Palico med feltne kapitalizma

Storitve, ki jih podpirajo spletne platforme, se pospešeno širijo tudi v naših krajih. Te platforme imajo drugačen poslovni model, cilje, strategijo in vire od klasičnih podjetij. Zagotovo je potrebno zakonsko ustrezneje regulirati in nadzirati njihovo delovanje, pa vendar se ne bi smeli zadovoljiti zgolj s tem. 

Skoraj vsem se kdaj mudi, ker bi radi dosegli ali zaslužili več, pa se moramo voziti po predpisih, da ne ogrožamo drugih in sebe. V primeru, da to prekršimo, nas lahko doleti najmanj kazen policije ali redarstva. Tudi taksisti, vozniki tovornjakov, vozniki avtobusov, poštarji, dostavljalci paketov in ostali, ki služijo svoj kruh na naših cestah, kolesarskih stezah in pločnikih, so pod časovnim pritiskom, pa vseeno v veliki meri spoštujejo prometne predpise. Vtis je, da policija ni bistveno bolj popustljiva do omenjene skupine, v primerjavi z ostalimi udeleženci v prometu.

Če govorimo o dostavljalcih hrane, menim da jih prekarno delovno razmerje nikakor ne odvezuje spoštovanja prometnih predpisov. Glede na precejšnje pomanjkanje delovne sile tudi težko verjamem, da je tovrstno delo njihova edina rešilna bilka za preživetje. Kaj pa če ti ljudje zavestno poprimejo za to delo, ker se ob minimalnih zahtevah glede izkušenj in ob nekoliko pretiranem hitenju na cestah, nadejajo dobrega plačila? Poleg tega ti prekarci, ki jim sicer ne zavidam položaja, plačujejo relativno malo prispevkov, kar ni posebej solidarna drža do ostalih.

Na drugi strani smo tisti, brez katerih ta posel ne bi deloval, torej odjemalci storitev dostave hrane. A si ob naročanju iz naslonjača res lahko privoščimo zatiskanje oči pred nevšečnostmi, ki jih tu in tam na ulicah povzročajo dostavljalci naše hrane? Predimenzionirani ukrepi omejevanja gibanja, ki jih je uvedla prejšnja avtoritarna oblast, so mimo. Je res še vedno potrebno v taki meri koristiti dostavo, če vemo kake so lahko njene posledice v centrih mest? Očitno je za nas potrebno, ker ni ga čez udobje, ugotavljamo vedno nedolžni kalimeri.

Glede na to, da se razne platforme prostodušno opisujejo kot t.i. disruptive business, kar pomeni nov poslovni model, ki prekinja uveljavljenega, se težko zanašamo, da se bi njihovi lastniki obremenjevali z uveljavljenimi družbenimi normami, katere bolj ali manj kršijo. Seveda je treba te platforme regulirati, vendar s tem polagamo naše upe izključno v naše zakonodajalce, ki jih bolj ali manj posrečeno izbiramo vsaka 4 leta na parlamentarnih volitvah. Kaj pa lahko sami naredimo v vmesnem času?

Kar koli naj bi že bilo dostojno plačilo, le-to vse dostavljalce ne bo dovolj umirilo v prometu in hkrati motiviralo k zadostni učinkovitosti za potrebe našega kapitalizma. Najbrž je že večina pri nas ugotovila, da kapitalizem še bolj kot njegovi otroci, med katerimi so tudi platforme, potrebuje regulacijo in korekcijo v levo. Težava je, ker se iz udobnega naslonjača ne da izboljšati niti oblasti, kaj šele družbenega sistema. Pa smo spet pri nam tako ljubem udobju. Naslednjič, namesto kosila naročite, naj vam dostavijo ukradeno socialno državo. Tisti dan na ulicah ne bo nobenega dostavljalca, bo pa zato v želodcu postalo glasno, dokler ne bomo dvignili tazadnje in šli v restavracijo ali si sami nekaj skuhali.