpisal britanski ekscentrični romantik J. M. W. Turner. Le še neurje bi naju moralo zgrabiti. In premetavati. Kot barko. A upanje je obstajalo. Od časa do časa je začelo liti. Na polno. In čez čas je ponehalo. Pa spet začelo. In spet nehalo. Več

  • Kako je Donald srečal Janeza

    FBI je lani opravil skoraj tri milijone in pol hišnih preiskav – brez naloga za hišno preiskavo. Trumpovo floridsko rezidenco Mar-a-Lago pa je tisti ponedeljek, 8. avgusta, za vsak primer preiskal z nalogom, ki ga je odobril pravosodni minister Merrick Garland in podpisal floridski zvezni sodnik Bruce Reinhart. FBI-jevci so vdrli v sef ter zasegli 11 setov strogo zaupnih dosjejev (tudi tistih z oznako najvišje stopnje zaupnosti), ki si jih je bil tik pred odhodom iz Bele hiše prisvojil Trump, s čimer je morda kršil protivohunsko zakonodajo (Espionage Act), oviral preiskavo, kaznivo ravnal z vladnimi dokumenti in ogrozil nacionalno varnost. Več

  • Dementne laži skrajne desnice

    Viktor Orbán je dobil osmi čut – vidi mrtve. In mrak, propad Zahoda, apokalipso – »desetletje nevarnosti, negotovosti in vojn«. Najprej je 23. julija v romunskem mestecu Băile Tuşnadu rekel, da Madžari niso »ljudstvo mešane rase«, da se z nebelci, neevropskimi rasami, ne bodo mešali, da nočejo postati »ljudstvo mešane rase« in da evropske nacije, ki so mešane, »niso več nacije« (temveč le še »konglomerati ljudstev«). Njegova dolgoletna svetovalka je odstopila, rekoč, da je šlo za »čisti nacistični govor«. Stebrom Zahoda, zbranim v Bruslju, se je to zdelo le rasistično. Niso brali Hitlerjevega Mein Kampfa. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Film

    Tako se je končalo poletje

    Robert Altman je leta 1966 za studio Warner posnel Odštevanje, astronavtsko dramo, ki pa je v kino prišla šele leta 1968: Jack Warner je namreč Altmana že pred koncem snemanja nagnal. Zakaj? Videl je prizor, v katerem sta dva igralca govorila hkrati, simultano, drug čez drugega. Ne, igralec ni počakal, da je drugi svojo repliko povedal do konca, ampak je govoril kar čez njega. In narobe! Šokantno! Nezaslišano! Warner, ki je očitno pozabil, da je Howard Hawks z overlappingom briljiral že v štiridesetih letih (Njegovo dekle Petek), je ponorel: »Ta idiot je pustil, da igralci govorijo drug čez drugega!« Kaj je pa dobri stari Jack vedel, da bodo »prekrivajoči se dialogi« postali Altmanov zaščitni znak in njegov prispevek k novoholivudski filmski revoluciji. Več

  • Pekel je že tu!

    Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je nedavno – še preden je zagorel Kras – opozorila, da bo vsa Slovenija zaradi podnebnih sprememb prav kmalu izgledala kot Kras. Pozabila pa je dodati, da bo Kras tedaj izgledal kot Luna. Kot distopična puščoba iz filmov o Mad Maxu. Še dva taka požara, pa bo lahko NASA tam posnela izkrcanje na Luni. Več

  • Ko udari Amerika

    Prejšnjo sredo se je na televizijski mreži CNN zgodilo nekaj nenavadno presenetljivo šokantnega. Jake Tapper, zmerno liberalni voditelj, je intervjuval Johna Boltona, konservativnega hardlinerja, nekdanjega Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost. In ker v kongresu ravno poteka preiskava napada na Kapitol, ki se je zgodil 6. januarja 2021, in ker ni več nobena skrivnost, da je šlo za poskus državnega udara, ki ga je podžigal in tako rekoč terjal Donald Trump, sta skočila tudi tja, toda Bolton je hitro opozoril, da napad na Kapitol ni bil poskus državnega udara, ker Trump česa takega sploh ni sposoben – misli le nase, skače od ene ideje k drugi, blodi in blebeta, ničesar zares ne razvije in ničemur se zares ne posveti. Jake Tapper se je sarkastično nasmehnil, rekoč: »Saj ti ni treba biti briljanten, da bi ti državni udar uspel,« toda Bolton je hitro dodal, da se s tem ne strinja, ter se obenem z iskro v očeh in nasmeškom na licih pohvalil, da je sam »pomagal načrtovati državne udare, ne tu, ampak, saj veste, drugod,« zato ve, da »je v to treba vložiti veliko dela«. Tega – »skrbnega načrtovanja državnega udara« – pa pri Trumpu ni bilo. Ni dovolj kompetenten. Ne zna. Ne ljubi se mu delati. Ko ga je Tapper pozval, naj pove kaj več o državnih udarih, ki jih je pomagal načrtovati, je odvrnil, da ne bo šel v podrobnosti (»Nekateri so uspeli, drugi ne«), a njegov obraz je prešerno in samozadovoljno žarel – Trump mu ne seže do popka. Bolton je hotel biti zunanji minister, a Trump ga je zavrnil – ker so mu šli na živce njegovi mrožasti brki. Več

  • Ko odide nerazsvetljeni absolutist

    Britanskega premiera Borisa Johnsona ni več. In kot smo videli, so si vsi oddahnili. Toda potrebovali so ga – da je izpeljal brexit. Obljubil je, da bo Britanijo odpeljal iz Evropske unije. Pa naj stane, kar hoče! Ponovni referendum o britanskem članstvu v Evropski uniji ni prišel v poštev. »Do or die,« kot je demagoško ponavljal. Ali mi uspe ali pa crknem! In obljubo je izpolnil. Postal je obraz brexita. Da bi brexit lažje uspel, je med referendumsko kampanjo famozno lagal, da Britanija Bruslju vsak teden plača 350 milijonov funtov, Evropsko unijo je razglašal za Hitlerja (saj je hotel »združeno Evropo«, ne?), britanski parlament pa je celo za nekaj časa antidemokratično in pučistično suspendiral. Človek, ki je komaj čakal, da začne deliti in vladati, je odločal o usodi Velike Britanije in Evropske unije. Več

  • Druga slovenska državljanska vojna

    Gotovo se spomnite, kako je Janez Janša čestital Donaldu Trumpu za ponovno izvolitev. Jasno, zmotil se je. Vsi so se norčevali iz njegovega tvita. Še toliko bolj, ker je sam deloval tako resno. Smrtno resno. Kar pa naj vas nikar ne zavede: res je bilo smrtno resno. Janša je v Trumpu videl zmagovalca volitev. A tudi Trump je bil prepričan, da je zmagovalec volitev. Da bi jih ja zanesljivo dobil in da ne bi bilo kakih presenečenj, je vrhovno sodišče zapolnil s tremi ekstremno konservativnimi sodniki. Ni kaj, to je lepa, ugledna, dobro plačana, dosmrtna služba. In Trump, vedno trgovec, kralj tistega quid pro quo, je računal, da bodo razumeli, da jim je zrihtal krasne službe, in da mu bodo uslugo vrnili, da bodo torej volilni izid, če bo zanj neugoden, preprosto razveljavili, češ da je šlo za volilno krajo. Več

  • Kaj pa vojna?

    Vsi čakajo, da Rusija že končno enkrat zmaga. Da se vse to neha. Da se vrnejo dobri stari časi. Stebrov Zahoda, ki to »posebno vojaško operacijo« – Putinovo verzijo Trumpove politike »America first« – gledajo, se loteva apatija. Izgubljajo potrpljenje. In živce. Čedalje hujša nestabilnost zahodne ekonomije, zahodnega načina življenja in zahodne sreče jih spravlja v slabo voljo. Več

  • Splav Meduze

    Pa se za hip preselimo v pravi Gilead. Ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je v Ameriki vse drgetalo, brbotalo, besnelo in jurišalo – to je bil čas kontrakulture, socialnega revolta in političnega protesta. Čas protivojnega gibanja, gibanja za črnske pravice, gibanja za pravice istospolnih in čas gibanja za ženske pravice. Ljudje so imeli dovolj vietnamske vojne, represije, tradicije, neenakosti. Ženske so diafragmo ali kontracepcijske tabletke dobile le, če so bile poročene. Ko so zanosile, niso več nikjer dobile dela. Kreditnih kartic niso mogle imeti na svoje ime, le na moževo. Če so bile posiljene, so jim rekli, da so same krive. In seveda – pravice do izbire niso imele. Splav je bil prepovedan. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 6. 2022  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Zakaj smo zmagali

    Ko je tistega 17. septembra 2017 v istanbulskem finalu evropskega prvenstva v košarki na semaforju pisalo 93:85, so Srbi 15 sekund pred koncem še zadnjič na hitro in povsem iz obupa vrgli na koš – in zgrešili. Žogo je ujel Randolph, jo podal Blažiču, ta pa Nikoliću, ki je z njo evforično pretekel igrišče – in vse bolj blaznel. Tako kot vsi ostali slovenski košarkarji. Tekme še ni bilo čisto konec, a Srbi so obstali in obnemeli – niso več tekali, niso več igrali. Ugriz je popustil. Bojevniška srčnost je uplahnila. Nikolić pa je z žogo blaznel proti drugi strani, kjer je pod košem blaznel Murić, tako da sta po pisku sirene za hip ali dva blaznela skupaj, potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega in presenetljivega, celo šokantnega in prav zares neverjetnega: Nikolić je žogo vrgel Muriću! Kaaaaj?!? Žoge, s katero so osvojili naslov evropskih prvakov, te magične žoge, te prelomne žoge, te mitske žoge, te zgodovinske žoge, te žive legende ni zgrabil, se je oklenil ter je odnesel za spomin, temveč jo je podal Muriću, svojemu soigralcu. Zakaj je ni obdržal? Je bil v transu, pa ni vedel, kaj počne? Več

  • Človek ognja in pepela

    V Nekropoli, objavljeni leta 1967, a brezčasni, se Boris Pahor dvajset let po drugi svetovni vojni vrne v kraje, ki so bili priča njegove »anonimne ujetosti«. Kot »turist« – kot »poletni nomad« – se vrne v kraje, kjer so nekoč stala nacistična koncentracijska taborišča Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Dora, Harzungen in Bergen-Belsen. Več

  • Vzporedna država

    Pred časom sem srečal znanega slovenskega igralca, ki je vzkliknil: »Oh, mislil sem, da si manjši!« Videl me je na televiziji, pa si ustvaril svojo predstavo o meni. Televizija vse popači. In vse pomanjša. Film pa, ravno nasprotno, vse poveča. To mu je v krvi. Majhni igralci na filmu izgledajo veliki. Mogočni. Spomnil sem ga, kaj vse so delali, da bi Humphrey Bogart, ki je bil sicer razmeroma majhen, izgledal velik – recimo v Casablanci. Nenehno so mu nastavljali platforme in stopnice, da bi izgledal višji od – sicer razmeroma visoke – Ingrid Bergman. In ko sedita na kavču, Ingrid Bergman napol leži, da ne bi izgledala višja od Bogarta. Še več – da bi izgledal mogočno, so ga obdajali s precej nižjimi moškimi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 5. 2022  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    Izginjanje

    »Napisi padajo, padajo v blato, v dno naše stvarnosti, na tla sebičnosti, v prepad,« je pel Tomaž Pengov v pesmi Napisi padajo. Potem je omenil »blato našega časa« in »široka usta obljub« ter nadaljeval: »Napisi padajo, padajo, padajo.« In končal: »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Kaj vse to pomeni? Za kakšne napise gre? Pesem je izšla leta 1978 na singlici pri založbi ŠKUC – na drugi strani je bila Črna pega čez oči, uglasbitev pesmi Frana Milčinskega Ježka. Napisi padajo pa je bila uglasbitev pesmi koroškega pesnika Andreja Kokota, ki je lepo ujel tedanjo tesnobo koroških Slovencev in strahovlado koroškega Heimatdiensta, skrajno desničarske organizacije, slavilke etnično čiste Koroške. Napisi, ki padajo, so krajevne table z dvojezičnimi napisi – Heimatdienst zanje ni hotel slišati, kakor tudi ni hotel slišati za Slovence. Če ste vprašali Heimatdienst, potem so se koroški Slovenci leta 1920 na plebiscitu odločili za ponemčenje. Še huje: če ste vprašali Heimatdienst, potem na Koroškem sploh ni Slovencev. Obstajajo le tisti, ki so Windisch – »dobri«, »pridni« Slovenci, ki so se asimilirali in ponemčili. A to ni bilo še nič: Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme. Zato so heimatdienstovci podirali dvojezične napise – in to podiranje je spominjalo na nacistične pogrome in »kristalne noči«. Veliki protislovenski shodi, ki so jih prirejali, pa so spominjali na nacistične nürnberške baklade. Tistega v Celovcu – pompoznega, agresivnega in histeričnega Ortstafelsturma, napada na krajevne table – se je leta 1972 udeležilo več kot deset tisoč ljudi. Več

  • Se Evropa lahko odpove ruskemu plinu?

    Predstavljajte si, da bi Putin 9. maja – na dan zmage – res razglasil zmago in konec misije. Vojne – no, »posebne vojaške operacije« – bi bilo s tem konec. Kako bi izgledala Ukrajina po vojni? To si zlahka predstavljamo: bila bi suverena, a precej manjša (brez Luganska, Donecka, črnomorske obale, Mariupolja, Hersona, morda tudi brez Odese), porušena in razdejana, totalno militarizirana, s policisti, vojaki in gardisti na vsakem koraku (»veliki Izrael«, kot je napovedal predsednik Zelenski), na milijone Ukrajincev bi bilo izseljenih in razseljenih (mnogi se ne bi vrnili), demografija bi se spremenila (zbežali so skoraj izključno otroci in ženske), v okviru novega »Marshallovega načrta« bi za obnovo in ponovno izgradnjo pritekale milijarde in milijarde (Svetovna banka pravi, da bo samo za obnovo infrastrukture potrebnih 60 milijard dolarjev), priložnosti za korupcijo bi bile brezmejne (leta 2021 je bila Ukrajina po Indeksu zaznave korupcije, ki ga pripravlja Transparency International, na 122. mestu), a velike bi bile tudi možnosti za discipliniranje oligarhov, transformativni skok demokracije in gospodarski prerod, obrambni proračun bi bil orjaški, boji na vzhodu bi še vedno potekali, odkrivali bi množična grobišča, »čistili« minska polja, sodili vojnim zločincem in se preštevali. Več

  • »Tu stojim. Drugače ne znam.«

    Vodstvo RTV z mano noče podaljšati pogodbe – menda zaradi mojega »neprimernega obnašanja«. No, naj vam povem, kaj je zares neprimerno. Zares neprimerno je, da so ukinili Politično s Tanjo Gobec. Zares neprimerno je, da so ukinili Globus. Zares neprimerno je, da so ukinili Točko preloma z Janjo Koren. Zares neprimerno je, da ponižujejo in žalijo inteligenco te slavne, mogočne hiše. Zares neprimerno je, da so za skoraj dva meseca ugasnili Studio City. Zares neprimerno je, da so ignorirali več kot 40.000 podpisov za takojšnjo vrnitev Studia City. Zares neprimerno je, da se odgovorna urednica ne odziva na mejle urednice Studia City. Zares neprimerno je, da kot odgovorna urednica nastopa in odstavlja oseba, ki jo je ob imenovanju podprlo le 21 odstotkov zaposlenih. Aktiv novinarjev in društvo novinarjev sta jo zaradi predvolilnih oddaj pozvala k odstopu, pa se ni niti odzvala – to je zares neprimerno. In navsezadnje, zares neprimerno je, da vodstvo te slavne, mogočne hiše ne plačuje kolumnistov Studia City in da zdaj z mano noče podaljšati pogodbe, da torej s Studiem City počne to, kar je Janševa vlada počela s Slovensko tiskovno agencijo. Več

  • Radikalna vojna

    Danes lahko pridejo, vas zgrabijo in odpeljejo – v taborišče za vojne ujetnike. Ja, povsem mirno vas lahko razglasijo za vojnega ujetnika, vohuna – sovražnega borca. Več

  • Kako nas je Janez Janša prelevil v volilni stroj

    »Mi gradimo ceste, proge, postavljamo dolge mostove,« so peli udarniki in brigadirji, ko so v nekdanji Jugoslaviji gradili natanko to – ceste, proge in mostove. Med letošnjo predvolilno kampanjo je njihovo pesem na ves glas zapela Janševa SDS, ki je Slovenijo – no, slovenske občine, katerih župan ni član SDS – preplavila z oglasnimi panoji in plakati, na katerih oznanja, kaj vse je »#zate« zgradila v tej ali oni občini. SDS vam je zgradila cesto! SDS vam je zgradila most! SDS vam je zgradila dvorano! SDS vam je zgradila bazen! SDS vam je zgradila regijski center za obveščanje! SDS vam je zgradila medgeneracijski center! SDS vam je zgradila športni park! In seveda: obnovila je slovenjgraški kulturni dom, grad Turjak, sežanski Kosovelov dom, postojnski Podjetniški inkubator, Vojkovo kočo na Nanosu in planinsko kočo na Uršlji gori. Gradimo za planince! »SDS – Rezultati govorijo!« Več

  • Marcel Štefančič jr.

    22. 4. 2022  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Film

    Plačilo za strah

    William Friedkin je leta 1971 posnel Francosko zvezo (The French Connection), orjaški hit, ki mu je prinesel tudi oskarja, dve leti kasneje pa je posnel Izganjalca hudiča (The Exorcist), film o obsedenosti, ki je bil še večji hit od Francoske zveze. Še odmevnejši. Še kontroverznejši. Vsi so govorili o njem. Friedkin se je počutil kot genialni holivudski producent Monroe Stahr v Fitzgeraldovem Zadnjem magnatu. »Mislil sem, da imam čudežno formulo.« Svet je bil njegov. Lahko si je izmišljal. Povsod so ga sprejeli kot kralja. Tudi v Parizu, kjer se je srečal s Claudom Chabrolom, Françoisom Truffautom in Henri-Georgesom Clouzotom, režiserjem Plačila za strah (Le Salaire de la peur, 1953), filma o štirih moških, ki morajo z dvema tovornjakoma na goreče naftno polje prepeljati nitroglicerin. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Film

    Severnjak

    Severnjak je najboljši film leta. Pika. Ne, vejica. Severnjak je najboljši vikinški film vseh časov – in najboljša priredba Shakespearovega Hamleta. V zgodovini. Boljša tudi od dejanskih priredb Hamleta. Severnjak je osupljiv original, a tudi priredba – no, reimaginacija Hamleta. To je zgodba o moškem, ki se mora znebiti sovraštva, pogasiti ogenj maščevanja in najti prihodnost. Začne se leta 895 nekje ob severnem Atlantiku, v mračnih, ledenih, viharnih, težkih, mučnih, distopičnih krajih, kjer slavijo vikinškega kralja Aurvandila (Ethan Hawke), alias »krokarskega kralja«, alias »vojnega krokarja«, ki se ravno triumfalno vrne s plenilskega pohoda, s sabo pa pripelje nov kontingent sužnjev. Kralj, poročen z Gudrún (Nicole Kidman), ki mu je rodila Amletha ( ja, princa Hamleta), ne govori, ampak hrope in renči, poln je hard-boiled sentenc (»Ne išči skrivnosti žensk,« »Bodi dovolj moder, da si lahko bedak,« »Umri častno« ipd.), obseden je z rituali (v jami rjove kot volk) in na vsak način hoče umreti od meča, ne pa v postelji. In to mu uspe: brat Fjölnir (Claes Bang) ga ubije in dekapitira. Preden umre, malemu Amlethu krikne: »Če me sovražnikov meč pokosi, me maščuj, sicer boš na vekomaj veke živel v sramoti!« Več

  • Tretje cesarstvo

    »Če se pri priči odpravi tja, tako je menil, bo prišel še ravno pravi čas, da vidi, kako prvi cvetovi poganjajo skoz sneg; in če ostane tam mesec dni ali dva, potem bo ravno pravi čas za ribolov, saj bo sonce že precej močneje grelo. Že vnaprej se je veselil ribolova v tistih gorskih vodah. Tako naravne in čiste so, je pravil, tako zelo sveže in pomirjujoče. In želel si je prav to leto užiti pomlad – želel se je je naužiti, kolikor bi se je le mogel. Hotel je videti vse tisto novo življenje, ki je brstelo, ki je hitelo nadomeščati vse minulo. Hotel je, da bi ga povsem prepojilo. Želel je videti, kako zeleni glog vzdolž potočnih bregov, in prve cvetove žafrana po planjavah. Hotel je videti zelena stebelca bičevja vzdolž voda, ko se med odmrlim ločjem prebija kvišku. Hotel je občutiti novo toploto sonca in novo svežino planinskega zraka. Želel se je naužiti vsega, kar je to leto nudila pomlad – prav vsega. Tega si je želel bolj kot česar koli drugega na svetu, prav zaradi tistega, kar se je bilo zgodilo. Več

  • Zaton Zahoda

    Zahod se je združil proti Putinu. Zahod je enoten. To ponavljajo zadnje tedne in dneve. Najprej je brezmejno enotnost oznanila in proslavila Evropska unija. Enotni smo – kot še nikoli! In nikdar! Zdaj je brezmejno enotnost oznanil in proslavil še Nato, zunanji minister Evropske unije. Enotni smo – kot še nikdar! In nikoli! To novo globalno enotnost – morda novo ekstazo ali pa novo metastazo globalizacije – zdaj tako slavijo in opevajo, da vas ima, da bi vzkliknili: okej, če ste tako blazno enotni, kaj potem Putin počne v Ukrajini? Kaj se boš hvalil z enotnostjo, če pa ne moreš ustaviti vojne? Hoče Zahod s tem samega sebe prepričati, da je še vedno dejavnik? Več

  • Boter

    Donald Trump je 25. julija 2019 v telefonskem pogovoru od novega ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega terjal uslugo – preišče in kompromitira naj poslovanje Hunterja Bidna, nekdanjega člana upravnega odbora ukrajinske energetske družbe Burisma, sicer sina Joeja Bidna, njegovega velikega političnega tekmeca. Če mu usluge ne naredi, Ukrajina ne bo dobila ameriške 400-milijonske pomoči oziroma orožja, s katerim bi se lahko branila pred proruskimi separatističnimi silami v Donbasu. Če boste vi pomagali meni, bo Amerika pomagala vam! Quid pro quo. Bilo je tako, kot bi rekel: »Ponudil sem mu nekaj, česar ne bo mogel zavrniti.« Več

  • Lažne solze Evropske unije

    Evropa je neverjetno ponosna na svojo enotnost in slogo. Ja, kar razmetava jo od ponosa, da je ob Putinovi invaziji v Ukrajino nastopila enotno in složno, da je »neprecedenčno« in »zgodovinsko« obsodila in sankcionirala Rusijo, da je podprla demokracijo, vladavino mednarodnega prava, človekove pravice in evropske Vrednote. Evropa ne more in ne more prehvaliti svoje velike in neomajne načelnosti – nenehno si čestita zanjo. Še enkrat smo pokazali, da smo vrhunec Civilizacije in Kulture! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    18. 3. 2022  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

    Priletni parazit

    Vsi imajo svoje spomine na Marka Breclja – moj spomin nanj pa je doku Priletni parazit, ki ga je pred skoraj desetimi leti posnel Janez Burger in ki ga morate nujno videti, če hočete vedeti, kdo je bil Marko Brecelj. Marko Brecelj je »fenomen«, »legenda«, »biser slovenske kulturno-umetnostne scene«, »eden izmed najbolj spregledanih umetnikov«, »človek, ki živi to, kar dela«, »gverilec s taktiko mehkega šoka, a vztrajen« (»stalno napada malomeščansko pamet«), »slovenski unikat«, »kompleksna in komplicirana osebnost« (»v Marku je več Markov«), »posebno psihofizično stanje«, »pevec Buldožerja«, pravijo tisti, ki ga poznajo, od Mateje Koležnik in Zorana Predina do Blaža Lukana in Mitje Rotovnika. Dragan Živadinov – vedno precizen – doda: »Marko Brecelj je eden izmed prvih izhodiščnih performerjev v 20. stoletju.« Več