Janša ne zmore obsoditi nasilja nad Niko Kovač

Namesto da bi obsodil nasilje, kar je storila večina politikov, je raje podvomil v resničnost dogodka in Niko Kovač s tem obtožil še laganja in inscenacije

Niko Kovač so fizično napadli že drugič v desetih dnevih. Kasneje je v svojem komentarju zapisala, da imajo »Janševi kolaži, Nova24TV in spodbujanje sovraštva tudi materialne učinke«. Smisla njenih besed ne moremo zgrešiti, želela je povedati, da so se v zadnjem času proti njej še bolj intenzivno vrstili verbalni izpadi, grožnje, žalitve in norčevanja, katerih tarča je kot voditeljica vplivnega civilnodružbenega gibanja že leta, to pa je stimuliralo fizične napadalce.

Najbolj hrabro je kot glavni promotor zadnje mesece zastavo vihtel kar Janez Janša osebno s serijo posmehljivih in ciničnih tvitov na njen račun. Še več, svojo tovrstno produkcijo je širil sistematično in s pomočjo objav, ki jih je naslovil »ena na dan«, kar jasno kaže na načrtovanost osebnih diskreditacij. Zato ni bilo presenečenje, ko je na tviterju, namesto da bi obsodil nasilje, kar je storila večina politikov, raje podvomil v resničnost dogodka in Niko Kovač s tem obtožil še laganja in inscenacije. Svojim privržencem je na ta način signaliziral, da tudi tokrat njenim izjavam ne smejo verjeti.

Boj proti sovražnemu govoru

Kjer je on, dokazani prvak v toksičnosti, je na stotine posnemovalcev. Fizično nasilje nad direktorico Inštituta 8. marec odpira staro temo odnosa med sovražnimi besedami in sovražnimi dejanji. Nečesa, kar v osnovi regulira naša ustava in zakonodaja ravno iz skrbi in previdnosti, da bi lahko hude besede prešle v huda dejanja, zaradi česar moramo prve ustavljati in kaznovati.

Povedano drugače: ko se pogovarjamo o sovražnem govoru, ga ne želimo omejevati le zato, ker je kot takšen nedopusten, ampak predvsem zaradi bojazni pred nasilnimi ravnanji, v katera bi lahko pripeljal. Žal vsi delimo izkušnjo, da ga v Sloveniji predvsem po zaslugi tožilcev res ne znamo ali ne želimo preganjati. Pri tem si tudi politika zatiska oči in pretvarja, da z dikcijo 297. člena Kazenskega zakonika ni nič narobe – pa je. Premier Robert Golob je morda ravno zato po omenjenem napadu boj proti sovražnemu govoru izpostavil kot novo prioriteto v svojem političnem delovanju. Naj takoj glede napovedanega izrazim dvome, izhajajoč iz dosedanjega odzivanja našega pravosodja in samega dejstva, da tudi aktualni predsednik vlade, sploh ne prvi, narobe razume osnovne pojme.

Kajti če smo zelo natančni in še bolj tehnični, Nika Kovač ni bila deležna sovražnega govora v striktnem pravnem smislu, saj je ta po definiciji usmerjen proti z zakonom zaščitenim manjšinam in njenim pripadnikom. Če nasilje sledi osebnemu sovraštvu in njegovemu širjenju, kar se je zgodilo tokrat, zaradi tega omenjena korelacija ni nič manj problematična. Zagotovo nimamo čistega dokaza, da je napadalca pri nedopustnem dejanju najbolj prepričala verbalna psihopolitika katere od strank ali političnih liderjev, ga zmanipulirala v čustvih in pripeljala v stanje jeze, a je takšna povezava verjetna.

Janša dvomi in relativizira

Strategije odziva na fizični napad so bile različne. Šef SDS je, kot rečeno, v dogodek podvomil. Najlažje se je pretvarjati, da se nekaj ni zgodilo in s tem pomiriti tiste, ki nate kot odgovornega kažejo s prstom. Za nameček je po shemi argumentacijske prevare »kjepajevstva« in »kajpajevstva« v nizu kar trinajstih tvitov očital Inštitutu 8. marec, da je v podobnih primerih molčal: »Spodaj je stotine primerov, ob katerih so bili v Inštitutu 8. marec in 24 ur tiho, ali so bili celo soudeleženi.«

Argumentacija z očitkom iz hipokrizije je katastrofalna, saj predpostavlja privoščljivost, sploh v kombinaciji z zanikanjem dogodka, kar je že po sebi protislovje: Kovač si je kar sama kriva, če je deležna nasilja, saj ga v drugih primerih ni obsodila. Še več, bila je zraven. Pri čemer tudi na tej ravni Janša manipulira, saj omenjeni tega ni mogoče očitati, niti ni primerjal istovrstnega nasilja ali je celo navedel dejanja, ki jih ne moremo šteti za takšna.

»Nasilje rodi nasilje«

Pri Nova24TV so napovedali tožbo, ker jih je napadena omenila v svojem komentarju, nato pa so perverzno in hkrati paternalistično ugotavljali: »Draga Nika, nasilje rodi nasilje – več kot dve leti ste grozili in napadali drugače misleče.«

Po Janševi metodi zrcalnega pripisa so tudi oni uporabili prozorno tehniko legitimacije nasilja, nekako v stilu: kar seješ, to žanješ. Podpisani Gal Kovač, pri čemer večkrat niti ne vemo, ali so novinarji tega strankarskega portala sploh resnične osebe, je z ubrano intonacijo namigoval, da je nasilje povsem dopustno in se je, ker ga domnevno sprejema sama, obrnilo proti njej: »Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da so prav njena organizacija in lobiji, ki jih zastopa, tisti, ki so odgovorni za degradacijo javne debate in nastanek pouličnega nasilja, ki ga niso nikoli v resnici obsodili. Danes pa kažejo s prstom na druge.«

Reakciji Janše in Nova24TV torej v polnem smislu sploh ne obsojata nasilnega dejanja: bodisi se pretvarjata, da ga ni bilo ali da je bilo nekako zasluženo. Si predstavljamo, kaj to pomeni? Da živimo v državi, kjer imamo politike in propagandne medije, ki širijo idejo zasluženega nasilja, nas resnično mora močno skrbeti. Najmanj toliko kot nasilje samo.

Logar bi abstraktno strpnost

Zapomnimo si torej: v Sloveniji ga vsi politiki ne obsojajo. Janša že ne. In kako se je zmagovalec prvega kroga predsedniških volitev? Zapisal je, da z zaskrbljenostjo spremlja informacije o fizičnem napadu in nato zmogel le splošno abstraktno izjavo: »Ostro obsojam napad nanjo kakor tudi vsakršno obliko nasilja do posameznika. Zavzemam se za strpno družbo in spoštljiv dialog. Pozivam vse, da tudi z besedami prispevajo k temu!«

Odzivu Anžeta Logarja lahko očitamo presojevalno sterilnost tiste vrste, ki je odlikovala Boruta Pahorja, njegov siceršnji »dialoški« zgled v kampanji. Toda obenem ima kandidat za predsednika resen problem – kot pravoveren član SDS je pred leti kupil delnice v omenjenem strankarskem propagandnem trobilu Nova24TV, »tovarni sovraštva«. Povedano drugače, Logar je do nedavnega bil lastnik in finančni podpornik medija, ki ga Nika Kovač vidi kot enega izmed razlogov za fizični obračun z njo.

Pri tem je manj pomembno, da je ob začetku kampanje po novem »neodvisni« kandidat svoje delnice prodal naprej. Kar je storil, ker predsednik republike ne sme biti lastnik v medijski hiši, je zvenelo njegovo pojasnilo ob prodaji. Od Logarja bi zato morali pričakovati, da bi svojega šefa v stranki, v kateri je še vedno predsednik Sveta SDS, drugega najvišjega organa takoj po kongresu, pozval k obsodbi napada in slehernega nasilja. K temu, da preneha s svojo toksično govorico, ki nagovarja množice k sovraštvu in da pokaže, da mu ne gre zgolj za žongliranje s praznimi besedami. Če misli resno z distanciranjem do lastne stranke, bi to gesto moral povleči zdaj.

Kajti ob primerih fizičnega nasilja imamo kar dva razloga za sive lase. Najprej zaradi njega samega in vsega, kar ga povzroča. Nato pa zaradi tistih, ki ga po tihem tolerirajo, podpirajo in zanikajo. Iz vsega povedanega lahko z zanesljivostjo slutimo, da bo boj proti njemu še dolg. Preveč je tistih, ki se sprenevedajo in si ga morda naravnost želijo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**