Izogibanje davkom in prispevkom

Normirancev – kot je razširjeno ime zlasti za samostojne podjetnike (espeje), katerih dohodki so obdavčeni po posebnem sistemu in ki plačujejo ugoden, le štiriodstotni efektivni davek – je po zadnjih podatkih finančne uprave že 70.000. Zgolj od konca leta 2019 do danes se je njihovo število povišalo za več kot četrtino. Da je ta sistem obdavčitve privlačen, je torej jasno. A od njegove uveljavitve je jasno tudi, da povzroča anomalije, celo zlorabe zlasti na trgu dela. Kdo sploh so normiranci? Temeljna ideja ob uvedbi aktualnega sistema normirancev pred desetletjem, v času takratne bančno-finančne krize in rastoče brezposelnosti, je bila, da se spodbudi malo podjetništvo in se mali podjetniki, zlasti espeji, razbremenijo vodenja poslovnih knjig.

Normirancem tako v nasprotju z običajnimi podjetniki ni treba voditi evidence prihodkov in odhodkov ter nato od dejanske razlike, torej od dobička, plačati davka. Pri normirancih so pomembni le dejanski prihodki, ne pa tudi dejanski odhodki. Zakonodaja namreč določa, da država pavšalno ocenjuje, da odhodki znašajo 80 odstotkov ustvarjenih prihodkov, zgolj preostalih 20 odstotkov prihodkov pa je obdavčenih z 20-odstotno dohodnino od dohodka iz dejavnosti. To na koncu pomeni (le) štiriodstotno efektivno obdavčitev. Hkrati je jasno, da je sistem zlasti privlačen za dejavnosti z nizkimi dejanskimi stroški.

Vendar pa je država postavila še nekatere druge pogoje. Najvišji prihodki, ki jih ima lahko normiranec na letni ravni, znašajo 100 tisoč evrov, če je podjetnik prek espeja samozaposlen za polni delovni čas nepretrgoma vsaj pet mesecev ali ima pod enakimi pogoji zavarovano vsaj eno drugo osebo. Minimalni socialni prispevki, ki jih mora plačati normirani espe, trenutno znašajo 451 evrov mesečno oziroma prvi dve leti 307 oziroma 365 evrov. Če espe pogojev glede zaposlitve ne izpolnjuje (ker je podjetnik redno zaposlen drugje in gre za tako imenovani popoldanski espe), ima lahko na leto za obstoj v sistemu največ 50 tisoč evrov prihodkov.

Ključne prednosti statusa normiranca je torej mogoče strniti v formulo: brez birokracije plus nizki davki plus minimalni socialni prispevki.

Konec junija letos je pogoje za normirance izpolnjevalo že skoraj 70.000 espejev. Kako hitro se množijo, kažeta podatka, da jih je bilo konec leta 2015 dobrih 26 tisoč, konec leta 2019 pa že nekaj manj kot 55 tisoč. Število espejev normirancev že tri leta presega število espejev, ki davek plačujejo na podlagi dejanskih stroškov. Lani so normiranci plačali 83 milijonov evrov davka.

A visoka rast števila normirancev ni posledica nekega »podjetniškega preporoda« ali zgolj »rasti zdrave podjetniške iniciative«. Visoka rast je predvsem posledica razcveta anomalij, ki jih omogoča ta sistem. Na eni strani je postal pogost »instrument zniževanja davčnega bremena«, na trgu dela pa spodbujevalec prekarizacije in »instrument zniževanja stroškov« s strani delodajalcev, a tudi prikladna oblika dela za ponudnike zlasti intelektualnih storitev, ki iščejo predvsem čim višji zaslužek. Daleč največ normiranih espejev je v strokovni, znanstveni in tehnični dejavnosti ter v informacijski in komunikacijski dejavnosti.

Naštete anomalije je potrdila že analiza leta 2016, s katero je direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov pri finančnem ministrstvu preverjal, ali se s sistemom normiranih odhodkov dejansko dosegajo cilji, zaradi katerih je bil sistem uveden, torej »administrativna razbremenitev malih poslovnih subjektov ter pri tem spodbujanje malega podjetništva«.

Analiza je pokazala več problemov; od tega, da sistem »spodbuja prikrivanje prihodkov z namenom izpolnjevanja pogojev za ohranjanje ugodne davčne obravnave«, da »se povečuje problem verižnega ustanavljanja podjetij preko različnih statusnih oblik z namenom izpolnjevanja pogojev za vstop v sistem normiranih odhodkov«, do tega, da so normirani espeji postali »najfleksibilnejša in najcenejša oblika dela, ki postaja vse privlačnejša za delodajalce«.

Pri letnih prihodkih v višini 13.000 evrov ostane normiranemu samostojnemu podjetniku 2325 evrov manj razpoložljivega dohodka kot zaposlenemu v delovnem razmerju, pri prihodkih v višini 20.000 evrov pa je razpoložljiv dohodek samostojnega podjetnika večji za 208 evrov kot pri zaposlenem, pri prihodkih 50.000 evrov pa je razpoložljiv dohodek večji že za 12.323 evrov.

Analiza je potrdila, da sistem zaostruje problem »fiktivnih samozaposlenih«. V prvih letih po njegovi vzpostavitvi, med letoma 2012 in 2015, se je podvojil delež espejev, ki so delali pretežno le za eno stranko (s 7,8 na 14,7 odstotka) in v prostorih te stranke. Povečal se je torej delež espejev, ki so izpolnjevali pogoje za sklenitev delovnega razmerja, vendar to ni bilo sklenjeno, saj bi bilo to za stranko delodajalca dražje. Delavci so bili v tak status pogosto prisiljeni, čeprav zagotavlja nižjo socialno varnost v primerjavi z redno zaposlitvijo (recimo ni plačila v primeru bolniške odsotnosti prvih 20 dni, ni nadomestila za regres, dopust, za malico, povračila za prihod na delo) in zaradi plačila (praviloma) minimalnih socialnih prispevkov tudi za prihodnost zagotavlja le minimalno socialno varnost.

In kako je zdaj, šest let kasneje? Večina naštetega očitno ostaja. »Obseg zlorab sistema normiranih odhodkov je tako velik, da je samo s poostrenimi nadzori obseg zlorab težko spraviti v sprejemljiv okvir,« navaja aktualen, mesec dni star dokument ministrstva za finance. Sistem ostaja instrument zniževanja davčne obveznosti in se naprej kaže kot eden pomembnih generatorjev prekarnosti na trgu dela. Posebej je izpostavljen IT-sektor, v katerem so nekateri visoko plačani profili stimulirani za delo prek normiranega espeja, saj tako zaslužijo več. Del podjetij, ki z istimi profili sklepa delovna razmerja, tako opozarja, da gre za nelojalno konkurenco. Normirani espe, prek katerega je za poln delovni čas recimo zaposlen IT-jevec, ima zdaj lahko na leto do 100 tisoč evrov prihodkov, kar pomeni v povprečju 8333 evrov na mesec – neto iztržek takega »delavca« je po plačilu socialnih prispevkov (zlasti minimalnih) in davka precej višji, kot bi bil v primeru redne zaposlitve. To stanje prinaša tudi sistemske probleme, tako z vidika načela enake davčne obravnave zavezancev v približno enakih položajih kot z vidika temeljnih načel socialnih zavarovanj, predvsem načela solidarnosti: da tisti, ki zasluži več, v sistem prispeva več – ne pa minimuma.

»Institucija samozaposlitve je na eni strani sredstvo socialnega dumpinga za revne, na drugi strani pa davčna oaza za bogate,« so dve skrajnosti, ki ju omogoča trenutni sistem normirancev, pred volitvami strnili v stranki Levica.

Tudi aktualni izračun Zveze svobodnih sindikatov Slovenije kaže, da je trenutno veljaven sistem normirancev finančno privlačnejši od redne zaposlitve zlasti za vse z letnimi prihodki nad 20 tisoč evrov. »Pri letnih prihodkih v višini 13.000 evrov ostane normiranemu samostojnemu podjetniku 2325 evrov manj razpoložljivega dohodka kot zaposlenemu v delovnem razmerju, pri prihodkih v višini 20.000 evrov pa je razpoložljiv dohodek samostojnega podjetnika večji za 208 evrov kot pri zaposlenem, pri prihodkih 50.000 evrov pa je razpoložljiv dohodek večji že za 12.323 evrov.«

Obseg zlorab sistema statusa normiranca je tako velik, da je samo s poostrenim nadzorom obseg zlorab težko spraviti v sprejemljiv okvir.

In kaj predlaga finančno ministrstvo? Zdaj se pri izračunu davčne osnove za normirane espeje upoštevajo normirani odhodki v višini 80 odstotkov prihodkov. Espeji, pri katerih je obvezno zavarovana vsaj ena oseba (denimo sam podjetnik) za polni delovni čas neprekinjeno vsaj pet mesecev, imajo lahko do sto tisoč evrov prihodkov in uveljavljajo do 80 tisoč evrov normiranih odhodkov, espeji, ki pogoja glede zavarovanja ne izpolnjujejo (na primer popoldanski espeji), pa imajo lahko največ 50 tisoč evrov prihodkov letno in uveljavljajo do 40 tisoč evrov normiranih odhodkov.

Po sedanjem predlogu ministrstva bi prihodkovni meji ostali, tudi davčna stopnja, zaostrili pa bi se pogoji uporabe sistema, znižal delež normiranih odhodkov, bila bi uvedena neka progresija – generalno bi bila obdavčitev višja. Espe, ki bi imel zavarovano vsaj eno osebo za polni delovni čas neprekinjeno najmanj devet (in ne več pet) mesecev, bi lahko – tako kot doslej – za prihodke do 25 tisoč evrov uveljavljal 80-odstotkov normiranih odhodkov, za prihodke od 25 tisoč do 100 tisoč evrov pa 50-odstotkov normiranih odhodkov. Nekdo z 80 tisoč evri prihodkov bi tako po novem plačal 6500 evrov namesto 3200 evrov davka. Espeji, ki ne izpolnjujejo pogoja glede zavarovanih oseb, pa bi lahko po predlogu uveljavljali normirane odhodke le v višini 50 odstotkov (ne več 80 odstotkov) prihodkov oziroma za največ 25 tisoč evrov (ne več 40 tisoč evrov). To pomeni, da se efektivna davčna stopnja zanje povišuje s štirih na deset odstotkov oziroma da bi tak espe s prihodki recimo 40 tisoč evrov po novem namesto 1600 evrov plačal štiri tisoč evrov davka.