Kdo bo pogrešal Boruta Pahorja? 

Tudi če odhajajoči predsednik republike ne bo dobil spomenika, bo kot spreten medijski populist pustil trajno sled v spominu množic in očaranih novinarjev

Marko Crnkovič, redni kolumnist in sodelavec Večera, je globoko pretresen ob Pahorjevem slovesu. Kaj bo z nami, ko ga več ne bo? Cela dva mandata smo ga lahko občudovali, toda vsega lepega je enkrat konec, njegov idol odhaja s položaja in po desetih letih bolj ali manj skrite evforije prihaja faza pogrešanja: »Žal mi bo za njim. Pogrešal ga bom. Nataša Pirc Musar se mi zdi slaba tolažba za to, da ga ne bo več.«

Nič novega ne povemo, če ugotovimo, da so mnogi novinarji pri nas odkrito fascinirani nad odhajajočim predsednikom in se z novo predsednico preprosto ne bodo mogli potolažiti. Njihovo iskreno predanost Pahorju, resda običajno malce prikrito, sem podrobno beležil dolga leta. Rade volje bi jim stal ob strani in ponudil robček, ko mu mahajo v slovo in ganljivo hlipajo za njim, toda kaj, ko vendarle trdovratno verjamem, da je novinarstvo resen posel, množični mediji pa pomemben oblikovalec javnega mnenja z odgovornim poslanstvom. Ne mislim jih posebej zalagati z robci, naj si solidarno pomagajo med sabo.

Ploskajoče novinarstvo

V bistvu je ironija še bolj temeljita, Pahor je bil najmanj zadnje desetletje vedno dva koraka pred njimi. Naštudiral jih je, preračunal si je in ugotovil, da lahko z njihovo gorečo ljubeznijo, naklonjenostjo in opisano odvisnostjo lažje zgradi svojo unikatno pozicijo všečnega apolitičnega politika. Njegovo koketiranje ni bilo usmerjeno le k ljudstvu, ampak tudi k vnetim novinarskim dušam, za katere že vemo, da niso preveč zahtevne: zlahka jih je mogoče očarati in potem je potrebno le še vzdrževati njihovo pripadnost. Največkrat ni šlo za osebno afiniteto, ampak za preprosto dejstvo, da je Pahorju uspelo izpopolniti žanr politainmenta, kar se je v celoti ujelo s pričakovanji tabloidnih medijev – takšni pa so danes postali tudi tisti kvalitetni.

Genialen komunikacijski trik, strogo domišljen, mu je dobro uspeval, pretežno so mu zato mediji stregli in jedli iz roke. Natančno takšno novinarstvo pri nas tudi imamo: ne da gleda politikom pod prste in v glavo, ampak ob njih postane čustveno, ploska in čaka na avtogram. Nič presenetljivega, če nam v isti Večerovi kolumni avtor opisuje, da je kar dvakrat firbčno odšel na »dan odprtih vrat« v predsedniško palačo, da bi lahko svojega idola ob fizičnem stiku občudoval od blizu.

Rojeni v pravem stoletju

Avtogramski odnos novinarjev do politikov je šele začetek pristne idolatrije. Kaj avtogram, veseli bi morali biti Gospodove milosti, da smo se rodili v pravem stoletju, v katerem je Pahorjeva mama povila svojega sina. Če bi imeli smolo in bi se v kakšnem drugem, bi zamudili neverjetno srečo sobivanja z božjo emanacijo polčloveškega izvora: »Trdim, da nam bo za Borutom Pahorjem še žal. Ne mislim, da bo NPM tako slaba predsednica – ne bo pa to več to. Ljudje kot Pahor pridejo po spletu srečnih okoliščin na določeno funkcijo, kjer zablestijo, vsakih sto let ali več. Državnik, obenem pa eden od nas. Ja, res je težko razumeti, kako je to možno.«

Ni dvoma, opisana možnost je lahko prišla zgolj s pomočjo Gospodove intervencije. Pahor je tako rekoč človek dveh teles, bi rekel Ernst H. Kantorowicz, raziskovalec postsrednjeveške mistične fikcije »kraljevih dveh teles«, kakor so jo v svoje namene razkrivali angleški pravniki od tudorske dobe dalje. Politična teologija govori o naslednjem: eno kraljevo telo je naravno, drugo je politično. Slednjega ne more izničiti nedoletnost in minljivost naravnega, kajti kakorkoli je že šibko, ga preglasi metafizično oblikovano politično telo. Pahor ima telo navadnega državljana, oblečenega v asfaltersko, gozdarsko, mesarsko ali delavsko opravo. Politično telo nosi kravato in hodi na avdienco k britanski kraljici. Ja, zdaj razumemo, zakaj je težko dojeti dvojnost teles, državnikovega in enega-izmed-nas.

Selfi kot človekova pravica

Crnkovič v svojem starem in prepoznavnem slogu ne utemeljuje stališč racionalno, raje gradi na osebnih občutkih, preferencah in primarnih čustvih do ljudi, situacij in dejanj, tokrat na hipertrofiranem navdušenju. Vendarle pa se dotakne očitkov proti Pahorju in jih poskuša neprepričljivo zavreči. Sprva navaja kritične pomisleke o degradaciji predsedniške funkcije. Teh ne razume, kajti »pravica do objavljanja selfijev na instagramu je človekova pravica, ki je ne moremo odrekati nikomur«.

No, mar ni to dokaz, da je degradirala človekova pravica per se, če jo nekateri iščejo že v selfijih? Kar spet kaže, zelo nerodno, da so naša pričakovanja do predsednika republike dejansko degradirala. Težava seveda ni v tem, da je Pahor načrtno pilil svojo medijsko pojavnost na socialnih omrežjih in deset let vsak dan točno ob 17.00 objavil instagramsko fotko s komentarjem, vmes pa štosiral še na druge načine. Ne, težava je, da je to največ, kar je konsistentno celo desetletje počel. Konsistentno se je posvečal oportunemu iskanju pozornosti zase in koketiranju z levo in desno volilno bazo hkrati. Ne v imenu sprave in dialoga, nikakor, ampak v imenu lastne samopromocije in končno nesebične zaščite avtokratskega modela, ki ga je leta 2020 vpeljal Janez Janša. Ampak ne, degradacijo funkcije so po Crnkoviču videli »samo zateženci, ki radi posplošujejo«.

Novinarjem je bil Pahor še kar naprej sprejemljiv celo ob razgradnji demokracije, vpeljavi avtoritarnega režima in vseh njegovih laskanjih na račun Orbanovega zaveznika. Malce jih je minilo potrpljenje, ko so uvideli, da dogajanja okoli STA in RTV Slovenija ni poskušal čisto zares obsoditi, komaj ga je opazil. No, take stvari je vedno znal storiti mimogrede in diplomatsko, da nihče ne bi bil posebej razočaran, saj je moral paziti, da mu česa ne bi zameril Janša, strumni vojskovodja in osvajalec medijev.

Moralna neavtoriteta

Ob degradaciji funkcije ga Crnkovič odločno brani pred še enim očitkom, ki mu pravi moralna neavtoritativnost, kajti »zame je kot nekakšna kraljica Elizabeta. Pregovorno zadržana, neizjasnjujoča se monarhinja je bila steber stabilnosti in kohezivnosti – in je bila po mojem Pahorju dejanski zgled.«

No, če ima naš instagramski predsednik takšne monarhične zglede, je res ni dovolj kopiral; zelo verjetno se britanska kraljica nikoli ni odpovedala svoji avtoritativnosti, on se je. Izrecno. Je pa rade volje igral zvezdniško ikono in si za tem tudi prizadeval. Kraljica si ni.

Glede svoje obljube, da ne želi biti moralna avtoriteta, se ne rabimo slepiti, ves čas je varal. S tem, ko se je tej nalogi odpovedal, je iskal predvsem razbremenitev pred številnimi očitki proti sebi, da je opustil resno opravljanje resne funkcije. Da bi predsednik republike ne bil moralna avtoriteta, je preprosto nemogoče, ker njegov položaj takšno vlogo ves čas predpostavlja. Povedano drugače: da to tudi je, ni odvisno od njega in ni stvar osebne odločitve. Je pa na njem, da jo opravlja in da jo opravlja korektno.

Kolesarjenje ob petkih

Končno pa Crnkovič pavšalno zavrže tudi zamero do Pahorja, da je deset let oportuno skrival svoja stališča ali jih preprosto ni imel: »Sam pravim, da ni prav nobene škode, da se v času Janševe vlade in njegovih eskapad tudi Pahor ni oglašal. Kaj bi pa po vašem moral? Kolesariti ob petkih? Jaz sicer trdim, da se v resnici je oglašal. Ne, Pahor ni modro molčal kot kraljica, samo Janša se je delal, da ne razume, ker je Pahor to zavil v celofan. Premalo pa je to bilo tudi za živčno razrvane državljane.«

Kolumnist Večera se potemtakem ne strinja niti glede opisa dejstev: Pahor se je oglašal, vendar smo mi dovolj slepi, predvsem pa živčni, da bi to znali mirno prepoznati. Predvsem smo očitno bili živčni, da bi odstranili pol tone celofana, v katerega je zavijal svoja leporečja in čudovite besede, čigar smisla in pomena nam zaradi bogatega ovoja ni uspelo razcelofanirati. Glede Janše pa ga povsem razume: če imate na oblasti avtokrata, ki vam demontira državo v vseh podsistemih, to res ni nekaj, kar bi terjalo reakcijo predsednika republike! No, saj smo jo videli, Pahor je bil nad Janšo v bistvu navdušen!

Kralj instagrama je gotovo rad kolesaril, sploh v Rogličevem dresu, čeprav dve leti trajajočih kolesarskih protestov ob tem ni opazil niti z besedo, kaj šele z dejanji. Kako bi tudi, pomagati je moral tistemu, proti kateremu so bili usmerjeni! Dr. Bogomil Ferfila je svojčas predlagal, da bi Melaniji Trump morali postaviti spomenik. To je tisti profesor in stalen politični komentator, ki je svojčas pred kamerami rad nastopal v majici z napisom »Make America great again«.

Po moje je res skrajni čas, da spomenik postavijo tudi Pahorju. Prvega so že, v obliki lavdacij. Morda bi lahko stal ob spominskem obeležju, na katerem so dali na isti kamen izklesati imena partizanov in domobrancev, kar ga je tolikanj navduševalo. Kam bi ga postavili, še ne vemo, vsekakor pa morajo od takšnega predsednika republike nekaj imeti tudi zanamci, ki se morda niso rodili v pravem stoletju, kajti ne delijo vsi naše sreče. In tudi če spomenika ne bo, bo kot spreten medijski populist pustil trajno sled v spominu množic in očaranih novinarjev.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**