Sežigalnica za vsaj 30 let
Ko sežiganje smeti postane nov občinski prihodek in je nanj vezano ogrevanje mesta, ključen cilj postane tudi zagotoviti čim več smeti in s tem čim bolj donosno poslovanje sežigalnice, ne pa čim manj smeti in onesnaževanja

Čeprav odgovorni izpostavljajo izvoz ostanka ljubljanskih smeti v tujino, pa so nam na javnem podjetju Voka Snaga le potrdili: v Salonit Anhovo (na fotografiji) letno odpeljejo okoli 4.000 ton smeti. Kurjenje ljubljanskih smeti v Anhovu je moralna kapitulacija.
© arhiv Mladine
Ljubljana leži v kotlini, ta njena naravna danost pa je tudi glavni razlog, da ne glede na morebitni trud ostaja ena od evropskih prestolnic z najslabšo kakovostjo zraka. To ni natolcevanje, kot je v preteklih dneh poskušal predstaviti ljubljanski župan Zoran Janković, ampak dejstvo, ki ga potrjujejo vse relevantne institucije: tako kažejo podatki slovenske agencije in evropske agencije za okolje. In prav to dejstvo je okoliščina, ki jo je treba upoštevati pri umeščanju kakršnekoli tehnologije, ki povzroča dodatno onesnaževanje, v mesto. Sežigalnica odpadkov, ki jo želi v tej kotlini zgraditi mestna oblast, bo torej avtomatično, tudi ob najboljših tehnoloških rešitvah, proizvedla dodatne izpuste. Če bo zgrajena, bo v uporabi vsaj naslednjih 30 let. A ne samo to: s tem, ko sežiganje odpadkov postane poslovna dejavnost mesta, avtomatično postane ključen cilj zagotoviti zadosti in vse več smeti – ne pa proizvesti vse manj ali celo nič smeti. Le tako namreč dobi investicija tudi poslovno smisel.