Komentar / Atentat na Grimsa, atipična pljučnica in zabava za množice

Ljudje se le še zabavajo na račun politikov, ki ne odgovarjajo za svoje moralne prekrške, laži in manipulacije, politiki pa na takšno zabavo celo računajo

Je prevzemanje odgovornosti za moralno zavržna ali celo koruptivna dejanja v domači politiki nekaj, na kar moramo popolnoma pozabiti, ker smo kot državljani že dolgo nazaj dokončno razkrojili vsa tovrstna pričakovanja? Kako tolerantni smo pri tem in kaj javnosti sploh preostane, če politična elita ni sposobna samoregulacije svojih zlorab in prekrškov? So edina možnost kaznovanja zares le volitve, posejane na vsaka štiri leta, kar pomeni, da nas vmes politiki, računajoč na naš spomin zlate ribice, uspejo spet zmanipulirati sebi v prid?

lPwi2OnSNGc

Da je naša politična kultura pošteno na psu, vemo že dolgo. Zadnji primer s poslancem SDS Brankom Grimsom, obolelim za atipično pljučnico, v katero se je sprevrgel poskus njegovega umora, je najbrž zgolj ultimativna komična ilustracija osnovne poante, ki je tale: prejkone smo zelo blizu popolnemu debaklu, kjer ljudstvu preostane le še memizacija politično spornih ravnanj namesto terjanja njihove odgovornosti. Povedano enostavno: ljudje se le še digitalno ali sicer zabavajo na račun politikov, ki ne odgovarjajo za svoje moralne prekrške, laži in manipulacije, politiki pa na takšno zabavo celo računajo in si izmišljajo dobre »predložke«, da bi bila pristnejša in dolgotrajnejša. Na koncu so lažno zadovoljni vsi: krohotajoči državljani in kazni odvezani politiki.

Uravnotežena pljučnica

Zgodbo poznamo: policija je ugotovila, da pri prijavi napada na poslanca Branka Grimsa, ki ga je sam razumel kot poskus umora, ni prišlo niti do osnovnega fizičnega kontakta z napadalcem, kar je bila njegova začetna trditev. Pač pa je omenjeni menda zbolel za atipično pljučnico. Komična pripoved je sledila fizičnemu napadu na Niko Kovač; učinkovala je kot nekakšen uravnoteževalni prijem, da bi se nevtraliziralo škodljive posledice prvega dogodka. Ker ni bil zadovoljen z izsledki policije, je Grims zbral skupino strankarskih kolegov na tiskovni konferenci in skupaj z njimi pojasnil, da morda ni bil ogrožen fizično, pač pa biološko! Zakaj? Ker ga je oseba ob napadu pljunila, slina pa je povzročila okužbo in nevarna pljučnica ni bila daleč.

Čeprav je poslanec na začetku trdil, da ni odšel na zdravniški pregled, je kasneje spremenil svojo pripoved in trdil nasprotno. Čisto dovolj vemo, da nam mora biti jasno: poslanec je preprosto lagal in si izmišljal. Nikakor ne gre za moraliziranje, če rečemo, da bi za svoje odmevne laži moral odgovarjati. V zreli demokraciji bi ga na zagovor poklical strankarski šef in zahteval njegov odstop. Prav to je na primer storil Marjan Šarec, ker je njegov poslanec Darij Krajčič »eksperimentalno« iz trgovine odšel s sendvičem, ne da bi ga plačal, nato pa se je mimogrede s tem v parlamentu pobahal. Njegovo nespametno dejanje s sendvičem, vrednim dva ali tri evre, ga je stalo poslanskega stolčka – zahteva strankarskega šefa, da odstopi, je bila sicer nesorazmerna dejanju, kraji v specifičnem in nepolnem pomenu besede.

Neuporabljen in neuporaben etični kodeks

Tokrat je vse drugače. Stranka SDS je Grimsa enotno podprla in povedala, da ima poslanec »zdravniški izvid ambulante za nujno medicinsko pomoč, ki kot verodostojen dokument dokazuje poškodbe«, pri čemer je očitno mislila na pljučnično poškodbo, protestirala pa je proti relativizaciji napada. Pri čemer je odločitev policije povezala s tem, da je bila ta v zadnjih mesecih »pod hudimi političnimi pritiski, ki jih je ob svojem odstopu razgalila ministrica Tatjana Bobnar«.

Predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič se ob tem očitno ni spomnila, da bi lahko poslanca v Državnem zboru sankcionirali po sicer resda anemično in nekoristno spisanem etičnem kodeksu. Težava je morda v tem, da že sama zadnje čase ne skrbi najbolje za njegov ugled. Mimogrede, Grimsa bi lahko, in najbrž ne edinega, kaznovali že zaradi njegovega podnebnega skepticizma, po katerem slovi, ker v kodeksu piše, da je »poslanec okoljsko ozaveščen in ima odgovoren odnos do okolja«.

In ker se politika ne odzove, se počasi večini zdi samoumevno ali celo smešno, če bi moral kdo od politikov prevzeti odgovornost za svoje moralne in druge prekrške. Temu se nato priključijo še novinarji v duhu politainmenta, žanra za vse priložnosti, ki so ga družno z Borutom Pahorjem in drugimi razvijali dolgo desetletje. Razvedrilo je potem zagotovljeno, branost, gledanost in klikanost pa tudi.

Samorazkrita laž

Seveda to še zdaleč ni prvič, da bi Grims lagal. Leta 2006 je morda svojo najbolj usodno laž samorazkril v parlamentu. Takrat se je ošabno pobahal, da je on edini avtor Zakona o RTV Slovenija, ki ga je nedavno, po celih sedemnajstih letih veljave, zamenjal nov. V obrambo ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju je ob interpelaciji proti njemu takrat prostodušno priznal: »Avtor ni Klemen Jaklič. Sem edini avtor zakona od prvega do zadnjega stavka, vključno s tiskovnimi napakami«. Oziroma: »Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto, kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.«

Zakaj je povedano laž? Ker je pred tem Grims debelo leto napletal, sploh v času referenduma leta 2005, da so ga napisali tuji in domači medijski strokovnjaki. Ti da se ne želijo izpostaviti, ker se bojijo diskreditacij. Svojega avtorstva nikoli ni omenil. Presenetljivo nas medijski mainstream celih sedemnajst let ni bil sposoben spomniti na nič od obojega: ne da je grdo lagal in ne, da je dejansko on avtor proslulega zakona, kar gotovo več pove o avtokastriranem novinarstvu pri nas kot o poslancu samem.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**