Hrana za odmet

Je izkušnja nekaterih staršev in učiteljev v zvezi s hrano res tako slaba, da jih bolj skrbijo plusi odvržene hrane s strani presitih kot minusi zaužite hrane s strani lačnih?

V tovarni Saturnus so pred štiridesetimi leti nekaterim delavcem - glede na njihove obremenitve in na pobudo medicine dela in sindikata - ob malici začeli dodajati še pol litra mleka. Čez čas so se v menzi začeli delavci obmetavati s tetrapaki in vodstvo je ta dodatek v prehrani ukinilo. Pred tridesetimi je bilo popularno obiskovati gostilne, v katerih je “šnicl na krožniku gledal čez rob” pa še ogromen in “fajn posladkan štrudl” so dali na koncu. Količina je bila zagotovilo vrednosti obroka. Pred dvajsetimi leti so se glasneje začeli oglašati tisti, ki so v hrani videli še kaj drugega, ne le materialne dobrine, merjene v kvantiteti. Ko na področju prehrane vlada mentaliteta materialnosti, se ljudje s hrano nažirajo, z njo izkazujejo prestiž, polnijo duhovno praznino, mirijo svoje strahove in nemir ali pa se družijo, da bežijo iz svoje osamljenosti?

Koliko dragocenih kmetijskih površin smo v Sloveniji pokrili z asfaltom in betonom, da smo na njih postavili veletrgovine, v katerih se bohotijo stvari, ki jih ne potrebujemo, ob tem pa še množica cenene hrane in pijače, ki uničuje naše zdravje? Koliko otrok uživa hrano s presežkom “treh belih smrti” (sladkorja, maščob in soli)? Hrano s pomanjkanjem vlaknin ter vitaminov, mineralov in mikroelementov? Sploh vemo, koliko je tistih, ki gredo v šolo lačni in lačni tudi spat? Ki jim je doma zagotovljena nezdrava hrana, ker jim druge starši ne morejo ali ne znajo zagotoviti?

Naraščanje debelosti v Sloveniji je alarmantno. Tudi med otroki. To beležimo ob preventivnih pregledih, ki jih naša država otrokom, mladostnikom in odraslim na srečo še zagotavlja. Zdravstvo bije plat zvona ob zavedanju, kako usodno slaba prehrana otroka določa slabo zdravje odraslega. Debel otrok bo nekoč debel odrasli, če ne bomo korektivnih ukrepov uvajali dovolj zgodaj in trajno. Tu je tudi mesto preventive, ki jo v zadnjih letih uvajamo v centrih za krepitev zdravja. Ti so bili kot pilotni projekt uvedeni v 25 zdravstvenih domov, za zagotovilo enakosti v zdravju pa bi bili potrebni povsod po Sloveniji. Danes rojeni otroci v dolgosti življenja ne bodo več presegli svojih staršev.

Z epidemijo sladkorne bolezni, ki je opazna že tudi med otroki, se ni lahko spopadati. Zagotovo pa na tej poti lahko dosežemo premike na bolje tudi z odgovorno zagotovitvijo pravice otrok, da v šoli, v kateri prebijejo velik del vsakdana, lahko dobijo vsi “zdravo” hrano v najširšem pomenu besede. Tudi tisti otroci, ki zaradi bioloških danosti potrebujejo medicinsko indicirane diete, pa tudi učitelji, ki komentirajo pretekle izkušnje z izjavami: “Takrat nas je kar veliko nehalo hodit na kosila, saj nam je tista hrana vedno obležala v želodcu.” Na Švedskem se to ne dogaja. V šolah je zagotovljen obrok, ki mora od leta 2011 po zakonu zagotavljati vsaj 1/3 dnevnih otrokovih potreb. Otroci v organizaciji šolske prehrane sodelujejo, se o njej izobražujejo, predvsem pa se dvakrat na semester o teh vprašanjih pogovarjajo z ravnateljem.

Ob takšni stopnji zrelosti družbe hrane za odmet ob šolskih kosilih skoraj ni. Na kakšni stopnji razvoja zavesti družbe pa smo pri nas? Otroci imajo pravico do zdrave hrane, mi, odrasli, pa dolžnost, da jim jo na ustrezen način omogočimo. Pri tem kot koeficient trenja deluje medsebojno spoštovanje. Ga - takšni kot smo – zmoremo razviti? — Prim. Jasna Čuk Rupnik, Dutovlje