»Ne mori ljubezen ali ljubosumje, temveč nasilen moški«

Intimno partnerski umori oziroma femicidi so najpogostejši razlog za nasilne smrti žensk v Sloveniji

V Sloveniji je bilo letos pet umorov ali poskusov umora, kjer je bila žrtev ženska, napadalec pa njen intimni ali bivši partner. Sociologinja Jasna Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani vidi razlog za te pojave tudi v vse izrazitejših glasovih, ki odgovornost za nasilje prelagajo na žrtve. Ne mori ljubezen ali ljubosumje, temveč nasilen moški, poudarja. Intimno partnerski umori oziroma femicidi so po navedbah Podreke najpogostejši razlog za nasilne smrti žensk pri nas.

Najhuje je bilo v letu 2020, ko so policisti v Sloveniji zabeležili pet ubojev ali poskusov uboja ter pet umorov ali poskusov umora žensk s strani partnerja. Takrat se je zgodil tudi trojni umor v Gerečji vasi, ko je moški pred očmi svojega otroka ubil nekdanjo partnerko in njena starša.

Zadnji primer letos je bil pred nekaj več kot tednom dni na Goričkem, kjer je moški ubil partnerko, s katero ima dva otroka. Nekaj dni prej pa je 22-letnik v mariborskem parku hudo poškodoval dekle, ki ga je zavračalo.

Po podatkih Generalne policijske uprave (GPU) so letos policisti obravnavali skupno devet primerov povzročitve hude telesne poškodbe, kjer je bila žrtev ženskega spola in storilec moški, ter 43 posilstev.

"Če k tem številkam dodamo še tako imenovane kolateralne žrtve, kamor prištevamo osebe, ki so nemalokrat umorjene poleg partnerke, pa tudi otroke, ki ob takšni tragediji ne samo da ostanejo brez obeh staršev, ampak so zaznamovani za celotno življenje, vidimo, da so razsežnosti tega problema še veliko večje, kot se nam na prvi pogled zazdi," je za STA povedala Jasna Podreka.

"Če k tem številkam dodamo še tako imenovane kolateralne žrtve, kamor prištevamo osebe, ki so nemalokrat umorjene poleg partnerke, pa tudi otroke, ki ob takšni tragediji ne samo da ostanejo brez obeh staršev, ampak so zaznamovani za celotno življenje, vidimo, da so razsežnosti tega problema še veliko večje, kot se nam na prvi pogled zazdi."

Jasna Podreka,
sociologinja

Visoka toleranca do določenih oblik nasilja nad ženskami v družbi

Ogovora na vprašanje, kako se lahko takšni dogodki kljub dolgi tradiciji prizadevanj za preprečevanje nasilja nad ženskami v slovenskem prostoru, relativno dobri zakonodaji in razvejani mreži nevladnih organizacij, še vedno dogajajo, po besedah Jasne Podreka ni mogoče podati.

"Je pa del odgovora nedvomno mogoče iskati v dejstvu, da je toleranca do določenih oblik nasilja nad ženskami v družbi še vedno relativno visoka. Tako je na primer v raziskavi o nasilju med spoloma, ki jo je pred časom naročila Evropska komisija, več kot četrtina vprašanih dejala, da je spolni odnos brez privoljenja v določenih okoliščinah sprejemljiv. Prav tako je raziskava pokazala, da kar 25 odstotkov vprašanih v Sloveniji meni, da žrtev (ženska) zlasti v zasebni sferi večinoma sama izsili nasilje," je izpostavila.

"Prav tako smo priča dogajanju, ko v javnosti kljub po eni strani vse manjši toleranci do nasilja nad ženskami dobiva vse več prostora na družbenih omrežjih in tudi v medijih vzporedna struja glasnih (vplivnih) posameznikov in skupin, ki odgovornost za nasilje prelagajo na žrtve in močno minimalizirajo problem nasilja nad ženskami," je dodala.

"Velikokrat ni jasno, kdaj se nasilje v družini obravnava kot prekršek in kdaj kot kaznivo dejanje. Denarna kazen za tovrstno obliko nasilja nikakor ni primerna, saj povzročitelj ostane v neposredni bližini žrtve in nemalokrat takšna denarna kazen bodisi obremeni družinski proračun bodisi povzročitelj z grožnjami zahteva, da jo poravna žrtev."

Jasna Podreka

Spomnila je, še da smo bili v Sloveniji v zadnjih letih priča številnim mnenjem v zvezi z aferami spolnega nasilja, ki mečejo dvom na izjave žrtev in problematizirajo njihovo verodostojnost. "Še več, povzročitelje razumejo kot žrtve, ki jim je treba stopiti v bran, ženske, ki spregovorijo o nasilju, kot 'predatorke', ki zaradi lastnih interesov napadajo moške, organizacije, ki ščitijo žrtve, pa kot vsesplošne sovražnice moškega spola. Takšne nereflektirane izjave, ki v javnosti dobivajo vse več prostora, močno oblikujejo javno mnenje, mečejo luč dvoma na izjave žrtev in zmanjšujejo resnost nasilja," je povedala profesorica z oddelka za sociologijo.

Po njenih besedah je najbolj zaskrbljujoče to, da takšna prepričanja v javnem mnenju pogosto vplivajo tudi na prepričanja ljudi, ki delujejo v institucijah, pristojnih za obravnavo in reševanje primerov nasilja. "To se kaže skozi dejstvo, da so ženske žrtve nasilja na institucijah velikokrat deležne sekundarne viktimizacije, ker se jim bodisi ne verjame ali se z njimi postopa na grob in neustrezen način. Vse to pa tudi žrtve nasilja odvrača od prijav in vztrajanja v postopkih," je pojasnila.

Pomembna vloga medijev

V medijih je pogosto stereotipno poročanje. "Prihaja do relativizacije dogajanja in skozi takšna sporočila v javnost prihaja občutek, da je žrtev tudi sama prispevala k svojemu umoru, ker ga je na nek način sprovocirala, ter da takšno dejanje lahko naredi čisto vsak običajen moški. To seveda ne drži, raziskave so na tem področju jasne," je poudarila Podreka.

Slovenija sicer po njenih ocenah sodi med države, ki imajo zelo dober institucionalni model in zakonodajo na področju zaščite žrtve. "Moramo pa bistveno več narediti na področju ozaveščanja in senzibilizacije družbe skozi sistematična izobraževanja o vprašanjih, kot so zdravi in nezdravi odnosi, kje je meja med nasiljem in konfliktom, razumevanje in prepoznavanje nasilja itd.," je povedala.

Po njenih besedah je ključno, da v družbi dosegamo visoko stopnjo senzibilnosti do tega problema, ki se bo odražala tudi skozi javno mnenje in bo tako gradila na družbeni klimi, znotraj katere si bodo žrtve upale spregovoriti in prijaviti nasilje. 

"Prihaja do relativizacije dogajanja in skozi takšna sporočila v javnost prihaja občutek, da je žrtev tudi sama prispevala k svojemu umoru, ker ga je na nek način sprovocirala, ter da takšno dejanje lahko naredi čisto vsak običajen moški. To seveda ne drži, raziskave so na tem področju jasne."

Jasna Podreka

Potrebne so tudi kadrovske okrepitve v strokovnih službah, zlasti na področju centrov za socialno delo in policije. "V Sloveniji je vprašljiv tudi model dela s povzročitelji nasilja, saj razen nekaj sicer dobrih programov, ki jih izvajajo v glavnem nevladne organizacije in so zanje praviloma prostovoljni, drugega nimamo," je dodala.

Višina zagrožene kazni po ocenah Podreke ni ključna za zaščito žrtev ali zmanjševanje nasilja. "Bolj pomembno je, kako postopamo do povzročiteljev, kakšna sporočila jim dajemo ob prijavah in kako jih v postopkih obravnavamo," je dejala.

Neustrezna se ji zdi zakonska ureditev obravnave nasilja v družini kot prekršek, torej v okviru zakona o varstvu javnega reda in miru, za katerega je predvidena denarna kazen. "Velikokrat ni jasno, kdaj se nasilje v družini obravnava kot prekršek in kdaj kot kaznivo dejanje. Denarna kazen za tovrstno obliko nasilja nikakor ni primerna, saj povzročitelj ostane v neposredni bližini žrtve in nemalokrat takšna denarna kazen bodisi obremeni družinski proračun bodisi povzročitelj z grožnjami zahteva, da jo poravna žrtev," je opozorila.