Zakaj na volitvah zmaguje neumnost?

Roman Leljak spet novi župan? Franc Kangler gladko v drugem krogu?

Roman Leljak spet novi župan? Franc Kangler gladko v drugem krogu? Pravijo, da so volitve praznik demokracije. No, morda le ni vse demokratično zlato, kar se sveti. Če bi bilo, ne bi ugotavljali, da ljudje povsod po svetu zelo radi volijo lopove, šarlatane, idiote in kriminalce. Ali pa morda, kar ni prav veliko bolje, nevestne nategune, manipulatorje in cenene populiste. Praznik česa torej?

Župan Radencev ima za sabo nesporno nečedno preteklost, ki jo rad zakriva v ideološke teme. Tudi tokrat se je samozavestno podal v cirkuško areno in na lokalnih volitvah vzel nežigosano glasovnico, jo obkrožil, objavil in pozneje raztrgal. Komisija je nato po posvetu genialno in nadvse modro ugotovila, da očitane nepravilnosti niso vplivale na volilni izid. Ampak to ni bil Leljakov edini teaterski vložek. Malo pred volitvami je s sklicem na 112 sprožil veliko gasilsko vajo v svoji občini, kot je kar sam priznal na Facebooku. Kasneje se je glede lažirane vaje, s katero je zlorabil znamenja za pomoč in nevarnost, lakonično skliceval, da občina sploh ni organizirala dogodka, s katerim je alarmiral gasilce in predvsem promoviral sebe. Seveda ga ni organizirala, sprožil ga je klic župana! Splačalo se mu je, na koncu je za svoje neslane akcije bil nagrajen in že v prvem krogu prejel 55,26 odstotka glasov.

Norost se prodaja

Lokalne volitve so samo eden od zgledov, ko znova ne moremo verjeti, kako malo je potrebnega za zmago tistih, ki si jih po resnih kriterijih ne bi smeli želeti na vidnih položajih v politiki. V 51 slovenskih občinah so tokrat pričakovanja ljudi padla tako nizko, da obstoječi sploh niso imeli niti konkurence, ker je ta omagala in jim prepustila zmago vnaprej.

Kaj bomo iz tega sklepali? So občani resnično tako močno zadovoljni z njihovim delom in je vnaprejšnje zaupanje ljudi upravičeno, ali pa je morda drugače in bi smeli govoriti o neke vrste indolenci in apatiji, ko jim je pretežno vseeno, kdo naj vodi občino, zaradi česar so zadovoljni z majhnimi dosežki in nimajo nobenih posebnih pričakovanj? Poenostavimo dilemo: zakaj ljudem ni posebej mar, kdo naj operativno skrbi za občino in kakšnim kriterijem sploh sledijo pri volilnih odločitvah?

Pred leti so mnogi britanski komentatorji poudarjali, da je uspeh Borisa Johnsona nenavaden: človek ni neumen, v resnici je kar nevarno inteligenten, toda prav pretvarjati se mora, da ustvari vtis blesavosti, kar je bistvo njegove politične operacije. Se pravi: če je politik pameten, je to slaba popotnica, zato mora raje hliniti, da je neumen, da bi bil na koncu uspešen.

Vzemimo to izhodišče zares in za potrebe poante posplošimo naše spoznanje. Če ga, potem se je demokracija na trenutke izrodila in imamo resno težavo, ob kateri bi se Platon prijemal za glavo; kakšni modreci neki, državo morajo voditi najbolj neumni med nami. Zato moramo določiti samo še, ali ima ljudstvo raje avtentične norce ali morda bolj ljubi in glasuje za tiste, ki takšno vlogo zgolj imenitno igrajo. Kaj potemtakem volivce bolj privlači ob nizkih intelektualnih sposobnostih, da jim tiste visoke niso posebej všeč?

Srčki, ljudskost in cuker

Spomnimo se primera Franca Kanglerja, ikoničnega padlega župana. Po jubilejnih desetih letih mariborskih vstaj, te so ga odpihnile s položaja, nekaterim zdi spet sprejemljiva izbira, zaradi česar so ga nagradili z dobrim rezultatom prvega kroga; prejel je 25,50 odstotkov in ima nekaj možnosti za končno zmago. Politik, ki je najboljši dokaz, da v najmanj 24 kazenskih zadevah proti njemu res ni moglo priti do zarote levičarjev in komunistov, kot je razlagal, saj je praktično vse primere dobil. Kar je res dobra novica za politično neodvisnost naših sodišč, katastrofalna pa za njihovo verodostojnost in učinkovitost, bi lahko bil eden najboljših zgledov za analizo množične psihologije volitev.

Premalo je reči, da je uspel z ljudsko retoriko, risanjem srčkov in pocukranimi obljubami o glasbenim zabavah na mariborskih trgih. Kar ljudi na njem prepriča, je bržkone povezano s pretirano samozavestjo, ki jo izžareva – vsak povprečen volivec se bo ob njegovem nastopaštvu sicer do solz nasmejal, kajti Franceja pač ne moreš jemati resno in tega si niti sam morda ne želi. Tudi ne štejejo zgolj cenene obljube o zabavi in ureditvi mesta s strani bivšega policaja, ki bo »fse zrihto«. Kaj pa, če je ravno pretirana samozavest povzročila vse omenjene učinke uspeha?

Če smo pri intelektualnih kriterijih, ki jih upoštevajo volivci, potem velja spomniti, da je eno od odkritij Dunning-Krugerjevega učinka, da manj inteligentni ljudje delujejo običajno neverjetno samozavestno. Jennifer Wolak je nedavno dokazovala, da je prav samozavest pomembna prednost, ki spodbuja politično zanimanje, pozornost in občutke osebne kompetence v politiki, prav tako pa tudi, da jih bolj verjetno posedujejo moški in ne ženske, kar prispeva k razliki med spoloma v političnem zanimanju. Zato moške bolj zanima politika, bolj spremljajo dogajanje in imajo bolj optimistične ocene o svojih sposobnostih vpliva na politiko.

Samozavest serijsko

Podobno ugotavlja nevroznanstvenik Dean Burnett, avtor uspešnice »The Idiot Brain«: zgodi se, da je slaba izbira, če bi vašo politično stranko predstavljala inteligentna oseba, vi pa želite samozavestno. Torej je bolje izbrati takšno, ki ni ravno pametna. Razen tega velja tudi obratno, da inteligentni ljudje tolikšne samozavesti ne izražajo. Zakaj? Bržkone zato, ker je ocenjevanje samega sebe metakognitivna veščina, v katero je inteligenca že vključena.

Avtor opozarja, da so volitve sicer lahko močan motivator, ko glasujemo za samozavestne posameznike še iz nekega drugega razloga. Če v kampanji opazujemo nekoga, ki je zelo izobražen in pametno govori o obrestnih merah ali o obvladovanju pomanjkanju zaupanja v zdravstvo, bo to nujno odvrnilo vse, ki takšnih stvari ne razumejo in jim ne morejo slediti. Če pa samozavestna oseba pojasni, da obstaja preprosta rešitev za zapletene težave in daje obljube, da jih bo odpravila, se bo zdela volivcem veliko bolj privlačna.

Zato je premalo reči, da imamo opravka zgolj s populističnim diskurzom, upoštevati bi morali tudi invencijo »neinteligence« kot pomembnega faktorja pri presoji volivcev. Naj spomnim, zakaj drži, ko včasih pravimo, da se pametni ljudje ne odločajo za politiko in da zato izgubljamo vsi. No, zdaj imamo dokaz, zakaj se ne: ker so ugotovili, da ima ljudstvo raje neumne.

Zakon trivialnosti

Poskusimo uporabiti Burnettove ugotovitve še na specifiki lokalnih volitev. Leta 1957 je britanski zgodovinar Cyril Northcote Parkinson razvil svojo tezo o trivialnosti, ki pravi, da ljudje v javni administraciji običajno pripisujejo nesorazmerno težo trivialnim vprašanjem in se z njimi najraje ubadajo. Zato »Parkinsonov zakon trivialnosti« govori o tem, da bodo ljudje porabili bistveno več časa in truda za osredotočanje na vsakdanje in manj pomembne probleme, ker jih pač razumejo, ne pa za zapletene stvari, ki jih ne. Občinske težave in z njimi povezana pričakovanja običajnih ljudi so natančno takšna: kdaj bo zgrajena kanalizacija, javna razsvetljava ali položen asfalt, pobiranje smeti in njihovo odlaganje, pomanjkanje pitne vode in kolesarske poti.

Morda našteta vprašanja niso trivialna za vsakogar, vsekakor pa niso politično strateške ali idejne narave. Ker imajo ljudje najraje enostavne in vsakodnevne zgodbe, bodo morda tudi na nivoju lokalnih volitev zmagovali tisti, ki ponujajo rešitve zanje, s tem pa bodo po Burnettu v prednosti manj inteligentni ljudje, ki znajo strniti velika vprašanja v kratke, četudi netočne delčke in se ne ubadajo s preveč zapletenimi premisleki. 

Vtis pametnosti, četudi upravičen, bi bil zato čisto v napoto.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**