Pahor proti Golobu / Predsednik vlade je menda preveč vihravega značaja

In tako kot se mora Logar pretvarjati, da nima ničesar z matično SDS, Pahor po koncu dveh mandatov znova leze v naročje svoje SD

Je predsednik vlade Robert Golob šel predaleč, ko je po prvem krogu predsedniških volitev zatrdil, da njegova stranka že ne bo podprla Anžeta Logarja, s čimer je dal vedeti, da bo njegov glas šel Nataši Pirc Musar? Če tega ne bi storili, je še nakazal, bi se sicer država vrnila v mračne čase vladavine Janeza Janše: »Danes že vemo, koga ne bomo podprli. Zagotovo ne bomo dovolili, da se kandidat SDS zavihti v predsedniško palačo. To bi bilo nekaj, kar bi Slovenijo vrnilo v mračne čase zadnjih dveh let, in tega si zagotovo nihče ne želi.«

Izjava je zbudila številne pomisleke in tudi ogorčenje, pričakovano še zlasti v desnih političnih vrstah in medijih, ki jih kontrolira Janez Janša, čeprav ne bi smela, saj je šlo za klasično izražanje strankarskih preferenc do kandidatov. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da se je vprašanje znašlo na jedilniku Siola v zadnjem intervjuju tega portala z odhajajočim predsednikom republike. Verjetno tudi enem zadnjih za ekipo odgovornega urednika Petra Jančiča, ki je sicer ekspresno zasedel položaj le 14 dni po začetku mandata tistega, ki ga je tja nastavil.

Težava z rojakom Golobom

Aleksander Kolednik, Jančičev sodelavec v Siolovi ekipi, v kateri so bili Katja Nakrst, Rebeka Krašovec in nekateri drugi novinarji, za katere je odgovorni urednik ves čas zatrjeval, da njihovo identiteto raje izdaja le z začetnicami, da ne bi bili deležni pritiskov, v svojem vprašanju Pahorju ni bil posebej sugestiven. Zato njegovi dikciji ne moremo česa očitati, je pa bil toliko pomenljivejši odgovor.

Predsednik je v njem nakazal, da ima s premierjem »neko težavo«, da se dobro poznata kot rojaka, da sta si zelo blizu, celo naklonjena in da zato verjame, da izjava ni bila mišljena tako, kot je zvenela: »Pri predsedniku Golobu imam, seveda, to moram priznati, neko težavo, ker sva rojaka, se poznava, poznam njegov vihravi značaj, zato bi se recimo tako izjavo potrudil videti nekoliko manj boleče, kot pa jo, verjamem, lahko vidi nekdo drug. To moram priznati. Ne rečem, da sva zelo tesna osebna prijatelja, ne skrivam pa, da sva si bila vedno na nek način malo naklonjena, se razumela v vseh različnostih, in tako ga tudi sam danes vidim. Vem za njegove posebnosti, a jih ima vsak. Vem, da sploh ni tako mislil, kot je njegova izjava dejansko zvenela.«

Pokroviteljstvo in bolečina

Takoj zaznamo, da je Pahor zavzel izrazito pokroviteljsko držo nekoga, ki pozna stališče izjavljalca bolje od njega samega. To so tiste življenjske situacije, ko ti nekdo prijazno pojasni, kaj si želel sam povedati in mogoče tudi, kaj si povedal. Predsednik republike po novem popravlja predsednika vlade, ker ima ta preveč vihrav značaj – celo v situaciji, ko se običajno zaklinja, da besed in ravnanj vlade ali celo vseh politikov ne komentira.

Pokroviteljski način govora je retorična zloraba, žaljiva in ponižujoča, saj predpostavlja, da je druga oseba, do katere smo zavzeli patronizirajočo držo, po svojem značaju, mentalnih in drugih sposobnostih inferiorna, morda neobvladana in šibka. Vihravi Golob ne ve ravno, kaj natančno govori, ko govori za koga boleče (sic!), nam sugerira komentator njegovih mentalnih stanj.

Ob tem se niti za trenutek ne trudi pojasniti, v čem naj bi bila točka bolečine takšne govorice. Ampak tu se ni ustavil in v nadaljevanju je zato novinarja izzval, da mu pomaga: »Če bi jo (izjavo) položili komu drugemu v usta, da ne rečem komu, bi delovala precej, kako naj rečem, pomagajte mi …«.

In res mu je novinar Kolednik rade volje pomagal: »Totalitarno?«

Predsednik je vendarle začutil nevarnost, kajti svojemu rojaku se ni dobro preveč zameriti, in je sugestijo ublažil. Nato je še enkrat vzvišeno opozoril na Golobov domnevno vihrav značaj in premalo discipline: »Mogoče je to preveč. Reciva mogoče avtoritarno. A kot pravim, če bi hotel pretiravati. Ker pa ga poznam, ker vem, kakšen je, ker poznam njegov vihravi značaj in seveda cenim njegovo inteligentnost, vem, da ni tako mislil. Je pa seveda, če besede potem zapišete na papir in jih preberete, mogoče treba povedati, da je to pretirana izjava, ki mu je mogoče za trenutek ušla. Ni bila izrečena disciplinirano. Vsaj to moram pa že povedati, če me vprašate, čeprav se ne oglašam glede takih izjav predsednikov vlad. Tega nisem storil pri nobenem od predsednikov vlad. Zdi se mi, da mora biti predsednik republike zadržan.«

Kandidat SDS v državi na poti v avtoritarnost

Pomislimo torej, v čem bi Golobova izjava sploh bila sporna, saj nam Pahor konkretnega pojasnila ni privoščil. V osnovi vsebuje dve trditvi in sklep: da je Logar kandidat SDS in da bi njegova izvolitev predstavljala vrnitev v mračne čase zadnjega Janševega mandata, v katerem je bil zunanji minister, zaradi česar si ne zasluži podpore v tekmi.

Naj bo takoj jasno: Logar je aktiven v stranki že od mladih nog, od njenega podmladka naprej. Čisto možno in celo verjetno je, da je v zadnjih letih zavzel nekaj distance do Janše, toda stranka SDS, v kateri je ves čas zasedal vodilne pozicije, ga v vseh ozirih podpira v njegovi kandidaturi in hkrati nesramežljivo razglaša za neodvisnega kandidata. Na tej podmeni je nepošteno gradil svoj imidž. Še več, tudi 1. novembra 2022 je Logar na spletni strani SDS še vedno označen kot predsednik Sveta SDS, kar je po kongresu drugi najvišji organ stranke, ki šteje čez 300 članov. Najbrž zato, ker mu mandat še ni potekel vse od zadnjega kongresa. Pred nekaj tedni je imenovani organ celo podprl kandidaturo svojega predsednika. Če sklenem: da je Logar kandidat SDS, v formalnem in tudi v neformalnem smislu preprosto drži, zato ugotovitev ne more biti posledica nediscipliniranega vihravega značaja.

Kako je potem z drugo trditvijo? V njej je predpostavljeno, da bo omenjeni deloval po načelih stranke SDS, kar najbrž res ni nujno in tega preprosto še ne moremo vedeti vnaprej. Toda proti čemu Pahor potemtakem protestira? Proti prognozi prihodnjih ravnanj ali temu, da sta dve leti zadnjega Janševega mandata bili mračni in je zato mogoče samo izjavo razumeti kot avtoritarno? Morda proti sklepu, da si tak kandidat ne zasluži podpore?

Definicije perverznosti

Skrajna perverzija se skriva v dejstvu, da Pahor nikoli ni opazil ali mislil, da Janša vzpostavlja avtoritarno oblast, pač pa mu je ves čas zvesto stal ob strani. Februarja 2020 je bilo javnosti posredovano pismo 150 akademikov pod naslovom »Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!« Kasneje se je zgodilo prav to, kar je bilo v njem napovedano in svetovna politična javnost, vključno z mednarodnimi mediji, je na podoben način dve leti svarila, da učenec Viktorja Orbana slovensko državo vodi po poti proč od demokracije. Maja 2021 je Financial Times v članku z naslovom »Janša sledi Madžarski na svoji avtoritarni poti« povzel bistvo vseh podobnih opozoril zaskrbljenega dela političnega sveta. Le predsednik Pahor je bil tisti politik na svetu, ki takšni nevarnih trendov v svoji državi ni opazil.

Če razumemo stavek »Zagotovo ne bomo dovolili, da se kandidat SDS zavihti v predsedniško palačo« kot Golobovo zatrjevanje, da Logarja pač ni mogoče podpreti v predsedniški tekmi, kar je zares njegov osrednji smisel, od kod potem omemba avtoritarnosti? Pahorja bi lahko zmotila le označba »mračnih časov zadnjih dveh let«, ki je v kombinaciji z zavrnitvijo Logarja sama označena za avtoritarno. Je lahko kaj bolj sprevrženega od takšnega obrata? Ob predpostavki, ki je ni potrebno znova posebej dokazovati, da je bila Janševa oblast za slovensko demokracijo pogubna, Logar pa je bil njen aktivni del, je Golobovo stališče v celoti racionalno, smiselno in, kot sicer radi povedo na politični desnici, globoko državotvorno.

Pirc Musar o neobrušenem Golobu

Zdi se, da je Pahor s svojo gesto bolj ali najmanj enako reševal Janšo kot Logarja. Da bi opisana situacija razumevanja bila še bolj komična, se je Siolovi travmi o nezaslišani Golobovi izjavi pridružila še protikandidatka Nataša Pirc Musar. Tudi z njo so opravili intervju in ji zastavili isto vprašanje. Povedala je nekaj Pahorju podobnega: »Zagotovo bi gospod Golob to lahko povedal drugače. Je energičen Primorec, kar je za operativno delo zagotovo pozitivna lastnost, verjetno pa ga bo politika še nekoliko obrusila!«

Njena rahlo presenetljiva posredna podpora protikandidatu Logarju bi bila sicer plemenita in velikodušna, če bi bila upravičena, pa tudi pogumna, saj je z njo kritizirala tistega, ki je podprl njo: šefa vladajoče stranke. Opazimo lahko, da se tudi ona sklicuje na Golobov značaj, le da je ta tokrat »energičen« in ne »vihrav«, vidimo pa tudi nekaj pokroviteljstva: tako kot Pahor svetuje Golobu, da se kroti, mu tudi ona napoveduje, da se mora še obrusiti…

V čem natančno je začetna izjava oporečna in problematična, tudi tokrat nismo slišali.

Predsednik išče službo

Siolov intervju s Pahorjem si bomo zapomnili po še enem poudarku. Če se je v poprejšnjih intervjujih skorajda zdelo, da ima novega delodajalca in se veseli nove službe, čeravno je ob tem bil previden in nikoli ni izrecno omenil, kakšna bo, je v samem izteku mandata bistveno bolj zadržan in poudarja, da bo še nekaj časa koristil ugodnosti, ki mu pripadajo kot bivšemu predsedniku republike.

Izrecno je razložil, da nima nobene želje po vračanju v politiko, toda zdaj se spet obrača proti njej. Naj spomnim, kako decidiran je bil glede izstopa iz nje v intervjuju za RTV Slovenija junija letos:

»Nimam načrtov, da bi se vrnil v politiko. Politika je seveda moja ljubezen, in ko imate še vedno nekaj, kar je vaša ljubezen, ne razmišljate o ljubici. Ne morem zdaj razmišljati o nečem, kar bi bilo podobno politiki. Razmišljati moram o nečem, kar bo zunaj tega. Morda mi ne bo dajalo takega zadoščenja, kot mi ga daje politika.«

Slabega pol leta se zdi vse precej drugače. Na poizvedbo o njegovem sodelovanju s stranko Socialnih demokratov je najprej spomnil, da jo je vodil celih petnajst let, kot predsednik republike pa je nato zamrznil svoj status v njej, da bi funkcijo predsednika opravljal neobremenjeno. »Vedno sem cenil podporo svoje stranke pri izvolitvi, tako pri prvi kot pri drugi. Stranka pa je vedela, da se zaradi tega ne bom vsiljeval njeni politiki in tudi ne bom pustil, da se ona vsiljuje moji,« je še dodal.

Znova se bo aktiviral v stranki

Toda zdaj je prišel čas, da malce pokramlja o svoji vnovični aktivaciji v njej: »Zdaj, po koncu mandata, pa mislim, da je prav, da se usedem z vodstvom stranke in se pogovorim. Morda bo kdo v stranki menil, da jim bom s tem, ko se bom znova aktiviral, povzročal težave. Tega ne želim. Če pa bodo menili, da je v redu, če bom član, čeprav se ne mislim zelo aktivirati in biti politični aktivist, potem pa tudi v redu. Skratka, glede tega sem pripravljen narediti tako, da bo stranki prav.«

Pahor bi sicer želel pomiriti tiste, ki se bojijo, da bi se aktivno vključil v delo SD, ima pa nekaj »trmastih zamisli«, kako ji pomagati, zato bi se rad posvetoval z vodilnimi ljudmi v njej. Čeprav torej ne obljublja polne aktivacije, pa je videti, da mu je vsaj delna aktivacija blizu.

In tako kot se mora Logar pretvarjati, da nima ničesar z matično SDS, Pahor po koncu dveh mandatov znova leze v naročje svoje SD. Očitno je politika v naši državi stvar hlinjenja in pretvarjanja: če ti preveč škodi bližina strank, se jih za krajše ali daljše časovno obdobje splača zatajiti. Vse dokler ni več koristi od nasprotnega.

**Avtorjev komentar je bil najpej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**