Denar nogometnega sveta vladar

Denarja v nogometu je dovolj, da bi se lahko s pravično razdelitvijo izboljšalo stanje velike večine nogometašev

Nogomet sodi med najbolj popularne in prakticirane športe na svetu. Za marsikoga, predvsem v manj razvitih državah in drugih deprivilegiranih okoljih, ta šport predstavlja vir upanja, da si ljudje izboljšajo finančni in socialni položaj. Za številne je to edino upanje, da se rešijo iz okovov brezizhodne revščine. Tudi zato se številni mladeniči, v upanju na boljši jutri, odpravijo s trebuhom za kruhom v nogometno bolj razvite države.

Globalni nogometni trg je namreč izredno liberaliziran, kar pomeni, da je mobilnost med ekonomsko in nogometno manj razvitimi državami ter nogometnimi in ekonomskimi velesilami, velika. Povedano drugače, izjemno nadarjen nogometaš, se lahko brez večjih administrativnih in birokratskih ovir, preseli v elitni nogometni klub. Ta mu namreč ponuja boljše pogoje za delo, tako z vidika športne infrastrukture, kot z vidika strokovnosti osebja v moštvu. Tako bo lahko ta posameznik bolje izkoristil svoj potencial in nadarjenost. Seveda pa tega ne bo mogel unovčiti brez trdega dela in številnih odrekanj. Žal talent in dobri pogoji za delo ne zagotavljajo uspeha v tej športni neenačbi.

Edino pošteno in pravično je, da je človek za svoj trud in delo pošteno nagrajen, poplačan, kompenziran. A nogomet nam - čedalje pogosteje - prikazuje pravo nasprotje, ki ga krasi brezglavo zapravljanje denarja. Že dlje časa se tako vrstijo pozivi, predvsem s strani navijačev, da potrebujemo boljši in družbeno odgovornejši nogomet. Ta naj bi temeljil na pravičnejši razdelitvi finančnih sredstev. Ta ukrep naj bi se zrcalil v obliki večje konkurenčnosti. Poleg tega pa navijači zagovarjajo večjo vpletenost klubov v lokalno okolje, predvsem pa vzdržno poslovanje, ki ne temelji na zadolževanju. Vsakdo lahko s pomočjo kreditov in brezmejne količine denarja ustvari super moštvo, ki, vsaj v teoriji, predstavlja garancijo za uspeh na nogometnih zelenicah.

Pomanjkanje zdravega razuma pa klube in njihove bogate lastnike sili v čedalje večjo inflacijo plač in drugih izdatkov. To deloma krijejo iz lastnih žepov, glavnino stroškov poslovanja pa prenesejo na navijače. V Nemčiji se je tako v zadnjem desetletju cena nogometnih dresov, ki jih ljudje lahko kupijo v navijaških ter spletnih trgovinah klubov, v povprečju povišala za 26 odstotkov. Tudi vsota denarja iz televizijskih pravic se iz leta v leto veča, navijači pa so tisti, ki plačujejo zneske mesečnih naročnin za različne televizijske kanale, ki prenašajo tekme njihovega priljubljenega moštva.

Najbogatejši klubi si, tudi zaradi potrošnje navijačev, lahko privoščijo višje izdatke za plače. Za nov presežek je pred časom poskrbel pariški velikan PSG, ki ga poganjajo denarna sredstva katarskega športnega sklada. Kylian Mbappe je s klubom podpisal novo pogodbo. Po poročanju različnih medijev, naj bi njegova neto letna plača znašala med 50 in 100 milijoni evrov. Poleg tega pa je ob podpisu prejel še bonus, ki se, odvisno od vira informacije, giblje od 100 do 300 milijonov evrov.

Dokler bo nogomet slonel na paradigmi in dogmah neoliberalizma, se bodo razlike med klubi in dohodki posameznih nogometašev le še povečevali. Zgolj ena Mbappejeva letna plača bi zadostovala, da celoten slovenski nogometni sistem preživi nekaj sezon.

Četudi pristanemo na skromnejšo varianto, bo Mbappe, ki sodi med najboljše nogometaše, svoj bančni račun močno oplemenitil. Prav Mbappejev primer pa ponovno preizprašuje smotrnost brezskončne inflacije rasti nogometnih plač. Do kod bo sistem še vzdržen, preden se, kakor hiška iz kart, vse poruši? Kje je meja za plače nogometašev? Je sploh mogoče predpisati mejo?

Nak, dokler bo nogomet slonel na paradigmi in dogmah neoliberalizma, se bodo razlike med klubi in dohodki posameznih nogometašev le še povečevali. Zgolj ena Mbappejeva letna plača bi zadostovala, da celoten slovenski nogometni sistem preživi nekaj sezon.

Kljub temu pa se vsaj nekateri klubi odločajo za bolj vzdržne finančne ukrepe in odločitve. V tem prestopnem roku, ki se bo zaključil konec meseca, je ena od bolj vročih zgodb prihodnost Cristiana Ronalda, ki bi rad po lanskem debaklu zapustil Manchester. Želi si namreč tudi v tej sezoni igrati v Ligi prvakov, zato z agentom vneto iščeta novega delodajalca. Zaradi težavnega zvezdniškega karakterja in prevelikih finančnih zahtev, se ga številni nogometni klubi raje izogibajo. Nedavno je prejel košarico s strani nemške Borussie Dortmund. V klubu so poudarili, da si njegove plače, katere neto znesek se giblje v okolici 30 milijonov, ne morejo privoščiti.

Čeprav bi verjetno, zaradi priljubljenosti Portugalca, samo s prodajo nogometnih dresov zaslužili krepko večji znesek od njegove plače, so se odločili, da v igri brezglavega razmetavanja denarja ne bodo sodelovali.

To je morda edina pot, da nogomet prereže ta gordijski vozel, kjer je nogomet samo sredstvo komodifikacije. Lastniki klubov to s pridom izkoriščajo in usluge svojih novodobnih gladiatorjev uporabljajo za plemenitenje portfelja. Kot že omenjeno, tudi v nogometnem svetu cene vstopnic, naročnin na športne TV kanale ali navijaških rekvizitov rastejo v nebo. Peščica si ob tem mane roke, ostali pa lahko le sanjajo o kosu pogače ter morajo preživeti z drobtinami.

Povedano drugače, denarja v nogometu je dovolj, da bi se lahko s pravično razdelitvijo izboljšalo stanje velike večine nogometašev. A ker nenasitnost, pogoltnost in požrešnost ne poznajo meja, je denar trenutno silno neuravnoteženo razporejen in zgolj ohranja privilegiran položaj obstoječih nogometnih velikanov. Pri tem niti ni toliko pomembno, ali govorimo o klubih ali igralcih. V obeh primerih je rezultat enak, saj nogometna elita pobere levji delež pogače, številni pa so lahko sploh srečni, če za športno udejstvovanje sploh prejmejo nekaj sto evrov ali z drugimi besedami - drobtine.

Za začetek bi morali poskrbeti za demokratizacijo klubov. Jasno bi moralo biti, da posameznik ne bi smel o vsem odločati sam, pač pa odločitve sprejemati v sodelovanju z igralci, trenerskim štabom in navijači. Zdaj je namreč nogomet osredotočen na denar in moč posameznika ali finančnega sklada, ki na lastno pest odloča o vsem. V takih primerih pogosto prihaja do krepkega navzkrižja interesov. Za primer lahko izpostavimo prej omenjeni Paris Saint-Germain, kjer je predsednik Nasser Al-Khelaifi tudi član izvršnega odbora Uefe, predsedujoči združenju evropskih nogometnih klubov in vodja deljenja TV pravic pri televizijski hiši beIN Sports.

Denarja v nogometu je dovolj, da bi se lahko s pravično razdelitvijo izboljšalo stanje velike večine nogometašev. A ker nenasitnost, pogoltnost in požrešnost ne poznajo meja, je denar trenutno silno neuravnoteženo razporejen in zgolj ohranja privilegiran položaj obstoječih nogometnih velikanov. 

Poleg tega pa bi nogomet potreboval tudi večjo stopnjo družbene odgovornosti in trajnostne vizije, vključno z načrti klubov za trajnostno poslovanje in ogljično nevtralno delovanje. Kot dober primer se spontano ponuja angleški tretjeligaš Forest Green Rovers. Ta je leta 2017 postal prvi nogometni klub, kjer igralci uživajo vegansko prehrano. Poleg tega pa klub na domačih tekmah navijačem ponuja lokalno pridelane izdelke, solarni paneli pa skrbijo za energetsko samooskrbo stadiona. Tudi na gostovanja se pogosto odpravijo z električnimi in hibridnimi kombiji.

Pri večini nogometnih klubov pa o takih ukrepih (še) niti ne razmišljajo, saj v želji po maksimizaciji profitov ne izbirajo do okolja prijaznih rešitev, ki bi lahko bile trajnostne. Tudi o tej temi bi morali razpravljati ko govorimo o nogometu in bajnih zaslužkih ter prihodkih peščice najboljših. Zaradi mehke moči, ki jo ima nogomet na celotno družbo, bi bilo pametno, da nogometni velemojstri z lastnim zgledom pomagajo naslavljati problematiko podnebnih sprememb in njihovih posledic na okolje. Ampak, če sklepamo po objavah na družbenih omrežjih so zanje pomembnejši luksuz in privilegiji, kot pa skrb za planet.