Komentar / Bo Golobova vlada ubranila javno zdravstvo ali pospešila njegov razpad?

Se bo plenjenje javnega sektorja, ki ga molze zasebni, kdaj sploh ustavilo, ga bomo do konca razdelili na fevde in predali v roke koncesionarjem, kar se dogaja trenutno?

Premier Robert Golob in minister za zdravje Danijel Bešič Loredan v Državnem zboru

Premier Robert Golob in minister za zdravje Danijel Bešič Loredan v Državnem zboru
© Vlada RS

Bo Golobova vlada ubranila javno zdravstvo pred apetiti njegovih privatizerjev ali morda celo pospešila njegov razpad? Se bo plenjenje javnega sektorja, ki ga molze zasebni, kdaj sploh ustavilo, ga bomo do konca razdelili na fevde in predali v roke koncesionarjem, kar se dogaja trenutno? Je opisana dilema res izmišljena, toga in preveč ideološka, kar očitajo nekateri, sploh pa tisti, ki bi jo radi zaradi svojih koristi zameglili? To ključno vprašanje ostaja po treh tednih, odkar je 10. januarja potekala odmevna stavka pacientov, še vedno neodgovorjeno.

V tem času se je zgodilo marsikaj. Premier z nekaterimi ministri je stavkajoče po številnih slovenskih mestih dovolj nepričakovano podprl s svojo udeležbo na protestu, ne pa tudi minister za zdravje. Da se njuni mnenji radikalno razhajata, vsaj navidezno, množičnih medijev in javnosti presenetljivo ni posebej pritegnilo kot dokaz alarmantnega nesoglasja že v vrstah odločevalcev. Osnovni cilj stavke, prizadevanje za ohranitev javnega zdravstva, se je zazdelo nekaj, s čimer Golob vsaj načeloma soglaša, s tem pa tudi z zahtevami, ki so jih stavkajoči predali njegovi vladi. Te pa so: zagotovitev dostopa do osebnega zdravnika vsem pacientom, odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja tako, da se ukinejo doplačila za zdravstvene storitve, prekinitev dela zdravnikov v dvojni praksi (dvoživkarstvo), preprečevanje preskakovanja čakalnih vrst, ki jih omogočajo komercialna zavarovanja. Javno zdravstvo mora slediti potrebam pacientov, ne pa profitom koncesionarjem, so še dodali stavkajoči na čelu z Jašo Jenullom in Dušanom Kebrom.

Preprosta dilema: javno zdravstvo ali trojanski konj?

Stavka zdravnikov, napovedana za dan kasneje, torej 11. januarja, je bila nato čez noč odpovedana. Minister si je oddahnil in tudi zdravniški ceh se je očitno učinkovito izpogajal. S čim, ne vemo natančno, ker so to javnosti raje zamolčali. Potem je sledila res bliskovita in odmevna napoved obsežne zdravstvene reforme. Ki je nakazala, da premier ni najbolj zadovoljen s tem, kar je uspel v prvega pol leta pokazati njegov minister Danijel Bešič Loredan, sicer podpredsednik vlade. Še več, za koordinatorja reforme, razglasil jo je za svojo novo prioriteto, je postavil kar sebe, kar je bila rahla nezaupnica omenjenemu. Obenem je vlada ustanovila še strateški svet, vodi ga Erik Brecelj, in svoj strokovni gremij kompletirala z 22 strokovnjaki.

Vendar to še ni vse. Ministrstvo za zdravje je pred dnevi ekspresno javno objavilo »Pregled stanja na področju zdravstva v Sloveniji – januar 2023«, za katerega je Bešič Loredan povedal, da ga je 20 ljudi pripravljalo en mesec od jutra do večera, sprva pa ga je predstavil članom koalicije na Brdu pri Kranju. Dokument naj bi služil kot podlaga za pripravo reforme. In čeprav je Golob po predstavitvi famozno izjavil, da je analiza razkrila stanje v slovenskem zdravstvu, ki je slabše, kot si je kdorkoli mislil, njegov minister v njej ni odkrival nič posebej novega, zato je kot prvi korak napovedal digitalizacijo po estonskem modelu in finančno vzdržen zdravstveni sistem – karkoli že to pomeni. Brecelj je vmes ugotavljal, da ima marsikdo javno zdravstvo rad le zato, ker lahko v njem pleni.

Zastavimo si čisto enostavno nalogo in poskušajmo postopati dobronamerno: so prve izjave najbolj odgovornih za zdravstveno reformo, torej Goloba, Bešič Loredana in Breclja, v minulih treh tednih res bile takšne, da bi smeli upati na zaščito javnega zdravstva in sledenje zahtevam, ki jih je Glas ljudstva predal oblastnikom? Bo ta vlada zanj poskrbela ali pa morda drži Kebrova črnogleda ugotovitev iz kolumne v Dnevniku na podlagi ocene omenjene analize, da je civilna družba z dvoletnim protestiranjem pomagala priti na oblast še enemu trojanskemu konju neoliberalnega kapitala?

Ekonomika zdravstva in korupcija

Seveda moramo potrpežljivo počakati in videti, kakšni bodo prvi konkretni ukrepi, izpeljani čez nekaj mesecev. Kar imamo konec tega meseca na mizi, so predvsem posamične izjave akterjev, ki jih lahko tehtamo, besede pa običajno niso zavezujoče. Sploh ne pri politikih. Kar smo slišali doslej in zadeva ustavljanje privatizacije, je bolj kot ne zaskrbljujoče. Zato poskušajmo za začetek na podlagi repertoarja javnih izjav vlade ugotoviti, ali sploh razmišlja o zaščiti javnega zdravstva. Kdor si bo vzel petnajst minut časa za guglanje, bo zelo hitro ugotovil, da tovrstnih obljub ni mogoče najti nikjer. Preprosto neposrednih zagotovil, ki bi pomirila velik del pacientov, vsaj tistih protestirajočih na ulici, ni! Če jih ni po naključju in vlada dejansko želi ohraniti javno zdravstvo, je to gotovo kolosalen piarovski spodrsljaj, saj je potem presneto nerodna. Če jih ni po nenaključju, pa nas mora skupaj s Kebrom že zdaj skrbeti.

Omenjena 115 strani dolga analiza stanja v glavnem povzema podatke NIJZ in OECD; podobno kot vlada tudi njeno besedilo izrecno ne omenja nuje po ohranitvi. Niti z besedo. Pač pa v zaključku, polnem retoričnih puhlic, ugotavlja nekaj drugega: slovenski zdravstveni sistem da se sooča z resnimi izzivi, ki zahtevajo potrebo po reformi sistema, zaradi česar ugotavlja, da moramo bolj slediti ekonomskim načelom: »Dejavnost zdravstva je že po svojem značaju, miselnosti in načinu delovanja zelo toga, ne pristaja se na spremembe, žal se v nekaterih okoljih in sredinah še vedno razmišlja, da v zdravstvu ne veljajo nekateri osnovni ekonomski principi delovanja. Ali smo sploh pripravljeni na spremembe?«

Premišljena retorika reforme?

Z ekonomijo ni po sebi še nič narobe, vprašanje je bolj, katerim principom bi vlada sledila. Golob je na Brdu na podlagi analize izrazil ogorčenje in osuplost – v predstavitvi je videl, kako odteka denar iz slovenskega zdravstva. Toda glej ga zlomka, kako je mogoče, da v dokumentu ni niti z besedo omenjena korupcija ali kakršnokoli prelivanje denarja, kar ugotavlja že Keber? In to ravno v času, ko je Slovenija rekordno nizko ocenjena na indeksu zaznave korupcije? Še več, premier je v svojem v nagovoru poudaril, da brez njenega izkoreninjenja sploh ne bo reforme in zaenkrat tega problema ne omenja niti Brecljev strateški svet. Kot rečeno: očitno moramo biti samo potrpežljivi in počakati, kakšen boj proti korupciji se nam dejansko obeta.

Retorika reformiranja je očitno nekaj, kar na veliko hvalijo tisti, ki so že doslej bili bolj na bregovih osumljenega pospeševanja privatizacije, med drugimi Zdravniška zbornica, Mladi zdravniki in vplivni posamezniki. Če se z vladnimi ukrepi že vnaprej strinjajo, v njih pa niti na deklarativni ravni ni zavez o ohranitvi javnega zdravstva, bi smeli biti upravičeno skeptični. Še več, svoj molk ob tem jasno kažejo tudi v koalicijskih strankah, Levici in Socialnih demokratih. Mar ni še boljši dokaz za našo zaskrbljenost, da niti opozicija na čelu z Janšo nima omembe vrednih načelnih pripomb?

Da je poudarjanje odločilnih reformnih načrtov nekako zamenjalo dihotomijo javno zdravstvo versus zasebno zdravstvo v političnih diskusijah, čemur kot agendi nekritično sledijo množični mediji, res ni dober obet in malce spominja na to, kar je počel šef SDS v času pandemije, ki jo je spretno izkoriščal za zakulisno demontažo države. V tem primeru bi res bili prehitri, če bi odkrivali veliko sorodnost obeh praks, ni pa dvoma, da je iz besednjaka vladajoče koalicije v teh tednih popolnoma poniknilo oboje: zelo jasno zavzemanje za javno zdravstvo in hkrati zavračanje njegove privatizacije.

Podcenjevanje zahtev pacientov

Medtem ko je premier nonšalantno in manipulativno odpravil problem z dopolnilnim zavarovanjem, češ da je malenkosten po obsegu denarja, se podobnim občutkom predaja tudi njegov minister za zdravje, za katerega prvi ugotavlja, da najbolje pozna zdravstveni sistem v državi in ga tudi sicer občuduje. Glede težav tako imenovanih dvoživk je Bešič Loredan mimogrede navrgel, da je uporabljen izraz žaljiv, kajti »dvoživke živijo v Postojnski jami, zdravniki pa so ljudje«. Problem je torej zreduciral na golo rabo termina in nato rabo skupaj z realnim problemom vrgel v koš.

Nič čudnega, da se zdravniška srenja, očitno združena z vlado, namesto razprave ad rem raje loteva poniževanj ad hominem. Tukaj je nesporno prva tarča napadov sam Keber. Boj za javno zdravstvo, ki se ob vsej anemičnosti in pasivnosti stroke vedno bolj spreminja v nekakšen spopad Dušana proti Goljatu, že vnaprej okrivlja prvega, saj je vendar malodane edini. Biti sam in osamljen je neznosna pozicija, ker si ves čas pod bremenom prepričanja, da mora biti nekaj narobe s tabo, ne z večino. Vselej je bolj varno biti na strani večine.

Ker je tako, postaneš še lažja tarča nizkih udarcev, kar tvoj nasprotnik s pridom izkorišča, in v bolj slabo uteho ti je, da resničnost neke pozicije ali stališča ni v korelaciji s številom zagovornikov te pozicije. Lahko si čisto sam in vendar imaš prav.

Nas bo kdo pomiril?

Zato zaenkrat v skromnosti lastne dobrohotnosti ne čakamo na kaj opaznega in zadovoljil bi nas že čisti minimum: na primer to, da bi kdo od odločevalcev decidirano zatrdil zavezanost javnemu zdravstvu in odvezanost od vseh privatizacijskih nakan. Tudi sicer ni videti, da bi se v tej smeri kdo trudil in edina svetla točka doslej je stališče sedmih sindikalnih central, ki vztrajajo, da mora temeljna usmeritev reforme biti krepitev in utrjevanje javnega sistema, nič drugega. Kar je natanko tisto, kar bi radi slišali iz ust vlade.

Ampak bodimo bolj prijazni do nje kot do novinarjev, za katere že vemo, da pretežno ne bodo želeli opaziti ničesar. Počakajmo na javna zagotovila, ki nas bodo pomirila in verjemimo, da jih zaenkrat ni bilo po čistem naključju. Če jih še naprej ne bo, bomo v naslednjih mesecih vedno bolj lahko slutili, da privatizacijski Goljat premočno zmaguje. Ko bodo prišli ukrepi, bomo to vedeli.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.