Kako se lahko Pahor končno znebi novinarjev

Skrajno komična ugotovitev, da se bo kot bivši predsednik oglašal manj

Odhajajoči Borut Pahor je v oddaji 24ur Fokus deloval bolj nervozno kot ponavadi. Intervju, mišljen je bil kot manjši panoramski presek njegove desetletne zapuščine, si ne bomo zapomnili po kakšni res odmevni njegovi repliki, še najbolj morda po skrajno komični ugotovitvi, da se bo kot bivši predsednik oglašal manj.

Pravilno smo slišali. Nekdo, ki mu očitajo kritično velik suspenz mnenja, kadar smo ga najbolj potrebovali, sploh v času avtoritarne oblasti Janeza Janše, se celo pohvali, da bo poslej manj pri besedi, kot je že? Le kaj je lahko manj od niča? In to po tistem, ko smo se samoumevno navadili le na pričakovanje besed, niti ne dejanj?

Biti predsednik vseh kot fasada

V intervjuju, kjer sta ga dovolj neposredno izzivala novinarja POP TV Metka Majer in Anže Božič, smo znova trčili ob pojasnilo, da je z veliko truda poskušal biti predsednik vseh, da na koncu dekade prestolovanja državi ničesar ne obžaluje in je tudi ponosen nase, ker je začetno obljubo izpolnil. Delal je na konceptu sprave naroda, se je pohvalil, zaradi česar je po njegovem zaradi njega danes manj sporov in »obkladanja« s partizani in domobranci. Precej pogumno, če si kdo domišlja, da se je to zgodilo in da se je zgodilo zaradi njega.

V zadnjih desetih letih sem sproti dokazoval, v kakšni meri je Pahor svoj slogan o »predsedovanju vsem« spretno patentiral kot široko fasado le zato, da se ne bi rabil do ničesar konkretno opredeljevati in arbitrirati. Vedoč, da je njegov formula neoprijemljivo prazna in všečna floskula, je lahko vsakič, ko bi moral zavzeti kakšno vsebinsko stališče, raje pomislil na tiste, ki bi jih morda z njim prizadel in zato ne bi bil na strani vseh. »Predsednik vseh« je postala kulisa za rezerviranost do vsega in široko koketiranje z vsemi v menda preveč deljenem političnem prostoru.

Brez glasnega mnenja o pritiskih na RTVS

Naklonjenost do desnice in Janše mu je nenehno dvigovala podporo v anketah, saj se njegova matična SD nikoli ni distancirala od njega. S številnimi načini flirtanja, sploh z mladimi in še zlasti z mediji, si je zgradil močno mrežo pristašev – ne v vsebinskem smislu, saj te pri njem ni bilo veliko, temveč v nekakšni spontani podpori in »dopuščanju«, saj se je večini, če že nima mnenja, zazdel vsaj nenevaren in neškodljiv. In to je bila karta, na katero je ves čas skrajno premišljeno stavil.

V pogovoru za POP TV se je znašel tudi v kakšnem absurdnem protislovju. Defenzivno sklicevanje, češ oglašal sem se glede političnih napadov na Slovensko tiskovno agencijo, ne drži povsem ali celo v zelo majhni meri. Toda potem je ob vprašanju, zakaj se ne opredeljuje glede političnih pritiskov Janeza Janše na RTV Slovenija, brž lakonično namignil, da »ima kot gledalec tega medija neko mnenje, a da vendar misli, da je prav, da se tega vzdrži«. Prepričati nas je hotel, da »ni naloga ne politikov, še manj predsednika republike«, da bi se izrekal o pritiskih na medije?

Ni dvoma, da je takšno meta-mnenje škandalozno – in še dobro, da ga sploh ima. Kako zdaj razumeti to dvojnost, ko je menda izrazil stališče v primeru enega javnega servisa, v primeru drugega pa ga ne sme? O STA lahko, o RTV Slovenija ne? Takšna neznosna shizofrena pozicija več kot dovolj pove o perfidnem zatekanju v nevarno inertnost na funkciji predsednika države. Če se predsednik neke republike vzdrži mnenja o političnih pritiskih na največji in najpomembnejši medij v državi, potem mu je malo mar za medijsko svobodo v njej. In če mu ni mar, potem mu ni mar niti za demokracijo, kajti ni demokratične države brez novinarske avtonomije. Potem si Pahor res ne zasluži položaja, ki mu je pripadal celih deset let in ob katerem je večino časa celo zasedal mesto najbolj priljubljenega politika v Sloveniji. Dejstvo, ki žal nikogar ni dovolj skrbelo. Tudi najbrž ni politika, ki bi več naredil za prodor slovenske desnice v tem obdobju. In ni ga, ki bi bil svetlejši zgled Anžetu Logarju.

Bolj kritičen do Goloba

Novinarja sta dobro opazila, da je Pahor do vlade Roberta Goloba morda celo bolj rezerviran kot do predhodnje Janševe. Čeprav je šele dobro začela z delom. Navedla sta primer odpoklica veleposlanika Toneta Kajzerja, čemur je oporekal, tudi za ceno konflikta z ministrico Tanjo Fajon. Celo pridušal se je, da o odpoklicu ni bil dovolj obveščen, ukrep aktualne vlade pa se mu je zdel nesorazmeren.

Nadalje je nasprotoval prekinitvi pogodbe za nakup bokserjev, s čimer je spet podprl odločitev Mateja Tonina z argumentom, da »imamo v bližini vojno«. Končno pa je bil tudi zelo razumevajoč do referendumov, ki ji trenutno vlaga SDS, tudi o RTV Slovenija, kajti »če ustava dopušča referendume, se mi ne zdi prav, da se jih stigmatizira«.

Zakaj bi torej podpiral Janšo le takrat, ko je na oblasti, če ga lahko tudi kasneje?

Kako se znebiti nadležnih gostov

Rahlo vznemirjen ob gostoti neprijetnih vprašanj je Pahor na koncu pogovora oba novinarja pospremil do vrat predsedniške palače. Nedvomno hudomušno jima je pred kamero prijazno razložil, da bi se ju rad znebil: »Zdaj bi pa rad vajino trdno zagotovilo, da se vaju res znebim ta hip, ker smo skupaj že eno uro in… Vama želim vse dobro. No, saj se bomo še kaj videli, ne, Anže.«

Predsednik republike, ki dolguje dve petletki svojega mandata premalo kritičnim množičnim medijem, kajti brez njih ne bi mogel učinkovito flirtati z ljudstvom in graditi svojega komunikacijskega populizma, je ob čistem izteku svojega bivanja na vrhu državne politične hierarhije toliko nehvaležen, da govori o novinarjih kot nadlogi, ki se je mora znebiti?

Ja, zagotovo je v svoji stari maniri tudi tokrat duhovičil, zato bi lahko govorili bolj o okusnosti njegovega početja. Ampak če bi že iskali boljšo metaforo njegove instrumentalizacije medijev, je ne bi mogli najti: »Po uporabi odvrzi.« Prišel je čas, ko novinarji niso več posebej koristni in jih predsednik več ne bo zares potreboval. Ko po desetletju strahovite politične škode, ki bo zazevala za njim in se je še ne zavedamo dovolj, odhaja v ilegalo nove službe, kjer ne bo več ničesar komentiral in tudi podpore kamer in mikrofonov zase več ne bo rabil.

Minervina sova vedno zamuja

Svoje so novinarji zanj opravili, zato je prišel čas, da se jih od odhodu iz predsedniške palače, tokrat v obeh smislih, pač znebi. Ne dvomim, da ima njihovo trdno zagotovilo. Kajti zgodba o uspehu Pahorjevega sloga vladanja je ves čas zgodba o njih. Analiza dveh mandatov bi pokazala, da so njegovo delo spremljali prvih pet s polno nekritičnostjo in da so se prebudili šele zadnja leta, zlasti po menjavi vlade med Šarčem in Janšo. Zakaj?

Ker je stanje ogrožanja pravne države in demokracije v režiji Orbanovega učenca postajalo neznosno, zaradi česar so se pričakovanja v odnosu do predsednika republike, predvsem na pritisk širše javnosti, spontano povečala. Po zamujenih desetih letih se zato začenja nova bitka, bitka za interpretacijo, kakšen predsednik je Pahor bil in kdo ga je ustvaril. Žal spoznanje vedno pride prepozno, zakaj Minervina sova poleti šele, ko pade mrak.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**