Res niste nič krivi, dragi kolegi?

Spoštovana kolegica dr. Mateja Kožuh Novak, s križem iz dveh obližev na puloverju sem začela pisati to pismo v času torkovega protesta za ohranitev javnega zdravstva. Za zabavo sem selfi poslala možu, otrokom in trem kolegicam. Za obujanje spominov sva z možem dan pred tem gledala fotografije shoda v podporo javnemu zdravstvu leta 2013. Udeležila sva se ga oba. In spet sem se najbolj zabavala ob posnetku “treh vrlih mož”, kot sem jim rekla ob moji pobudi za “poziranje”: Bešič, Brecelj, Čuk, ko sva jima ob zaključku šla čestitat.

Jaz pa se (še vedno) zahvaljujem možu, ker že preko štirideset let spremlja in podpira moje delo. Zadnje čase gre z menoj celo na občasna strokovna srečanja in je praviloma navdušen. Ne le nad mojimi občasnimi nastopi! Tudi nad znanjem in strokovno prizadevnostjo mojih kolegic in kolegov. “Kako zelo sposobni, garaški in dobri ljudje so to!” je njegova ponavljajoča se ugotovitev, ki ji lahko le pritrdim.

Ne želim, da bi to pismo razumeli kot obračunavanje z drugače mislečim. Ni. Želim le dopolniti nekaj misli in ocen, ki so iz mojega zornega kota (in še vedno trajajočega stika z medicino primarnega nivoja) pač drugačne. Tudi današnji pediatri in šolski zdravniki se spopadajo s preobremenjenostjo, ki je nepoznavalci realnosti, žal, ne morejo razumeti. Je posledica dejstva, da je medicina danes nekaj povsem drugega, kot je bila pred več desetletji. Da so tudi zdravniki primarnega nivoja specialisti, ki prav zato opravljajo zelo zahtevno in odgovorno delo. Da vidim kot nekorektno polemiziranje o tem, kdo in kako ureja njihove specializacije. Samo za področje pediatrije, ki ga dobro poznam, lahko zagotovim, da je načrtovanje skrbno, da zajema sodelovanje vseh treh ravni in je povezano tudi s prizadevanji evropskih pediatričnih združenj, v katerih sodelujeta tudi Združenje za pediatrijo in Sekcija za primarno pediatrijo. Zelo podobno velja to tudi za specializacijo iz družinske medicine.

Pomen zdravnika na primarnem nivoju in pomen njegovega dobrega strokovnega znanja poudarja tudi SZO. Slabo načrtovan in slabo voden sistem ogroža tako bolnike kot zdravnike in medicinske sestre. Današnje odtujevanje zdravnika od bolnika ustvarjajo tudi zahteve (pa tudi potrebe) po digitalizaciji. S tem se spopadajo povsod po svetu, pri nas pa še posebej slabo. Pred leti sem poslušala predavanja o tem, koliko “smeti” (op. so jih prikazali na zaslonu) se nabira v “zbirkah podatkov”, ki jih zahtevajo ZZZS, MZ in NIJZ. Vsak zahteva nekaj svojega, za vsako inštitucijo je potrebno podatke vnašati na novo in to počne vsaka računalniška hiša po svoje, povezave, ki bi vsaki inštituciji dala zahtevane podatke iz že vnešenih, pa ni. Zadnja norost je nedavna zahteva NIJZ za eSZBO: Spremljanje zunajbolnišničnih obravnav. Ta spet zahteva vpisovanje še dodatnih šifer. Za zdaj so to obesili “samo” patronažnim sestram, v kratkem pa bodo to zahtevali tudi od zdravnikov. To “napoved” so dale kar računalniške hiše, njim pa NIJZ. In zdravniki se spet (upravičeno) jezijo.

Drugače vidim tudi misel, da bi vodstvenih funkcij ne smeli prevzemati zdravniki. Bistvo dobrega vodenja se skriva v osebnostnih karakteristikah vodje, ki v skladu s tem izbira tudi metode svojega vodenja. Vse to pa mora temeljiti na znanju, izkušnjah in ustrezni motivaciji za delo. Moje izkušnje mi povedo še to, da se zdravniki, tudi iz drugih držav, nemalokrat zaposlijo na primarnem nivoju predvsem zato, da lahko počakajo na specializacijo iz drugega področja ali pa si uredijo odhod v tujino. In ja, tja naše študente vabijo tudi tuji profesorji. Spet informacija iz prve roke.

Če želimo ves ta že iz preteklosti in vse bolj obteženi voz ustaviti na robu prepada, sta za spremembo smeri potrebna dovolj dolg čas ter velik in združen napor. Pa tudi zaupanje, da zmoremo kot razvita družba doseči optimalno rešitev. Nekateri državljani se do vlade, ki se je (menda, saj ji ne zaupajo!) odločila “doseči Triglav”, vedejo tako, da ji že vnaprej oporekajo izbiro njenih poti. Želijo jo usmerjati tako, kot oni mislijo, da je prav. Zdravnike pa vidijo kar na počez kot izkoriščevalce, ki jih (menda, saj jim ne zaupajo!) zanima samo denar. Skozi takšna očala ljudem tudi ni mogoče razumeti, zakaj je odločitev za začasne ambulante za neopredeljene smiselna. A to je že druga zgodba. Razume jo lahko le tisti, ki to vrsto preobremenjenosti pozna. Med poklici so na lestvici samomorilnosti na prvem mestu zdravniki. Le zakaj!?

Svet je danes drugačen. Kompleksen do te mere, da kljub vsemu trudu, ki ga premoremo, ne moremo najti odgovorov na vse. —