Vlada – boste preprečili še eno sramoto?

Komaj verjetna birokratska brezdušnost je danes včasih še hujša kot nekoč. V »socialističnih« časih je bil med pravniki znan izrek takratnega zelo uglednega vladnega pravnika (ime bom zamolčal), kako oblastnikom reče: »Vi mi samo povejte, kakšno odločitev hočete – jaz jo bom pa pravno utemeljil, da bo zakonita.« Takrat se je oblast, če se je le dalo, vsaj še trudila, da bi njeni ukrepi imeli vsaj videz zakonitosti in ustavnosti. Danes, ko imamo demokratično, na tri ločene veje razdeljeno oblast, ne izvršne ne zakonodajne veje oblasti to ne skrbi več kaj dosti: »Mi delamo, kot mislimo, da je prav – če pravno morda ni kaj prav, bodo pa to že sodišča povedala.« No, bodo, kadar bodo – če sploh bodo. Gotovi sta namreč na tem svetu, kot vemo, samo dve stvari: smrt in davki, vse drugo je negotovo.

Kako je naše današnje upravno sodišče najprej pet let zavlačevalo, na koncu pa sramotno pokleknilo, ko bi moralo razveljaviti očitno nezakonito odločbo MNZ, sklicujočo se na neke tajne dokumente, sem prikazal že v Dnevnikovem Objektivu 1. oktobra. Že od konca avgusta pa se skoraj vsak dan »zaletavam« (z dopisi, ne z glavo) v neprebojni zid komaj še verjetne birokratske brezdušnosti. Tudi tragična zamenjava identitete dveh onemoglih starih ljudi v celjski bolnici še ni naredila omembe vredne razpoke v tem neprebojnem zidu.

Na to jasno kaže komaj verjetni primer dveh drugih onemoglih starih ljudi – dveh nekoč »izbrisanih«, ki brez vseh papirjev še danes živita tu pri nas. Oblast sicer ve za njiju, a ker nista delala prekrškov, se zanju ni zmenila in ju je pustila životariti, kakor sta vedela in znala. Eden v Piranu, drugi v Ljubljani. In bi ju pustila pri miru do smrti, če se obema zdravstveno stanje ne bi tako poslabšalo, da so ju morali sprejeti v bolnico. Ko so prvega pozdravili, ga (nesposobnega samostojnega življenja, a brez papirjev) leto dni niso mogli namestiti v noben dom, nakar so ga kar odpustili – po letu dni »bivakiranja« v neki kamp-prikolici pa se mu je stanje še nadalje tako poslabšalo (že skoraj slep, amputirana dva prsta na nogi zaradi gangrene, sladkorna bolezen), da je postala namestitev v dom zdaj že skrajno urgentna. Ob sodelovanju CSD Piran in doma v Izoli je bilo za sprejem v ta dom že vse pripravljeno – manjkala je samo še izjava, kdo bo plačeval stroške za to: ali notranje ali socialno ministrstvo (MNZ ali MDDSZ). Zakonodaja takih izjemnih primerov seveda izrecno ne ureja, zato sem konec avgusta v več dopisih pod naslovom »Krizna namestitev dveh onemoglih oseb – zelo nujno« obema ministrstvoma pojasnil, da pravna podlaga za tako namestitev (in za prevzem stroškov zanj) kljub temu obstaja – pravno bolj preprosta in lažje uresničljiva za MNZ – in ju pozval k nujnemu takojšnjemu ukrepanju. Pisaril, ponavljal, rotil – nič, le izmikanja. Nato sem prejšnjo sredo pozval še vlado, naj vendar prepreči (po celjski tragediji) še eno sramoto te »pravne in socialne države«, ko se dve njeni ministrstvi v tako urgentni zadevi že cel mesec in več samo izmikata vsako svoji odgovornosti. Bo zdaj vsaj vlada kaj vendarle ukrenila? Še preden spet kdo »pomotoma« (tokrat zaradi zločinske birokratske brezdušnosti) umre?