Kako in kdaj so pacienti izgubili zdravnike?

Je komu sploh mar, da je skoraj desetina prebivalstva brez svojega izbranega zdravnika? Si predstavljate? Okoli 135 tisoč. Vsakogar lahko to doleti, mi pa se tolažimo: »Samo, da se ne dogaja meni. Potem to ni moj problem.« Solidarnost ni vedno samoumevna. Ob težavah drugih, ali če se drugim godijo krivice, si ljudje velikokrat zatiskamo oči, še zlasti, če gre za neznane posameznike, ali skupine. Smo Slovenci empatični? Kakor kdo in kakor za koga. Običajno so bolj solidarni revnejši državljani, ki se bolj poistovetijo s trpečimi, ali pa naša čustva razburkajo bolni malčki, da potem, plemenito, zbiramo prispevke za zdravljenje. Ne pridejo pa nam do živega izbrisi, niti tisti ob osamosvojitvi - o tej kalvariji, ki še traja, nam pogosto sporoča bivši ustavni sodnik Matevž Krivic – niti sedanji.

Minister za zdravje, vsaj tako se zdi, se bolj ukvarja s kolegi in z njihovimi plačami kot s potrebami bolnikov. Ko so nekateri pred volitvami izražali dvom v kompetentnost Bešič Loredana (takrat še kandidata) za zdravstvenega ministra, je Robert Golob miril, češ, da bojazni niso potrebne. Upali smo, da se bo premislil in za ministra imenoval koga drugega, a se ni. Dejal je še nekaj v smislu, da odgovornost za delo prepušča ministrom, ob njihovi neuspešnosti pa jih bo zamenjal. Zato se sprašujem, kako lahko še podpira zdravstvenega ministra. Ne samo, da - poleg drugega - nič ali premalo naredi za izbrisane, še novim bolnikom se izbriše datume za preglede. Da je ironija še večja, se na lestvicah priljubljenosti običajno visoko uvršča.

Ni presenetljivo, da zdravstvo izgublja spoštovanje. Namesto pričevalcev, ki govorijo o preteklosti, bi lahko imeli oddaje s pričevalci, ki bi pripovedovali o tegobah, s katerimi se srečujejo v zdravstvu. Pa izbris ni edini problem. Mnogi se pritožujejo zaradi slabega odnosa, pomanjkanja časa za pogovor, za seznanitev o diagnozi, o površnih pregledih, počutijo se kot »ne bodi si ga treba«, podvrženi skopi, neosebni »robotizirani« obravnavi, in sedanjost nostalgično primerjajo s »starimi časi«. Ali pa na primer urgenca in ure čakanja, tudi starejših od 90 let, izvidi in napotnice se izmenjujejo po elektronski pošti, slike oteklin, kožnih sprememb preko SMS. Kmalu se bomo še cepili po telefonu. (Seveda ni pošteno, če bi posploševali, pogovarjamo se pač o problemih, s katerimi se bolniki srečujejo.) Zmrazile so me prijateljeve besede o evtanaziji, v zadnjem času se o njej veliko razpravlja: »Med tem, ko se aktivne evtanazije zdravniki otepajo - zase in za svoje bodo že znali poskrbeti - s pasivno evtanazijo nimajo problemov. Ne morem pozabiti številnih smrti starostnikov v domovih med pandemijo – bo kdo za to odgovarjal -, zdaj pa so to vlogo prevzele nedostopnost do zdravnika in čakalne vrste. Bolni spet po nepotrebnem umirajo. Briga jih ustava in ustavna pravica do zdravstvenih storitev.

Poglablja se socialna nepravičnost, ljudje se delimo na tiste, ki lahko plačajo zasebnika in na tiste, ki čakajo na čudež. Očitno ga Golob ne bo (ali še dolgo ne bo) prinesel.« V zdravniški zbornici Slovenije so nekoč zapisali: »V Sloveniji delimo obojestransko strast do medicine in zavedanje o pomenu primarne oskrbe v naših zdravstvenih sistemih …« S to strastjo pa so očitno dosegli, da je njihov normativ (število bolnikov na enega zdravnika) nižji, kar je poglavitni razlog za pojav izbrisanih, strast pa so »kanalizirali« v boj za visoke plače. Nekateri nam tako vedno bolj nudijo samo svoj egoizem in dominantnost.