Ruska ruleta

Slabo načrtovana ruska agresija nad Ukrajino, ki jo je Putin pod pretvezo »specialne vojaške operacije« začel pred dobrega pol leta, je v tem času mutirala v pravo vojno, kar je bila v resnici od vsega začetka. Putin je z njo poteptal elementarna načela mednarodnega prava, ki članicam mednarodne skupnosti, tudi Rusiji, zagotavljajo njihovo suverenost in neodvisnost, s sproženjem te vojne pa ustvaril največjo varnostno krizo v Evropi po drugi svetovni vojni. Poleg tega njegovo bombardiranje ukrajinskih mest, tako kot v preteklosti srbsko obstreljevanje Sarajeva, ter brezvestno in zločinsko ravnanje ruskih vojakov s civilnim prebivalstvom zagotovo pomenita najhujše vojne zločine po mednarodnem pravu. Ugledni ameriško-srbski ekonomist Branko Milanović si je ob tem, enako pa to velja vsaj za ameriško agresijo v Iraku, upravičeno zastavil vprašanje, »ali Organizacija združenih narodov sploh še obstaja«.

Putin in Janša imata rada Trumpa

Putin, tako kot Zahod, je močno podcenil pripravljenost Ukrajincev, da (u)branijo svojo državo. Prav tako ni računal s tem, da se bodo ZDA po nastopu Bidna postavile tako odločno v bran Ukrajini, sploh glede na obojestransko naklonjenost med nekdanjim predsednikom Trumpom in Putinom ter naklonjenost Putinu pri številnih ključnih politikih v Zahodni Evropi, če posebej ne omenimo tudi drugih desničarskih politikov, ki prav tako še danes ne skrivajo podobne naklonjenosti ter se ne branijo ruskega denarja. V tej evropski zgodbi izstopa farsični primer prejšnjega predsednika slovenske vlade, ki se je po ruski agresiji odpravil v Kijev, še prej pa Trumpu, ki s Putinovo agresijo na Ukrajino nima težav, ima pa jih z Evropsko unijo in Natom, čestital za njegovo lažno predsedniško izvolitev.

Putin je računal na to, da se bo Zahod na njegov napad na Ukrajino odzval podobno kot leta 2014 na Krim, se pravi, da bo to bolj ali manj vzel na znanje ali pa uvedel nekaj sankcij, ki pa ne bodo bistveno prizadele ruskega gospodarstva. Putin je, opirajoč se na ideje fašističnih mislecev Iljina in Dugina, ob številnih priložnostih Zahod in Evropo označeval za dekadentna in korumpirana, njune vladajoče elite pa obtoževal »satanizma« in številnih drugih zgodovinskih »grehov«.

Z aneksijo poskuša Putin poslati Zahodu, predvsem pa Ameriki, nedvoumno sporočilo, da bo njuna nadaljnja podpora Ukrajini potegnila s seboj neposredni konflikt z Rusijo.

Avtokrat je tudi verjel, da v hedonistični, »pacifistični« in »degenerirani« Evropi, ki bolj kot na Mars prisega na Venero, ni več zadostne volje, da bi za svojo državo žrtvovali življenje. Verjetno pa za taka spoznanja ni potreboval omenjenih dveh mislecev, ker se je o tem lahko tudi sam prepričal, ko se je mudil in zabaval na primer v Berlusconijevi počitniški palači na Siciliji ali ko je bivšega predsednika nemške vlade Schröderja in še nekaj drugih zahodnih politikov namestil na bajno plačane položaje. V resnici so ruske politične in ekonomske elite (oligarhi) kljub temu imele Zahod rajši kot svojo državo, če spomnimo, da so si kupovale luksuzna stanovanja in palače v središčih zahodnih metropol in pošiljale, s Putinom vred, svoje otroke na zahodne univerze.

Načeti mit o vojaški nepremagljivosti

Po objavi mobilizacije, na katero v Rusiji sploh niso bili pripravljeni, stotisoči Rusov, tako kot nekoč številni Američani, bežijo v tujino, da bi se izognili vojaški napotitvi v Ukrajino. Neki ruski disident je v tej zvezi komentiral, da je Rusija edina država na svetu, kjer ljudje ne bežijo iz nje, ker jo je kdo napadel, temveč ker je ta napadla neko drugo. Vse to je prepričljiv dokaz za to, da vsaj mladi državljani Rusije niso daleč od Venere. Tudi danes ni med rusko mladino, kot vidimo, velikega navdušenja ali patriotske vneme za vojaške avanture Putinovega režima. V Rusiji bi se utegnilo ponoviti leto 1917, ko je upor ruskih državljanov proti mobilizaciji in posledično vojni pripeljal do propada carskega režima.

Dva poraza Putinove vojske na zahodu (poraz pred Kijevom) in uspehi ukrajinske vojske avgusta v treh regijah na vzhodu, kjer se je ruska vojska umikala in se še umika s pred tem »osvo(bo)jenih« ozemelj, so resno načeli mit o njeni nepremagljivosti. Putin je po tem prvič v tej vojni začel spoznavati, da lahko vojno izgubi in z njo tudi oblast skupaj z najožjim krogom svoje (pretežno kagebejevske) elite. Že dolgo ga spremlja strah pred izgubo oblasti, kar je sicer značilna lastnost vseh avtokratov, in to ne predvsem zaradi grožnje Nata ali napake Lenina in boljševikov, ki so si »izmislili« ukrajinski narod, temveč zaradi več množičnih protestov ruskih državljank in državljanov v času njegove vladavine, pa tudi zaradi kritičnega pisanja novinarjev in novinark ter oglašanja opozicijskih politikov, katerih poznejši umori niso bili v Rusiji nikoli razjasnjeni in zanje storilci niso bili kaznovani.

Putin je podcenil ukrajinsko vojsko, ki se bojuje na svojih tleh, ta je bistveno bolj motivirana kot okupatorjeva. Hitro sklicani referendumi v pokrajinah, ki pomenijo poleg agresije prav tako hudo kršitev mednarodnega prava, v bistvu ne spreminjajo vojaškega stanja na terenu. Njihov glavni namen je, da Putin Ukrajini s ponovnim prevzemanjem njenega mednarodno priznanega ozemlja svetu in predvsem svojim državljanom predstavi kot napad na Rusijo. Vojaški poraz v Ukrajini bi Putinu zagotovo prinesel najmanj politično smrt, po kateri pa ni zanesljivo, da bi prišel na oblast kdo, ki ne bi bil še večji jastreb.

Ruska in ameriška stran, ki sta pri tem glavni igralki, tokrat v primerjavi s kubansko krizo ne uporabljata neposrednih kanalov civilne (politične) in vojaške komunikacije.

Od »specialne vojaške operacije« k totalni 

Še prej pa nekateri komentatorji opozarjajo na paradoks, da bi ob nadaljnjih vojaških uspehih ukrajinske vojske Putin posta( ja)l še nevarnejši, če vemo, da še ni izčrpal vseh najbolj uničujočih orožij, ki jih ima na voljo ruska vojska. Nekateri komentatorji so zabeležili, da ruska vojska vse od začetnih porazov v operaciji Barbarossa med drugo svetovno vojno ni doživela podobnih vojaških porazov kot ta čas na vzhodu Ukrajine. Po teh porazih je Putin vseeno anektiral štiri ukrajinske pokrajine na Vzhodu, nad katerimi ruska vojska niti nima več v celoti nadzora, poleg tega pa je še zaukazal mobilizacijo, ki poteka v kaotičnih razmerah. S tem Putin samo še povečuje dosedanje strateške napake in posledično prispeva k večji verjetnosti izbruha jedrske vojne. Z aneksijo poskuša Putin poslati Zahodu, predvsem pa Ameriki, nedvoumno sporočilo, da bo njuna nadaljnja podpora Ukrajini potegnila s seboj neposredni konflikt z Rusijo, česar si po njegovem prepričanju oba, še manj pa njuna javnost (državljani), ne moreta privoščiti.

To je tudi glavni razlog, da se je Putin praktično že odrekel namišljeni »specialni vojaški operaciji«, ki jo nadomešča s totalno vojno, tej pa poleg omenjene mobilizacije dodaja še grožnjo uporabe jedrskega orožja. Pri tem je treba povedati, da je prva uporaba nuklearnega orožja v vojaškem konfliktu sestavni del ruske in tudi ameriške vojaške doktrine, s tem, da v nasprotju z ZDA to Rusija na svojih vojaških vajah redno preizkuša, nazadnje prav pred zadnjo Putinovo agresijo v Ukrajini.

Še letos januarju so na »uri sodnega dne« (Doomsday Clock) v publikaciji ameriških atomskih znanstvenikov že tretje leto zapored izmerili, da ostaja le še 100 sekund do polnoči, ko se lahko zgodi nuklearni sodni dan. To je največji približek potencialni katastrofi človeštva od leta 1947, ko je bila ta ura vzpostavljena. Po Putinovi grožnji smo danes še bližje, celo bolj kot v času kubanske krize, možnemu izbruhu jedrske vojne. Problem je v primerjavi s kubansko krizo toliko resnejši, ker ruska in ameriška stran, ki sta pri tem glavni igralki, tokrat ne uporabljata neposrednih kanalov civilne (politične) in vojaške komunikacije.

Konec 77 let starega nuklearnega tabuja

Z omenjeno grožnjo, s katero izsiljuje Zahod, je Putin prelomil 77 let star nuklearni tabu (Hirošima in Nagasaki) in »posodil« tudi preostalim osmim in prihodnjim članicam atomskega kluba »recept« za reševanje njihovih ozemeljskih ambicij. Putin pri tem upravičuje svojo morebitno nuklearno opcijo prav z minulim ameriškim »precedensom«. Tako je avtokrat z vojaško mobilizacijo vojno, ki je odslej potekala na tujih tleh, še bolj kot Ukrajinci pripeljal v ruske domove, z morebitno jedrsko vojno pa je tudi Rusijo izpostavil katastrofalnemu človeškemu in materialnemu uničenju, v katerem ne more biti na nobeni strani zmagovalca. Vprašanje je, ali se bo Putinu splačal poskus, da uporabi jedrsko orožje kot ščit za poznejše konvencionalno nadaljevanje vojne. Če seveda ne bodo ruski državljani ali ogrožena politična elita prej, tako kot že tolikokrat v ruski zgodovini, sami naredili konec Putinovi avtoritarni vladavini.

V zadnjem času se je v ruskih zaporih znašlo več tisoč ljudi, ki so demonstrirali proti vojni v Ukrajini. Javnost se je oglasila s kritičnimi izjavami, predvsem v Sankt Peterburgu, kjer se je pod javno peticijo, ki zahteva konec vojne in odstop Putina, podpisalo 40 članov mestnega sveta. Podobno so se odzivali tudi številni intelektualci in kulturniki tudi v Moskvi in drugih mestih Rusije. O tem seveda uradni mediji molčijo, neodvisni mediji pa v času Putinove vladavine praktično ne obstajajo več. Vendar je treba povedati, da se na drugi strani oglašajo tudi vplivni politiki, ki zahtevajo totalni obračun z Ukrajino in še bolj množično mobilizacijo v Rusiji od te, ki jo je zaukazal Putin.

Putinovih pogojev za končanje vojne svet ne pozna, prav tako pa sploh ni jasno, kakšni so pravzaprav Putinovi ozemeljski ali geopolitični cilji njegove vojne.

Ljudje, ki delajo s Putinom, zatrjujejo, da ves čas prebira zgodovinske knjige o Rusiji, in lahko sklepamo, da mu niso tuje usode prejšnjih ruskih vladarjev, ki so izgubili vojne: carja Nikolaja II. v prvi svetovni vojni, Nikite Hruščova ob kubanski krizi in ne nazadnje tudi Gorbačova v Afganistanu. Putin bi se moral iz zgodovine poučiti, da je bila Rusija nepremagljiva, ko jo je napadel zunanji sovražnik, na primer Napoleon in Hitler, izgubljala in doživela pa je hude poraze, čeprav je imela na svoji strani nekajkratno vojaško in materialno premoč, ko je napadala na tujem ozemlju, kot je bil to primer leta 1939 v tako imenovani zimski vojni s Finsko ali še pred tem leta 1905 v rusko-japonski vojni.

Eskalacijska lestvica in metafora tornada

V zvezi s Putinovo jedrsko grožnjo omenjajo vojaški analitiki najmanj štiri možne scenarije, v katerih bi bilo uporabljeno taktično jedrsko orožje. Po prvem bi ruska vojska aktivirala bombo nad Črnim morjem, ki pa ne bi povzročila človeških žrtev, njen namen bi bilo opozorilo Ukrajini, da jo čaka v nadaljevanju vojne še veliko hujšega. Po drugem scenariju bi bilo tarča ukrajinsko vodstvo na čelu s predsednikom Zelenskim v njihovem podzemnem bunkerju v Kijevu. Po tretjem scenariju bi bilo jedrsko orožje uporabljeno za uničenje velike vojaške baze oziroma skladišča orožja; v četrtem pa proti večjemu ukrajinskemu mestu, ki bi terjalo množične človeške žrtve.

Ameriški futurolog, vojaški strateg in sistemski teoretik Herman Kahn, ki je delal za znano korporacijo RAND, je zasnoval vizualno metaforo eskalacijske lestvice poteka jedrske vojne, ki obsega 44 korakov. Na dnu lestvice je stanje brez sovražnosti, na vrhu pa nuklearno uničenje človeštva – armageddon. Kahn je inspiracijo za ta koncept nuklearne vojne našel v klasičnem filmu Stanleyja Kubricka o dr. Strangelovu. Pozneje je Christopher Yeaw, ki je bil med letoma 2010 do 2015 glavni znanstvenik pri U. S. Air Force Global Strike Command, Kahnov koncept nadgradil v »eskalacijski vrtinec«, ki je prejšnji vertikalno zamišljeni lestvici dodal še horizontalno gibanje med štirimi področji sodobnega bojevanja, to je vesoljsko, kibernetsko, konvencionalno in nuklearno. Yeawov »eskalacijski vrtinec« spominja na obnašanje tornada, ki se na koncu konča z najvišjo in permanentno societalno destrukcijo, se pravi s koncem človeške civilizacije, kakršno smo poznali doslej.

Ali so voditelji racionalni?

Če jemljemo Putinove večkrat ponovljene grožnje resno, kot jih jemlje tudi druga največja jedrska sila, ZDA, potem bi lahko rekli, da smo že nevarno visoko na Kahnovi »eskalacijski lestvici« oziroma da smo po Yeawu že v območju vrtinca. V kako resni situaciji je svet, dokazuje to, da je še januarja tega leta pet glavnih jedrskih držav (ZDA, Rusija, Velika Britanija, Kitajska in Francija) podpisalo skupni komunike, da je uporaba nuklearnega orožja upravičena samo pri obrambi kake države pred po obsegu velikim (large-scale) konvencionalnim napadom. Komunike je praktično ubesedil rek ameriškega predsednika Ronalda Reagana, »da ne bi smelo nikoli priti do nuklearne vojne, ki je tudi ni mogoče nikoli dobiti«. Samo en mesec po tej izjavi je Putin napadel Ukrajino in v nadaljevanju te vojne zagrozil napadeni državi in tistim, ki ji bodo pomagali z orožjem, z uporabo jedrskega orožja.

Vprašanje, kako se bodo na morebitno uresničitev Putinovih groženj odzvale ZDA, je resno in ostaja neodgovorjeno. Očitno postaja, da se rusko-ukrajinska vojna spreminja v rusko-ameriško. Nekateri komentatorji celo cinično menijo, da je to celo »bolje« od ukrajinsko-evropske-ruske vojne, ker bi v primeru pasivne vloge ZDA Ukrajina in Evropa vojno medtem že izgubili (!?). Predsednik Biden v tem času zagovarja politiko »oprezne dvoumnosti« (deliberate ambiguity), prek tajnih kanalov pa Putinu posredno sporoča, da bo plačal visoko ceno, s tem opozarja na rdečo črto, ki je Rusija ne bi smela nekaznovano prestopiti. Nekdanji ameriški senator Sam Nunn, ki se je veliko ukvarjal s problemom jedrskih groženj, verjame, da je njihovo preprečevanje v prvi vrsti odvisno od treh dejavnikov: od racionalnih voditeljev, natančnih informacij in izogibanja zmotnim ocenam o namerah nasprotne strani. Poleg tega lahko računamo na sicer tudi (manjšo) možnost, da bi ruski ali ameriški poveljnik, tako kot se je to v prvem primeru v preteklosti že zgodilo, zavrnil ukaz, da pritisne na atomski gumb.

Kje se misli Putin pravzaprav kratkoročno ali dolgoročno sploh ustaviti? Je to samo vzhod Ukrajine ali postopoma, odvisno od geopolitičnih priložnosti, tudi Kijev, Talin, Tbilisi ali celo Varšava ali Helsinki?

V ukrajinski oziroma ruski vojni naj bi ZDA uporabile jedrsko orožje samo kot zadnje sredstvo, sicer pa bi se horizontalno odzivale; se pravi, če bi Rusija sprožila jedrsko orožje z ladje, bi to ladjo takoj potopili po načelu »oko za oko, zob za zob«. Po Nunnu bi bila resnost ameriškega odgovora odvisna od števila ukrajinskih civilnih žrtev, pri čemer bi prišla v poštev tudi potopitev celotne ruske flote v Črnem morju in prepoved preleta letal nad Ukrajino (no-fly zone); ob ruskem neupoštevanju prepovedi pa bi prišlo na vrsto tudi uničenje protiletalskih sil na ruskem ozemlju. Zadnje bi seveda pomenilo, da bi se v tem primeru ZDA z Natom v Ukrajini neposredno angažirale in ne le posredovale pomoč v orožju. K temu dodajmo še to, da ruska vojna doktrina »eskaliranja z namenom deeskaliranja« v bistvu posnema Natovo doktrino »fleksibilnega odgovora«.

Za Putina ukrajinski narod ne obstaja

Vseeno si ne smemo vzeti upanja, da se najbolj črni scenariji v tej vojni vendarle ne bodo uresničili. Zato bi morala mednarodna skupnost, predvsem močnejše in velike države, ponuditi mirovne predloge ali jim vsaj prisluhniti, čeprav zdaj, žal, ni videti kakih spodbudnih znamenj o koncu te vojne. Putinovih pogojev za končanje vojne svet ne pozna, prav tako pa sploh ni jasno, kakšni so pravzaprav Putinovi ozemeljski ali geopolitični cilji njegove vojne. Kje se namerava Putin pravzaprav kratkoročno ali dolgoročno sploh ustaviti? Je to samo vzhod Ukrajine ali postopoma, odvisno od geopolitičnih priložnosti, tudi Kijev, Talin, Tbilisi ali celo Varšava ali Helsinki, se pravi države, ki so bile v preteklosti sestavni del Rusije?

To, da se morajo Ukrajinci še pred morebitnimi pogajanji ali mirovnim sporazumom umakniti z ozemelj, ki jih je prej zavzela ruska vojska, ne kaže na resne ruske namene. Z metodo, da si pod pretvezo »ljudskega referenduma« neka država vzame znaten kos ukrajinskega ozemlja ter Ukrajini in njenim zaveznikom (za)grozi z jedrskim orožjem, če se s tem ti ne bi sprijaznili, je nevaren koncept v mednarodnih odnosih. Zato ne preseneča, da pri tem tudi Putinovi zavezniki, kot so Turčija, Indija in Kitajska, ne podpirajo njegovega vojaškega pohoda na Ukrajino. Turški predsednik Erdogan je od Putina celo zahteval, da Ukrajini, s Krimom vred, vrne odvzeto ozemlje.

Kot kaže, za zdaj nobena od vojskujočih se strani ne postavlja v ospredje pogajanj in vzpostavljanja miru, temveč obe računata na zmago. Pri tem bi to težko zamerili šibkejši ukrajinski strani, bolj pa močnejši ruski, ki nosi odgovornost za agresivno vojno. Tu je tudi težava, da voditelj druge države že dolga leta obžaluje razpad sovjetske (imperialne) države in ne priznava obstoja ukrajinskega naroda. S tem problemom je pravzaprav Putin že dolgo obseden, ima ga za izmišljen Leninov konstrukt, na kar je večkrat izrecno opozarjal zahodne državnike. Vsi ti razlogi seveda ne bi smeli demotivirati miroljubnih držav in progresivnih civilnodružbenih akterjev pri iskanju realnih poti do (pravičnega) miru.

Kdo lahko zaustavi armageddon?

Ker je vprašanje, koliko časa je preostalo človeštvu, da še prepreči totalno vojno in nuklearni armageddon, bi bilo dobro prisluhniti predlogu, da bi se, na primer na pobudo Evropske unije (na čelu z Nemčijo in Francijo), sestali voditelji ZDA, Kitajske, Indije, Rusije, Turčije in Ukrajine ter se dogovorili za prekinitev vojne in poiskali rešitev v skladu z veljavnim mednarodnim pravom in Ustanovno listino OZN. Verjetno je to preveč optimistična želja, vendar bi tudi njena uresničitev z za vse sprejemljivim kompromisom rešila številna življenja in morda tudi človeško civilizacijo, kot smo jo poznali doslej. Po prvi uporabi jedrskega orožja, ki bi se z njeno najverjetnejšo eskalacijo nadaljevala po logiki »zob za zob«, je težko verjeti, da bi še lahko prišlo do pogajanj, »mir«, ki bi sledil nuklearni kataklizmi, pa bi prej spominjal na mir v puščavi.

Nič ne more upravičiti Putinovih groženj, da utegne uporabiti jedrsko orožje, kar spominja na besede cesarja Ferdinanda I., da se mora »zgoditi (Putinova) resnica, četudi propade svet« (Fiat iustitia, et pereat mundus). Zveza Nato, predvsem pa ameriška politika do Rusije po koncu hladne vojne nosita svoj del odgovornosti, vendar to ne daje pravice Putinovim skrajno nesorazmernim grožnjam, ki vsiljujejo v bistvu milenaristično »končno rešitev« za njen v bistvu »kolonialni« problem.

Rusija nima pravice do Ukrajine kot kolonije in je ne bi smela imeti niti v sovjetskih časih, ko je njena soldateska zatrla demokratično gibanje na Madžarskem, v Češkoslovaški in na Poljskem ter grozila Jugoslaviji z vojaškim napadom, še pred drugo svetovno vojno pa sprožila osvajalno vojno s Finsko. Prav tako nima z Natom veliko opraviti Putinov vojaški poseg v Siriji na strani diktatorja Asada ali njena sedanja vojaška prisotnost, kjer si skupaj s Turčijo delita Libijo. Tako kot druge kolonialne države in tudi ZDA je tudi Rusija v svoji zgodovini, ne glede na njeno vsakokratno ideološko podlago, imela velikodržavne apetite, kar potrjuje tudi njen položaj teritorialno največje države na svetu. Tudi »specialne vojaške operacije« v Ukrajini, kot piše raziskovalka mednarodne politike v ustanovi Brookings Fiona Hill, ne narekuje v prvi vrsti strah pred Natom, temveč »božanska« pravica Rusije, da vlada Ukrajini, da izbriše njeno nacionalno subjektiviteto (identiteto) in jo na koncu ponovno vrne v naročje velike ruske družine – ruski svet.

Rusija vzpostavlja drugačno geografijo sveta

Leta 2021, komaj osem mesecev pred vojaško invazijo na Ukrajino, je Putin v svoji razpravi z naslovom O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev zatrjeval, da so Belorusi in Ukrajinci potomci Rusov in kot taki en narod oziroma ljudstvo. To izhaja iz starodavnega ljudstva, ki je živelo na ozemlju med Črnim in Baltiškim morjem in jih vse do danes povezujejo skupno ozemlje, jezik in pravoslavna vera. Po Putinu ni bila Ukrajina, za katero so Rusijo »oropali« boljševiki, tudi nikoli v resnici prava oziroma suverena država, v najboljšem primeru je mogoče o njej govoriti kot o »koloniji«. Putin zato ni zainteresiran in se tudi ne bo nikoli sprijaznil s kakim kompromisom, ki bi dajal Ukrajini pravico do suverene in neodvisne države, in to ne glede na njene meje. Za Putina pridejo pogajanja na vrsto šele po kapitulaciji Ukrajine, kar je njegov zunanji minister Lavrov »prevedel« v zahtevo, da lahko kakršnakoli pogajanja temeljijo na spoznanju, »da imamo sedaj opraviti z drugačno geografijo«.

Po tej absurdni logiki bi si morala Velika Britanija na podoben način lastiti svoje nekdanje kolonije, in sicer od ZDA, Avstralije, Kanade do Indije, Irske in številnih drugih. Putinovo razpravo morajo vojaki, ki jih je poslal v Ukrajino, imeti s seboj. Putin prav tako zahteva od Ukrajine, Evrope in sveta, da sprejmejo njegovo verzijo (ruske) zgodovine, vključno s tem, da so vsi, ki govorijo rusko, tako v Ukrajini in drugod po svetu, del »ruskega sveta«. Seveda bodisi namerno ali nenamerno pozablja, da je velika večina sodobnih evropskih držav nastala po razpadu imperijev in z njihovim odhodom iz mnogonacionalnih držav. Rusija naj bi bila po njegovem v tem smislu svetovni unikat, ki upravičuje vrnitev v čase carske Rusije.

Da se morajo Ukrajinci še pred morebitnimi pogajanji ali mirovnim sporazumom najprej umakniti z ozemelj, ki jih je prej zavzela ruska vojska, ne kaže na resne ruske mirovne namene.

Kdo hrani rusofobijo?

Putin se kot produkt hladne vojne in uslužbenec stare sovjetske obveščevalne službe (KGB) ni v resnici nikoli sprijaznil z razpadom Sovjetske zveze, kar je že leta 2000, ko je nastopil predsedniško mesto, imel za »veliko tragedijo« in »največjo geopolitično katastrofo«. Oboje igra v njegovi politični agendi podobno vlogo, kot jo je imel za porajajočo se avtoritarno in totalitarno politiko v Nemčiji po prvi svetovni vojni versajski mirovni sporazum.

Putin se predstavlja za velikega borca proti »fašizmu in nacizmu«, čeprav številne njegove ideje, še posebej pa ideje dveh mislecev, iz katerih črpa svoje politične zamisli, Iljina in Dugina, močno spominjajo na ideje povzročitelja druge svetovne vojne, razvpitega nemškega voditelja. Med njimi spomnimo samo na Putinovo sklicevanje na »tisočletno zgodovino« ruskega naroda, ki se je odražala v njegovem heroizmu in zmagah, na glorifikacijo smrti za domovino, na fobije pred vsem tujim in spopadanje z »narodnimi izdajalci« ter »tujimi agenti« itd.

S krvavo vojno v Ukrajini je Putin pozabil, kaj je sam (na)pisal v svoji avtobiografiji, ki je izšla na začetku njegovega prvega predsedniškega mandata. V njej je priznal, da je država, ki ji je služil, naredila »napake« s tem, ko je nasilno zadušila vstaje v Vzhodni Nemčiji, na Madžarskem in Češkoslovaškem. Rusofobija v Vzhodni Evropi je zato po njegovem posledica omenjenih »napak«, pri čemer pa pod to besedo razume prej napačne presoje kot pa nekaj, kar je moralno nesprejemljivo ali politično nelegitimno. James Hershberg, ki predava zgodovino in mednarodne odnose na Univerzi Georgea Washingtona, meni, da bi se moral Putin zavedati, da je z invazijo v Ukrajini dramatično oživil in okrepil rusofobijo v vzhodnem in širšem evropskem prostoru, predvsem pa v sami Ukrajini, kjer sta pred napadom na Krim Rusija in tudi Putin uživala večjo naklonjenost od Zahoda(!).

Slaba je tolažba, da Putina prej ali slej čaka tragični konec, bolj je umestno vprašanje, kaj vse in koliko človeških življenj, ruskih, ukrajinskih in drugih lahko pred tem še potegne s seboj. Ali bo na koncu vseeno prevladal razum svetovnih voditeljev, s Putinom vred, da sedejo za skupno mizo in s pravičnim kompromisom za obe strani končajo to vojno morijo? Časa za tako človeštvo nedvoumno eksistencialno in racionalno zgodovinsko dejanje je vsak dan vedno manj …