Kako in kdaj so pacienti izgubili zdravnike

Trditev o preobremenjenih splošnih in družinskih zdravnikih (v nadaljevanju: družinski zdravniki) v javnih zavodih je seveda utemeljena. Prav imajo, ko očitajo, da so odgovorni na različnih ravneh zdravstvenega sistema sistematično zanemarjali njihovo nezadostno število, podcenjevali njihovo vlogo v zdravstvenem varstvu, jih s slabšim vrednotenjem njihovega dela potiskali v neenakopraven položaj v primerjavi z zdravniki v bolnišnicah in dopuščali razraščanje materialnih razlik med njimi in koncesionarji, ki so prav tako plačani iz javnih sredstev. Dober pregled je – ne prvič – objavila dr. Antonija Poplas Susič, direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana, v prejšnji številki Mladine. K njeni analizi dodajam, da je k zmanjševanju privlačnosti poklica družinskega zdravnika znatno prispevalo tudi več generacij učiteljev na medicinskih fakultetah, ki pred študenti nikdar niso prikrivali podcenjevanja kolegov v zdravstvenih domovih. Gre za velikansko krivico, ki se zadnjih 50 let dela družinskim zdravnikom in poklicu samemu, po mojem mnenju najpomembnejšemu in najodgovornejšemu med vsemi v zdravstvenem varstvu.