Golobov ultimat / Kdo je politično pritiskal?

V Levici se motijo, ko pravijo, da se v spor med ministrico in predsednikom ne bodo vpletali, češ da je interna strankarska stvar

Ali predsednik vlade posredno in pogojno obtožuje laganja svojo notranjo ministrico Tatjano Bobnar in vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjana Lindava? Je to njegov perfiden način, kako bi se ju rad dokončno otresel, ker mu najedata živce? Odgovor je po vsem sodeč, če upoštevamo narušene odnose, ki trajajo že več časa, bolj kot ne pritrdilen. Še več, njegov odločen ultimat, da prvi policist postreže z dokazili do srede, implicira njegovo prepričanje, da zaenkrat ne pozna podatkov o vršitvi političnih pritiskov na delo policije iz krogov politike ali vlade. Ne le to, verjetno v obstoj pritiskov, s tem pa v upravičenost pojasnil, ki jih pričakuje, tudi dvomi.

Poskušal bom pojasniti, da je opisana razlaga zaostrene komunikacijske situacije, katere zastavek je zelo visok, saj kaže na prva nevarna trenja v vladi s precej radikalnimi posledicami za njeno stabilnost, najbolj ilustrativna za opis trenutnih napetih razmer med omenjenimi.

Videti sta kriva

Goloba je zelo verjetno zmotila javno izražena Lindavova izjava, da se od njega pričakuje, da bi mimo zakona izpeljal neke vrste lustracijo, čiščenje med policijskimi šefi, česar ni pripravljen storiti brez zakonskih podlag. Prav ta izraz je pred kamerami tudi omenjal in nanašal se je lahko predvsem na čiščenje Janševih policijskih krogov, ki so vzpostavili svoj režim v njegovem tretjem mandatu. Po drugi strani je Tatjana Bobnar uporno dejala, da se mora politika končati pred vrati generalnega direktorja policije in s tem dala podobno vedeti, da ne misli slediti maniram Golobovega predhodnika. Pri čemer niti njen nov pogovor z njim ni bil v pomoč pri zgladitvi spora. Izrečena podpora Lindavu ima podobno končno sporočilo in signalizira, da se poskusi vmešavanja politike v delo policije odvijajo tudi pod Golobom. Sama je dejala, da ne bo dovolila, da ji njene ožje sodelavce izbirajo drugi.

Dve nazorni izjavi sta premierja evidentno zmotili in ga pripeljali do postavljanja grobih javnih ultimatov, kjer lahko slutimo odprt konflikt. Zakon o organiziranosti in delu policije sicer v 9. členu pravi, da lahko zgolj pristojni minister zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela policije, vendar tokrat vsebinsko ne gre za podobno zahtevo. Ker Golob v svojih številnih poskusih javnosti ni uspel sporočiti in celo ne namigniti, kaj ministrici in prvemu policistu doslej dejansko očita, do njiju pa se zanesljivo obnaša na očitajoč način, lahko bolj ugibamo, česa sta omenjena v njegovih očeh kriva.

Takšnega distanciranja smo se nagledali pri Mateju Toninu, ki je vsakič zamižal na obe očesi, ko se je premierju Janši očitalo nesprejemljive poteze, povezane z njegovimi sodelavci.

Na prvi pogled se zdi, da je pozicija predsednika vlade korektna, da terja zgolj pojasnila za nedokazane trditve, kjer želi zaščititi svoje dobro ime pred natolcevanji, vendar ni tako preprosto. Če upoštevamo, da ne želi imenovati Lindava že kar nekaj časa in da je ministrica zanj komaj izposlovala vedejevstvo, je z vidika državljana, ki mu premier ni privoščil nobenega pojasnila, tovrstni ultimat videti kot avtoritarno dejanje, saj javnost ne more vedeti, česa je prvi policist kriv.

Ultimat se zato vnaprej razume kot ukor, kjer slutimo, da je nekdo okrivljen, četudi svojo nedolžnost dokaže, predvsem pa je iskanje dodatnega načina, kako zaostriti situacijo. Jasno je namreč, da bo v primeru, če bo Lindav v zahtevanem seznamu navedel posamične politične vplive, s položaja odletel prej kot gumb na premajhnih gatah. Kot pravijo Štajerci: gotof je v obeh primerih, če navede ali ne navede vplive.

Strici in tete

Hkrati je Golob široko javnost pustil v negotovosti v situaciji, ko so vse močnejše govorice, da strici njegovem v ožjem okolju širijo svoj vpliv na policijo in drugod. Lahko bi seveda ne držalo, toda v različnih zgodbah, ne pa nujno v tej, se omenja predvsem nesorazmeren vpliv dveh oseb: Damirja Črnčeca in Vesne Vuković. Na pomoč mu je, če upoštevamo portal Necenzurirano, ki iz razumljivih razlogov po prijateljski in družinski liniji ščiti premierja, pritekla tudi podpredsednica Gibanja Svoboda Urška Klakočar Zupančič. Zaostrene odnose je komentirala z zanimivo distinkcijo, kajti po njenem je treba ločevati med političnimi usmeritvami in vmešavanjem v policijo. Očitno je želela ohlapno namigniti, da premier sme dajati politične usmeritve. Je morda s takšno dikcijo merila na zavračanje imenovanja prvega policista in direktorjev direktoratov?

Vemo, da je Golob, morda zaradi spora okoli osebnega varovanja z Lindavom ali česa drugega, zadrževal njegovo imenovanje. Na koncu je pred dnevi, tik ob izteku mandata, pristal na podaljšanje vedejevstva. Toda petletnih mandatov ni podelil še nekaterim direktorjem direktoratov na MNZ, tudi Slavku Koroši. Zato je težko verjeti, da je v ozadju le oseben odnos do Lindava.

Policija in protestniki

Ena od spekulacij, kaj bi lahko bila njegova zamera ali zamera tudi pri delu javnosti, zveni takole: policisti še danes »nemoteno zlorabljajo svoja pooblastila in pljuvajo na policijsko prisego«, kot zapiše Jaša Jenull. Ker so okuženi z virusom janšizma, še pravi kultni protestnik, ki ima v tem hipu proti sebi 27 aktivnih postopkov v višini okoli 20.000 evrov kazni. K temu dodaja, da je bila vsaj polovica teh napisana po tem, ko se je ministrica Bobnar opravičila za nespoštovanje ustave s strani policije.

Strnimo povedano v naslednji očitek ministrici: je storila dovolj, da bi ustavila takšne postopke, če bi jih seveda formalno lahko? Je izredni nadzor nad delom policije pri varovanju protestov na notranjem ministrstvu potekal predolgo ali pa imajo prav tisti, ki so ga pripravljali in trdijo, da kompleksni postopki terjajo svoj čas in so šele lahko dobra podlaga za strokovno podprto »čiščenje«, ki ga omenja Lindav kot željo dela politike? Katerega in koga, bomo morda vedeli do srede. Dilema je zato jasna: so pričakovanja pretirana ali ne, vključujejo prestopanje meje zakonitega ali ne?

Mimogrede, če Golobova stranka vztraja pri zakonitosti ravnanja, potem bi morala imeti več razumevanja za skrbno pripravo postopkov in sledenjem pravnim regulam povsod. Sicer bi jo veljalo spomniti, da v primeru odpoklica programskih svetnikov RTV Slovenija, kar bi najbrž pomenilo začetek reševanje politične okupacije javnega servisa, te možnosti ni izkoristila s pojasnilom, da bi bil odpoklic nezakonit, zato ga ne bodo izpeljali. Dobro bi bilo uporabljati iste vatle.

Bo na seznamu Golob?

Enako pomembno od tega vprašanja pa je naslednje: ali lahko, če je natečajna komisija, ki jo imenuje uradniški svet, preverila izpolnjevanje pogojev in primernost kandidata na razpisu, ki ga podpira ministrica, Golob pa svoje odločitve ni pojasnil, takšno dejanje štejemo za obliko političnega pritiska? Ali morda za posledico politične usmeritve, če citiramo predsednico parlamenta? Ker kaj bi to slednje, če ne govorimo o abstraktnih variacijah evfemističnega žargona, sploh bilo?

Ugibajmo zdaj, saj nam vpričo vseh skrivalnic drugega ne preostane, kdo se bo znašel na seznamu, ki ga bosta sestavila Lindav in morda ministrica. Zelo verjetno sicer ne bo javen in v naši radovednosti ne bomo potešeni. Toda ali bi na njem moralo biti tudi ime predsednika Goloba?

Ne vemo, kako pogumna bosta, a lahko hitro uganemo, da bo Lindav ob tolikšni nezaupnici do sebe hitro odstopil s svojega položaja, ministrica pa bo še dalje v konfliktnem položaju, ki ga najbrž šef ne bo dolgo toleriral. Toda če je premier Lindava in njo osumil postavljanja nedokazanih trditev, ker bi želel sebe in svoje sodelavce oprati hipoteke, da je sam posredno politiziral policijo, potem ima najmanj eno resno težavo, ki sem jo navedel: kaj pa, če je že samo njegovo ravnanje glede imenovanja ministričnih sodelavcev oblika takšnega pritiska in ne zgolj »politična usmeritev«?

Kako naj sicer kvalificiramo dejanje zadrževanja imenovanja pomembnih policistov, med njimi tudi prvega, ki imajo vse strokovne reference, izkušnje in potrdilo izborne komisije, pri čemer Golob ni navedel niti enega razloga, zakaj jih ne želi imeti na teh položajih?

Če se bodo razmere zaostrile, to ne bo brez učinka na vladajočo koalicijo. Zato se motijo v Levici, ko pravijo, da se v spor med ministrico in predsednikom ne bodo vpletali, češ da je interna strankarska stvar. Takšnega distanciranja smo se nagledali pri Mateju Toninu, ki je vsakič zamižal na obe očesi, ko se je premierju Janši očitalo nesprejemljive poteze, povezane z njegovimi sodelavci.

Morda ne tokrat, toda velikokrat se dogaja, da požar zajame celotno zgradbo, ne le posamična nadstropja in sobane vladajoče stranke.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**