RTV / Zakaj je čas, da Grimsov zakon spravimo v predal

Glasovati "ZA" na referendumu

27. novembra bomo na referendumih odločali o treh pomembnih zakonih. Med njimi je največ pozornosti pritegnil Zakon o RTV Slovenija. Tri koalicijske stranke, Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica, so enotno stopile v referendumsko kampanjo in povedale, da je potrebno glasovati »3xZA«.

V treh ločenih izjavah prvakov naštetih strank najdemo skupne retorične poudarke, predvsem o prihodnosti naše države. Robert Golob je naznanil, da »vse, kar delamo, delamo za PRIHODNOST Slovenije«, pri tem pa izpostavil stabilnost, sodelovanje in napredek, politiki, ki razdvaja in ustvarja izredne razmere, pa napovedal konec. Tanja Fajon ni pozabila omeniti »spremembe na bolje« in se je podobno sklicevala na prihodnost: »Naša obljuba ljudem je bila jasna: drugačno prihodnost bomo oblikovali skupaj. Prihodnost, v kateri bo zagotovljena svoboda medijev, njihova avtonomija in finančna samostojnost. Prihodnost, v kateri bo poskrbljeno za varno starost vseh, in kjer bo mogoče na te izzive odgovarjati bolj hitro in učinkovito.« Kot tretji je Luka Mesec ugledal predvsem priložnost, da glasujemo ZA demokratično solidarno in odprto družbo. Tudi on se ni izognil metafori prihodnosti: »Z glasom 3xZA omogočite, da takšno prihodnost tudi skupaj zgradimo«.

Po volilni nedelji bo prišel čas, ko bi se smeli vprašati, ali je bila strategija referendumske kampanje sklicevanja na prihodnost dovolj učinkovita. Je uspela nasloviti ljudi in težave, pri čemer nas najbolj zanima tisti z javno radiotelevizijo, ujete v peklenski obroč političnega desanta Janeza Janše in zato takšne, da zahteva urgentno ukrepanje? Je na drugi strani dovolj nevtralizirala propagandistično psihopolitiko pobudnikov referendumov, če se je v tej smeri sploh trudila?

Kako je tekla kampanja leta 2005?

Osvežimo spomin na leto 2005 in tedanjo referendumsko kampanjo, kjer je na koncu slavil Janša z rezultatom 50,30 proti 48,92 odstotkom. Po zmagi na parlamentarnih volitvah oktobra 2004 je njegova SDS pohitela z zavojevanjem glavnih medijev v skladu z jasno totalitarno predstavo, da mora vsak pošten avtokrat kontrolirati vse med njimi: RTV Slovenija, STA, Delo, Slovenske novice, Večer in Primorske novice so bile nekatere od prvih tarč. Javni zavod je bil po pričakovanju deležen posebne obravnave.

Čeprav danes iz kampanjskih razlogov vsi papagajsko ponavljajo, da je Zakon o RTV Slovenija spisal Branko Grims, v arhivih najpomembnejših medijev tega podatka ne bomo našli, ker so ga preprosto, in to precej nenavadno, raje dolgo časa zamolčali: zdaj je postal zelo priročen, saj služi neposrednemu dokazovanju o trenutnem političnem podrejanju javnega servisa, kar od leta 2005 žal nikogar ni čisto do konca zmotilo. Kdo je avtor zakona, vemo zelo preprosto: leto in pol kasneje, novembra 2006, se je Grims v parlamentu samorazkril ob interpelaciji proti kulturnemu ministru Vasku Simonitiju: »Avtor ni Klemen Jaklič. Sem edini avtor zakona od prvega do zadnjega stavka, vključno s tiskovnimi napakami.«

Do tistega trenutka je avtor trdil, da so ga spisali priznani medijski strokovnjaki, ki pa ne želijo biti imenovani, saj bi bili deležni politične gonje. Obstoječi Grimsov zakon, če naj zaupamo lažnivemu avtorju, nikoli ne bi smeli biti sprejet, a je preživel celih 17 let. Leta 2010 ga je na novem referendumu sicer neuspešno poskušala zamenjati tedanja kulturna ministrica Majda Širca. Toda izpadlo je, da je bil popolno zmagoslavje za Janšo in Grimsa: za star zakon je tedaj glasovalo kar 72,33 odstotka volivcev, novega pa je podprlo le 27,67 udeležencev.

Premalo se morda zavedamo nečesa drugega: da je kot politično obarvan učinkoval nesramno dolgo in da je postal za večino neznosen šele, ko je Janša v svojem tretjem mandatu z avtoritarnim pohodom kadrovsko in nato še programsko nasilno okupiral vodstvo RTV hiše, kasneje pa še TV Slovenija, zaradi česar se je javna radiotelevizija začela rušiti kot hiša iz kart. Njeno popolno uničenje pa je najbrž tudi eden od zastavljenih političnih ciljev. Povejmo to preprosto: zakon bi morali zamenjati že zdavnaj in zakaj ga politika ni hotela ali znala, bi terjalo posebno analizo.

Vladna televizija

Leta 2005 smo v referendumski kampanji sprva opazovali najprej izmikanje odgovoru, kdo je predlog zakona zares pripravil in vlogo glavnega portparola je ponosno prevzel ravno Grims. Hitremu sprejemu zakona v Državnem zboru je sledilo izmikanje javni razpravi in sodelovanju z medijsko stroko, brezglavo vztrajanje na tem, da je novi zakon »odličen«, »popoln« in zaupanja vreden«. Njegovi snovalci so si za nalogo zadali hiter in javnosti netransparenten poseg v javni zavod RTV z idejo, da bi jo politično obvladali, kar so tudi dosegli. Tega niso niti skrivali: Tone Jerovšek, profesor prava, nekdanji ustavni sodnik in podpornik oblasti, je z eno besedo opisal vsebinsko bistvo zapleta: »Kaj pa je pravzaprav narobe, če javna televizija postane vladna televizija; vlada je vendar zanjo odgovorna«.

Danes bi se kratkopametni Jerovšek verjetno s sabo ne strinjal več, saj SDS nenehno svari, da bo RTV Slovenija postala Golobova in s tem »vladna«. Po njegovem s tem ni nič narobe. Da je Grims, sicer magister politologije, gladko pometel z domačo strokovno javnostjo in »tako imenovano« civilno družbo, je bilo po prejšnjih pogumnih in ničkaj sramežljivih obračunih z njima tudi pričakovati. Toda da so bili iste obravnave deležni tudi tuji medijski poznavalci, je preseglo vsa pričakovanja o doseženih demokratičnih standardih, med katere spada tudi kultura spoštovanja drugačnega mnenja in strokovnosti poučenih.

Vaje v »ad hominem«

V sedanji referendumski kampanji se nedomača javnost ni posebej oglašala, toda načini zmanjševanja pomena strokovne javnosti so bili leta 2005 osupljivi in glede na število diskreditacij njihovih mnenj ali oseb bi lahko govorili celo o diskreditacijskih strategijah. Karol Jakubowicz, predsednik direktorata za medije iz Sveta Evrope, je bil označen za »tretjerazrednega uradnika« (Niko Grafenauer) in za »evrokrata« (Miro Petek). Strokovno javnost so označili za ničvredno: »Tisti, ki so se oglasili do zdaj, so znali povedati samo psovke in nič drugega«, je dejal minister dr. Vasko Simoniti. Dr. Werner Rumphorst, predsednik pravnega oddelka iz Evropskega združenja javnih radiotelevizij, je »debelo lagal« (Branko Grims) in k temu dodal, da »del stroke zlorablja svoje akademske nazive in univerzo, ki ji pripadajo, za to, da pod krinko stroke prodajajo navadna politična sporočila in predsodke. Takih ‘strokovnjakov’ najbrž res ne more vlada vključiti v postopek izdelave novega zakona.«

Domači strokovnjaki so se, kot je bilo rečeno kasneje, izkazali za zmotljive »guruje javnega mnenja«. Nadalje je Aidan White, sekretar Mednarodne zveze novinarjev, postal »modrijan«, ki žaljivo svetuje, da bi »tak zakon na Finskem deloval«. Evropski predstavniki institucij so bilo označeni za nekredibilne, da govorijo v svojem imenu, »paternalistično« in žaljivo. White po mnenju SDS ne zmore duha kulturnega dialoga, ker nas uvršča v države brez ali s krajšo demokratično tradicijo, čeprav smo mi v Evropi in demokraciji že zdavnaj. Zato si ne smemo dovoliti, kot je dodal akademik Drago Jančar, da »bi si pustili soliti pamet od ljudi, ki nam hodijo razlagat, da ni dovoljeno volu, kar je dovoljeno Jupitru.«

V tretjo strategijo je sodila »kulpabilizacija« tujih mnenj skozi pripis »osebnih stikov in interesov njihovih izjavljalcev«, zato sta White in Jakubowicz obiskovala Slovenijo čisto zasebno. Njihova stališča so subjektivna stališča, zato nimajo vpliva in so pristranska. Tuji strokovnjaki so »kupljivi« in »prihajajo k nam po naročilu določenih političnih opcij«, so nam dopovedovali v SDS.

Nekulturni birokrati skromnega intelektualnega dometa

Četrta strategija je bila še posebej absurdna in sem jo takrat označil za demarkacijo strokovnjakov z »nekulturneži brez bontona«: vsi našteti so nekulturni. Razlog je bil impresiven: ne odgovarjajo na poslana pisma (Andrej Aplenc), kar kaže na to, da so pristranski in da komunicirajo zgolj s tistimi, ki so jim povšeči. Peta strategija je bil pripis intelektualne inferiornosti: predlagatelji referenduma menda »cukajo za rokav evropske birokrate skromnega intelektualnega dometa«. Tako je bil denimo White primerjan z »kondukterji, ki pravijo, da nimamo prave karte za prvi razred«. Šesta strategija je bila diskreditacija tujih mnenj: analiza sektorja za medije pri Svetu Evrope je za Grimsa obveljala za »pravno nekorektno in nepravilno«, »politološko zgrešeno« in »popolnoma ničvredno stvar«.

Naštel sem le nekaj »ad hominem« diskreditacijskih strategij v tedanji kampanji, ki je bila za stranko SDS uspešna, saj je na referendumu, sicer za las, zmagala. Na drugih mestih navajam 22 različnih argumentacijskih tehnik, s pomočjo katerih je Janši v kampnji uspevalo zgraditi svojo psihopolitično propagando.

Grims se je ob svojem zakonu obilno skliceval na tedaj še magistra Klemna Jakliča, doktoranda ustavnega prava na Harvardu in danes ustavnega sodnika, ki sodi v ožji krog SDS zaupnikov. Oba sta nekajkrat citirala in prisegala na mnenje nemškega ustavnega sodnika dr. Hoffmann-Riema; ta naj bi nekje dejal, da je postal sistem neposrednega imenovanja civilne družbe v programski svet RTV povsem sprijen, kajti omogočal naj bi zlorabo politike, skrito pod krinko civilne družbe. Toda ko sem ga o tem povprašal, se je pokazalo, da se s tem stališčem dr. Hoffman-Riem sploh ne strinja, hkrati pa je zanikal takšne svoje navedbe. Če odštejemo politične podpornike iz Evropske unije, predlagateljem novega zakona takrat ni uspelo pridobiti niti enega veljavnega strokovnega mnenja iz tujine. In kar je še huje: za tem si sploh niso prizadevali!

Koliko razprave o propagandi?

Glede na situacijo leta 2005 je kampanja leta 2022 popolnoma obrnjena na glavo. Novi zakon o RTV Slovenija je več kot očitno nastal kot posledica poskusa novega popolnega političnega prevzema RTV hiše po tistem, ko je Janša v svojem tretjem mandatu radikaliziral svojo ambicijo v politiki in tudi do medijev po Orbanovem zgledu. Tak prevzem se je v letu 2005 in kasneje že zgodil, zato nikakor ni njegov prvi. Nekaj razlik je očitnih, takrat se novinarski kolektiv v kampanjo pretežno ni vključeval, tokrat je bistveno bolj aktiven. V pomembnem delu so tudi po letu 2005 javni servis obvladovali kadri pod vplivom Socialnih demokratov, čeprav ne v celoti, kar Janševa SDS spretno izkorišča za legitimacijo svojega početja pod geslom »Tudi vi ste to počeli«: tehnično vzeto gre za logično prevaro »tudi ti«.

Vendar v aktualni kampanji nismo zasledili veliko problematizacij uporabljenih propagandnih tehnik. Premier Golob in njegova stranka sta ponavljala, da je nujno glasovati »3xZA, saj je ta referendum pomemben za delovanje države in vlade.« Ne preveč vsebinska retorika je sicer deloma izpostavljala, da je Janša politično prevzel RTV hišo, ki jo je zato potrebno depolitizirati, a je premier najraje »adhominalno« poudarjal, da »tistim, ki referendume po nepotrebnem sprožajo, tistim, ki zapravljajo naš skupen denar, moramo sporočiti, da to ne bo obrodilo sadov«, vmes pa jih je pošiljal v penzijo.

Ob tem je izpostavljal predvsem zapravljanje denarja za referendume, SDS označil za »večne poražence« in nato dokaj prazno apeliral: »Skrajni čas je, da rečemo, dovolj je bilo. Čas je, da začnemo delati za ljudi«. Več kot jasno se je raje zatekel v razpravo »ad hominem« kot »ad rem«. Z vidika propagandističnega narativa je nastal značilen pat položaj: poudarku, da bo Golobova vlada depolitizirala javni zavod z novim zakonom, je preprosto sledilo Janševo sporočilo, da ga želi politizirati prav nova vlada, ne oni.

S tehniko zrcalnega pripisa, ko se drugemu očita natančno tisto, kar sam počneš, hitro nastane »nevtralen« položaj, ko državljani delijo prepričanja svojega političnega tabora, zavračajo pa nasprotno sporočilo drugega. Vsak verjame svojemu političnemu liderju in razprava v vsebinskem smislu ne sledi nobeni javni deliberaciji, ostaja zablokirana in ne napreduje nikamor. Tisti, ki se ne bi želeli politično opredeliti, so preprosto zmedeni, saj prejemajo dve enakovredni sporočili, med katerima se ne znajo odločiti: da RTV hišo politizira Janša pod obstoječim zakonom in da jo politizira Golob z novim.

Upanje, da se glasuje »za«

Če pomislimo, da se je razprava znova približala diskurzu »ad hominem« in da je Janša uspel s svojim zrcalnim antinarativom ustaviti sporočilo o lastni politizaciji javnega zavoda, obojega ne moremo jemati za kakšno posebej imenitno znamenje razvite demokratične kulture, ki stavi na rezultate bogatega argumentiranega razmisleka v široki javni razpravi. Zato nam na referendumsko nedeljo ostane le še upanje, da so ljudje prebrali oba zakona, sicer prepoznali manipulatorje in njihove psihopolitične trike, stisko zaposlenih v RTV hiši, dramatične posledice Janševega desanta nanjo in neskončno dragocenost delovanja javnega zavoda v korist vseh državljanov, zato bodo brez posebnega dvoma, tudi če ne poznajo vseh vsebinskih fines, glasovali za nov zakon.

Če bo glasov dovolj, bo to posredno tudi pomembna zmaga proti rakastemu propagandizmu strankarske politike, ki je v Sloveniji nadomestil tehtno javno deliberacijo, ne da bi proti temu kadarkoli posebej protestirali.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**