Bo Logar Janši zarinil nož v hrbet?

Poraženi predsedniški kandidat iz vrst SDS pripravlja nekaj velikega

Imamo dovolj dobre razloge za prepričanje, da se skrivoma pripravlja revolt proti Janezu Janši v njegovih sicer vedno discipliniranih in njemu lojalnih vrstah? Kdo bi bil tako pogumen in bi si drznil izpeljati najbrž nevaren korak? Poglejmo si nekaj izjav ekipe, ki je stala okoli Anžeta Logarja in za katero se zdi, da je dobila krila za počasno organizacijo naslednje politične faze nemudoma po predsedniški tekmi z zmagovalko Natašo Pirc Musar.

Teza je preprosta: z velikim uspehom opogumljeni kandidat brez barve, vonja in okusa, ki je poskušal imitirati Boruta Pahorja s koncepti »biti predsednik vseh«, dialoškosti in povezovanja, bo morda že kmalu preizkusil nov recept poenotenja desnice. Vendar ga bo skoraj zagotovo moral izpeljati ob neodobravanju svojega šefa in morda celo ob njegovem aktivnem nasprotovanju in nagajanju.

Nekaj velikega

Spekulacija res ni brez soli in zdi se, da je nekaj namigov v nakazano smer ušlo v javnost. Med njimi je največ pozornosti vzbudil enigmatičen nastop njega samega na volilno nedeljo o zapiranju enih vrat in odpiranju novih. Iz njega bi se dalo slutiti, da so predsedniške volitve v ožjem krogu njegovih sodelavcev jemali kot začetni eksperiment, ki se lahko prelije v »nekaj velikega«. No, obljuba je enormna in uporabljene besede dovolj enoznačne, da jih je težko spregledati, vključno s slabo slovnico, uporabljeno v tvitu, ki je povzel dikcijo njegovega nastopa: »Vsem, ki ste glasovali zame se iskreno in iz dna srca zahvaljujem za vaš glas. Sodelujmo za prihodnost je to kar iskreno zastopam. 23 let sem v politiki in v tem času sem se marsičesa naučil. Tudi tega, da ko se ena vrata zaprejo se druga odprejo. Smo na začetku nečesa velikega!«

Kaj je potemtakem tisto »veliko«, kar nas še čaka in so nam z jasnim namigom zaupali v žaru evforije ob doseženem nedeljskem rezultatu?

Antijanševska retorika

Težko bi rekli, da se je z izjavo zgodil zdrs s kompenzacijsko funkcijo zato, da bi se potolažili, ker so tekmo izgubili, kajti ob njej se je Logar zelo samozavestno in hkrati skrivnostno nasmihal. Dve vneti podpornici, Eva Irgl in Romana Jordan, sta takoj po volitvah podobno predli od zadovoljstva v njegovem štabu in na vse pretege hvalili zastavljeni komunikacijski pristop, za katerega očitno menijo, da je značilno »antijanševski«. Če smo se doslej pogovarjali o taktičnem glasovanju, ko se je volilna fronta proti Logarju organizirala zaradi domnevne nevarnosti, da bi lahko zmagal Janšev kandidat, pa smo mogoče spregledali, da je on sam s svojo politično kulturo postopal »antijanševsko«, in to morda tudi iz določenih taktičnih razlogov.

»Vsem, ki ste glasovali zame se iskreno in iz dna srca zahvaljujem za vaš glas. Sodelujmo za prihodnost je to kar iskreno zastopam. 23 let sem v politiki in v tem času sem se marsičesa naučil. Tudi tega, da ko se ena vrata zaprejo se druga odprejo. Smo na začetku nečesa velikega!«

Anže Logar,
poraženi predsedniški kandidat iz vrst SDS

Poslanka Irgl je po koncu volitev navdušeno hvalila, ker je imel »res izjemno lepo, čeprav naporno kampanjo«. Ni nobenega dvoma, da je bila njegova retorična usmeritev nekaj nepričakovano svežega, saj so dosedanji največji Janševi podaniki vedno raje ploskali toksičnosti in nestrpnosti, nenadoma pa postajajo goreči privrženci umirjenosti pod pahorjanskimi gesli sodelovanja in sprave.

Poskusimo primerjati državnozborske in predsedniške volitve ob vseh posebnostih obeh in upoštevajoč zavedanje, da je to metodološko tvegano početje. Logar je v drugem krogu prejel 411.432 glasov, kar znese 46,13 odstotka vseh, ki so odšli na volišča. Udeležba je bila 53,22 odstotna. Janša je na aprilskih državnozborskih volitvah s svojo SDS prejel 23,48%, Tonin z NSi 6,86%. Za prvega je glasovalo 279.897 volivcev, za drugega 81.794. Udeležba je bila 70,97 odstotna.

Če vse seštejemo, je Logar ob neprimerno slabši udeležbi ugnal v kozji rog Janšo in Tonina skupaj. Morda sklepanje ni dobro, toda razloži nam fascinacijo Logarjevih sodelavcev, ki je pomensko enoznačna: da so volivci morda pripravljeni podpreti Logarja močneje od omenjenega tandema, strpno in uglajeno komunikacijo pa nagraditi. Še več, morda so večne psihopolitike sovraštva in razdvajanja pri Janši naveličani, zato so veselijo nekoga, ki jim bo pokazal luč.

Povezovalen obraz desnice

Podobno navdušenje je med komentiranjem rezultata izpričala Jordan, tudi vodja kampanje; povedala je, da jim je »uspelo pokazati tisto, kar so nameravali, to pa je nek strpen, povezovalen obraz desnosredinske politike«. K temu je še dodala, da verjame, da bodo s tem »pustili pečat, ki se bo kasneje kazal v nadaljevanju v slovenski politiki«.

Nekdanja evropska poslanka je potemtakem nesporno dovolj nazorno namignila na nekakšno »nadaljevanje«, ko se hkrati veseli učinkov »pečata« kampanje. Zastavek Logarjeve mirne in tolerantne drže v njej torej ni bil naključno fokusiran zgolj v maksimiziranje dobrega rezultata v predsedniški tekmi. Če ob tem ni merila na nekakšen dvig politične kulture, kar se zdi bistveno manj verjetno, lahko zaslutimo, da so ambicije okoli Logarja že od začetka ali najmanj po koncu volitev zastavljene širše.

Kar sicer pušča nekaj dvomov, je vprašanje, čemu se Logar že v času kampanje in pred njo ni distanciral od matične stranke zgolj v besedah, ampak tudi v dejanjih. Zakaj ni iz nje izstopil in se odpovedal funkciji njenega predsednika sveta? Najbrž je pojasnilo zelo enostavno – tak korak bi bil zelo tvegan ne le zaradi srd šefa, ampak tudi izgube pomembnega dela volivcev v SDS.

Ali Janša sluti?

Je morda Janša tisti, ki ve več in že sluti, da se pripravlja veleizdaja? Ne more biti dvoma, da se je Logar v predsedniški tekmi šele »naredil« in ustvaril močan politični kapital, ki pa ga mora unovčiti, po možnosti čim hitreje. Ker si je težko predstavljati, da bi v stranki SDS po mirni poti predali prestol nasledniku, se zdi bistveno bolj verjetna razlaga o novem političnem projektu na desnici. Razen tega mirna primopredaja žezla znotraj stranke, sploh zdaj, ko se je razglasil za neodvisnega, na nek način ne bi bila »nekaj velikega«.

Številni so opazili, da Janša ni podpiral Logarja zelo naravnost, tudi prihod v štab je ob drugem krogu skrival: doslej se je navedeno dejstvo komentiralo kot izraz skrbno načrtovanega piarja, saj naj bi premočna asociacija kandidatu škodovala. Ampak po zaprtju volišč je postala nesmiselna. Kaj pa, če smo se motili in šefu SDS preprosto ni ravno všeč, da njegov minister preveč pridobiva na moči in priljubljenosti, za nameček pa še deklasira njegovo notorično retoriko in politiko toksičnosti? Lahko bi bilo še huje in morda že sluti, da prevratniki pripravljajo poseben scenarij, ko se bo SDS neizogibno začela cepiti?

Srčnost in karizma

Eva Irgl ima sicer že natančno dve leti na vstopni strani svojega tviter računa izbran malce drugačen glavni poudarek. Kot prvo je označila tole izjavo: »Večinski mediji Janšo že več kot 20 let demonizirajo. Umetno ustvarjajo podobo negativca. Zelo krivično. JJ je namreč srčen, pokončen človek, ki ima neizmerno rad Slovenijo. Po intelektu in karizmi pa svetlobna leta pred političnimi tekmeci.«

V prihodnje bomo videli, ali je morda zamenjala svojega šefa. Nekaj možnosti pa bi za svojo novo aktivacijo z Logarjevo stranko dobil tudi Pahor, njegov velik zgled, če ga ne bodo sprejeli nazaj v matično SD. Kajti če dobro pogledamo, političnih razlik med njima ni več veliko.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**