Je varuh nakazal, da mu rušenje RTV Slovenija ne predstavlja nobene posebne težave?

Se je varuh človekovih pravic Peter Svetina ujel na limanice generalnega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha iz oportunosti ali nevednosti?

Prompten odziv varuha človekovih pravic na apel generalnega direktorja RTV Slovenija, v katerem je zaigral na karto žrtve sovražnega govora, bi bil groteskno smešen, če ne bi bil v resnici karseda tragičen.

Naj spomnim: Andrej Grah Whatmough je poskušal sebe in druge izvajalce političnega prevzema in uničenja javne radiotelevizije razglasiti za žrtve sovražnega govora v posebni izjavi za javnost, elemente sovražnosti pa je prepoznal v zapisih Grege Repovža in Leona Magdalenca.

Direktorjevemu manevru obračanja pozornosti proč od dejanskega problema političnega desanta na RTV hišo je v celoti nasedel varuh Peter Svetina. V svojem sicer časovno hitrem odzivu se je zatekel v manjši traktat o etiki javne besede in spoštovanju človekovega dostojanstva, s čimer je posredno pritrdil intenci svojega naslovnika, na noben način pa se ni želel konkretno opredeliti do zapisov obeh novinarjev in oceniti njuno primernost ali ustreznost. Med drugim je zapisal: »Na nas je torej, da naredimo vse, da delujemo z zgledom in da je vsaka naša javno izražena misel kultivirana, ne glede na njeno ostrino in neposrednost.«

Njegov odziv na direktorja ima predvsem status abstraktnega moraliziranja o pomenu dostojnega komuniciranja, v praksi pa mu s tem hote ali nehote načeloma pritrjuje. Vendar se, podobno kot ni niti poskušal ovrednotiti in še manj analizirati zapisov v Mladini in Dnevniku, ni z nobeno besedo opredelil do neznosnega dogajanja na javni radioteleviziji na poti njenega uničenja, kar je v temelju zapisov in razprav obeh piscev in bistveni element za razumevanje situacije.

Generalnemu direktorju RTV Slovenija se lahko ob takšnem odzivu varuha le smeji, ker je dosegel svoj začetni perfiden cilj in se z njegovo pomočjo razglasil za žrtev menda premalo dostojnih besed. Da mu je to uspelo v situaciji, ko izvaja rušenje največjega medija v državi, je videti prav perverzno zmagoslavje.

Če povzamem: Svetinovi repliki lahko očitamo kar tri ključne pomanjkljivosti in napake. Prvič, do navedenega problema se ne opredeljuje konkretno in ga ne komentira, z odgovorom na načelni ravni pa dejansko pritrjuje generalnemu direktorju, kar odpira prostor novim zlorabam.

Drugič, s tem, ko pritrjuje prvoodgovornemu za politizacijo javnega zavoda, sam hote ali nehote sodeluje pri doseganju propagandističnega cilja skozi victim playing, ki si ga je zamislil Grah Whatmough s svojimi pomagači. Ali to počne iz oportunosti ali nevednosti, je nato dodatna dilema, na katero ne znamo odgovoriti.

Tretjič, ker je v svojem odzivu popolnoma pozabil kontekstualizirati aktualno dogajanje okoli političnih pritiskov na novinarje, zaradi česar dramatične situacije na javnem servisu in pomena novinarske avtonomije ni niti omenil, lahko iz tega spet sklepamo na njegovo bodisi kratkovidnost ali že omenjeno premišljeno oportunost, zaradi katere je postal ali se je naredil za orodje novih manipulacij.

Generalnemu direktorju se lahko ob takšnem odzivu varuha le smeji, ker je dosegel svoj začetni perfiden cilj in se z njegovo pomočjo razglasil za žrtev menda premalo dostojnih besed. Da mu je to uspelo v situaciji, ko izvaja rušenje največjega medija v državi, je videti prav perverzno zmagoslavje. Svetina je ob svetovnem dnevu svobode medijev sicer že zapisal, da zagotavljanje neodvisnosti in samostojnosti medijev utrjuje pravno in socialno državo ter prispeva k razvoju izobraževanja in znanosti, končno pa prispeva h krepitvi etike javne besede.

Če to drži, kar sam prispeva k manj tovrstne etike in samostojnosti, saj je s svojim zadnjim odzivom, v katerem opusti vse okoliščine, posredno nakazal, da mu trenutno rušenje RTV Slovenija ne predstavlja nobene posebne težave.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**