Se bo Pahor ponovno aktiviral v SD ali bo izstopil iz politike?

Predsednik republike Borut Pahor bi se in se ne bi vrnil v politiko

Borut Pahor v enem od svojih zadnjih daljših televizijskih intervjujev kot predsednik republike

Borut Pahor v enem od svojih zadnjih daljših televizijskih intervjujev kot predsednik republike
© Pop TV / 24ur

Se bo Borut Pahor vrnil v svojo matično stranko in ponovno aktiviral pri Socialnih demokratih, ki jih je dolga leta vodil in so ga v vseh ključnih trenutkih njegove kariere podpirali, končno pa mu posredno dajali kruh? Tema, ki je na podlagi njegove napovedi v intervjuju za Siol pritegnila celo vrsto osrednjih medijev, zato so ji v zadnjih dnevih posvetili relativno obširno pozornost.

Velikokrat je od medijske agende in izbora zgodb intrigantnejša vsebina, ki je ostala izrinjena. V vseh poročilih o tem, da se vrača v politiko, čeprav ne nujno v čisto aktivni vlogi, je po zaslugi novinarjev pomembno izostal naslednji ključen podatek: Pahor je v zadnjem letu najmanj enkrat zanikal, da bi ga kakršna koli vrnitev domačo politiko še zanimala. Edino izjemo od trditve predstavlja prispevek v »Svetu na kanalu A«, v katerem so njegovo nenačelnost opazili. Zakaj je opozorilo na tak očiten razkorak med tem, da govori eno, istočasno pa počne nekaj čisto drugega, na koncu izostalo?

Napovedal je izstop iz politike

Pahorjevi evidentni nekonsistenci sem se sicer že podrobno čudil, a očitno ne posebej prepričljivo, da bi mi kdo pritegnil. Vprašajmo se, čemu pripisati njeno odsotnost v splošni medijski naraciji, kjer bi pričakovali, da se predsednikova odločna zavrnitev možnosti o vrnitvi pojavlja kot nujen sestavni del začetnega poročanja; zakaj so novinarji in uredniki presodili, da poprejšnje zanikanje njegove ambicije po vrnitvi v politiko ni pomemben del zgodbe?

Namigi v zadnjih letih, češ da se veseli nove službe zunaj politike, so se v intervjujih intenzivirali vse do nedavnega, ko so jih zamenjale napovedi, da bo koristil ugodnosti, ki mu pritičejo kot bivšemu predsedniku republike. Do tistega trenutka se je zdelo, da računa na službo v tujini, ki neposredno s politiko ne bo povezana. Glede izstopa iz nje je bil zelo decidiran v intervjuju za RTV Slovenija junija letos: »Nimam načrtov, da bi se vrnil v politiko. Politika je seveda moja ljubezen, in ko imate še vedno nekaj, kar je vaša ljubezen, ne razmišljate o ljubici. Ne morem zdaj razmišljati o nečem, kar bi bilo podobno politiki. Razmišljati moram o nečem, kar bo zunaj tega. Morda mi ne bo dajalo takega zadoščenja, kot mi ga daje politika.«

»Nimam načrtov, da bi se vrnil v politiko. Politika je seveda moja ljubezen, in ko imate še vedno nekaj, kar je vaša ljubezen, ne razmišljate o ljubici. Ne morem zdaj razmišljati o nečem, kar bi bilo podobno politiki. Razmišljati moram o nečem, kar bo zunaj tega. Morda mi ne bo dajalo takega zadoščenja, kot mi ga daje politika.«

Borut Pahor,
predsednik republike v odhajanju

Prva razlaga: brezkritičnost

Še več, kot je razkril posnetek v oddaji »Sveta na kanalu A«, je pred tedni v oktobrskem intervjuju za POP TV ponovil isto trditev med sprehodom po hodniku, kjer se je na koncu na novinarja Metko Majer in Anžeta Božiča obrnil z nenavadno prošnjo po zagotovilu, da se ju lahko končno znebi. Presenetljivo pa se na POP TV v novem prispevku niso čudili Pahorjevemu zanikanju, čeprav so ga najbolj sveže nosili v spominu.

Če odmislimo, da bi lahko šlo za naključje, recimo čisto preprosto klasično lenobo in neinformiranost, in namesto tega predpostavimo, da gre za nekakšno strukturno nujnost, pridemo do dveh možnih razlag na podlagi dolgoletne prakse. Prva je, da slovenski mediji preprosto delujejo brezkritično. To pomeni, da zgolj ozko poročajo, nikoli raje ničesar ne komentirajo, zato bi kateri koli podatek, ki bi predstavljal odmik od osnovne naracije o Pahorjevem trkanju na vrata socialnih demokratov, po tem zgrešenem prepričanju deloval moteče. Zgrešenem zato, ker bi seveda tudi njegova napoved nevračanja v politiko morala biti legitimen in celo nujen del poročevalskega diskurza.

Za to, da mediji tega dejstva niso omenili, enostavno ni nobenega smiselnega opravičila, ni pa nič manjši simptom domačega novinarstva, kjer se bogaboječe »zgolj« poroča o politikih in pazi, da kdo od naslovnikov ne bi bil preveč užaljen.

Druga razlaga: oportunost

Če rečemo, da novinarji neupravičeno pazijo na svoj jezik, smo od motivacije ležernosti pri brezkritičnosti že zakorakali k drugi možni razlagi: nezainteresiranost novinarjev ni kar tako, morda temelji v iskanju ugodja in koristi. Kakšnih posebnih si najbrž pri sicer notorični prijaznosti do Pahorja ne morejo obetati, toda nakazati možnost, da predsednik govori eno in dela nekaj čisto drugega bi hitro zvenelo kot očitek, tem pa se je najbolje izogniti. Torej je res najbolje, da takšno okoliščino preprosto izpustimo, si najbrž mislijo novinarji in s tem kupijo blaženi mir.

Oportunost se tudi najbolj sklada s koncepcijo medijskega populizma, kot sem ga razvil, tj. srečne poroke med Pahorjem in množičnimi mediji, ki so se našli na pol poti in izkoristili eden drugega. Če gojite prijaznost do predsednika deset let, se res ne splača zapackati dobrega vtisa o njem s takšnimi malenkostmi, kot je očitna protislovna govorica, v katero se zdaj zateka. Ker koga pa še zanima hipokrizija in zakaj bi rinili v to, če je bilo poprej na desetine resnejših priložnosti, ki ste jih v kritiki na njegov račun že zamudili?

Lakmusov papir

Naslednja točka analize je politična. Kako so v njegovi stranki sprejeli njegovo željo po vrnitvi? Po vsem sodeč sta se izoblikovala dva diametralno nasprotna tabora. Povratek so sicer na veliko pozdravljali Dejan Levanič, Jani Prednik, Matjaž Han in Igor Lukšič – slednji je tisti politik, ki na televiziji, nazadnje pri Igorju Pirkoviču, redno nastopa na način, da ob oceni lastne stranke uporablja ileizme in se že na jezikovni ravni od nje distancira, ko mu to ustreza. Zaradi navedenega je nadvse uporaben za komentiranje na Nova24TV in vedno bolj Janševi RTV Slovenija.

Ob liniji Pahorjevih podpornikov je bilo zaznati tudi kritike, ki so ugotavljali, da je zaradi svojega zanikanja vrednot socialne demokracije, paktiranja z Janezom Janšo in teptanja demokracije predsednik popolnoma neprimeren, da bi ga stranka spet sprejela v svoje vrste. V tej smeri so se izpostavili Luka Goršek kot predsednik strankinega podmladka, Marko Koprivc in deloma tudi Tanja Fajon, ki je diplomatsko iskala ravnotežje med stališči, a tudi nakazala, da se je v preteklosti z aktualnim predsednikom kdaj že razšla. Po nekaterih podatkih naj bil lansko leto stranka SD v interni anketi svoje članstvo celo spraševala, ali naj se od Pahorja distancirajo. Če navedeno drži, potem je lahko marsikomu ljubo, sploh pa predsedniku samemu, da se preverjanja mediji ne spomnijo več, četudi bi ga veljalo ponoviti.

Težava s slovensko socialno demokracijo je širša in v tem, da trenutni razkol okoli Pahorja dobro uprizarja osnovno vrednostno in ideološko dezorientacijo, s katero se stranka neuspešno spoprijema že dolga leta in drsi navzdol tudi med volivci. V resnici je predsednik videti natančen simptom njene popolne zmedenosti in lahko bi rekli, da deluje kot lakmusov papir, na katerem piše tole načelo: »Povej mi, kaj si misliš o Pahorju, in povem ti, ali si med tistimi, ki stranko tiščijo na smetišče zgodovine.«

Sploh ni kakšnega posebnega dvoma, da jo na smetišče najbolj izrinjajo njegovi privrženci v vodstvu, zato si boljšega testa ne bi mogli želeti. Ali bodo odličen lakmusov papir uporabili, zdaj celo za recidivne potrebe, bomo verjetno kmalu videli.

V iskanju službe

Seveda ob politični dilemi obstaja še čisto praktična, uokvirjena v vprašanje, kaj bo Pahor počel poslej. Dejan Verčič recimo razlaga, da je predsednik imenitna blagovna znamka in bi mu morali vsi Slovenci pomagati pri iskanju službe – to bi moral postati celo nacionalni projekt. Iz čiste hvaležnosti bi se torej lahko državljani angažirali.

Toda glas cele ulice ne deli mnenja s tržnimi guruji in svetuje, da bi v stranki SD morali zbrati denar in mu kupiti pokojninsko dobo za tistih nekaj let, ki mu manjkajo, da več ne bo delal škode stranki in državi.

Strahovi, da zase ne bi znal poskrbeti, so po vsej verjetnosti pretirani in odveč. Bolj gre za to, da je Pahor s svojo napovedjo javnost spravil v dilemo, ko se mora opredeljevati do njegovega dela v desetletnem mandatu in pri tem računa, da bi ga vsaj v njegovi stranki vseeno ocenili pozitivno. Najbrž tovrstnemu izsiljevanju zadnja gesta tudi služi.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.